Jedro

Tožnik je tožbo zoper prvega toženca utemeljeval s kršitvijo in razdrtjem pogodbe o leasingu, zaradi česar je prvi toženec kot leasingojemalec dolžan vrniti predmet leasinga (obligacijski zahtevek za vrnitev stvari zaradi prenehanja pogodbe). Tožbo zoper drugega toženca, ki je predmet leasinga kupil od prvega toženca, pa je uveljavljal na podlagi lastništva predmeta leasinga (stvarnopravni zahtevek lastnika za vrnitev stvari). Toženca sta torej formalna sospornika, saj se zahtevki zoper njiju ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago.

Pri subjektivni kumulaciji mora biti vrednost določena za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP), kar toliko bolj velja za formalno sosporništvo. Ker je tožnik navedel vrednost spornega predmeta nediferencirano, ni mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost v razmerju do posameznega toženca.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o finančnem leasingu št. 2922/02 z dne 9. 9. 2002, sklenjena med prvim tožencem kot leasingojemalcem in tožnikom kot leasingodajalcem, o zakupu predmeta leasinga, osebnega vozila Audi A4 1,9 A., letnik 2002, razdrta. Odločilo je, da sta toženca tožniku nerazdelno dolžna vrniti predmet leasinga ter povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločitev je drugi toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrne, podrejeno pa, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče zaradi narave odločitve ne povzema revizijskih navedb.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo poudarja, da je zoper drugega toženca kot posestnika predmeta leasinga uveljavljal stvarnopravni zahtevek za vrnitev stvari na podlagi 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Meni, da sta sodbi nižjih sodišč razumljivi in prepričljivi, zato predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08).

6. Revizija ni dovoljena.

7. Tožnik je zoper oba toženca objektivno kumuliral po dva vsebinsko enaka nedenarna zahtevka: zahtevek za ugotovitev razdrtja pogodbe o finančnem leasingu in zahtevek za vračilo predmeta leasinga. Tožbo zoper prvega toženca je utemeljeval s kršitvijo in razdrtjem pogodbe o leasingu, zaradi česar je prvi toženec kot leasingojemalec dolžan vrniti predmet leasinga (obligacijski zahtevek za vrnitev stvari zaradi prenehanja pogodbe). Tožbo zoper drugega toženca, ki je predmet leasinga kupil od prvega toženca, pa je uveljavljal na podlagi lastništva predmeta leasinga (stvarnopravni zahtevek lastnika za vrnitev stvari - reivindikacijska tožba). Toženca sta torej formalna sospornika, saj se zahtevki zoper njiju ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago; gre za zahtevke iste vrste, ki pa se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP).

8. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Pri subjektivni kumulaciji mora biti vrednost določena za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP), kar toliko bolj velja za formalno sosporništvo(1).

9. V tožbi je tožnik navedel vrednost spornega predmeta 4.958.332,22 SIT (sedaj 20.690,75 EUR), vendar nediferencirano, tako da ni mogoče ugotoviti, kolikšna je vrednost v razmerju do posameznega toženca. Navedba ene, skupne vrednosti spornega predmeta, ki je tožnik kasneje ni popravil, drugi toženec pa ji ni ugovarjal, ni v skladu s citirano določbo ZPP in ima enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Drugi toženec zato nima pravice do revizije.

10. Ker revizija ni dovoljena, jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP) . Tožnik je priglasil stroške odgovora na revizijo, ki pa jih krije sam, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Sklep II Ips 346/2006, sklep II Ips 662/2004, sklep II Ips 827/2006.