Jedro

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Tožbeni zahtevek je zahtevek stranke po določenem pravnem varstvu. Njegovo vsebino in obseg določi tožnik v tožbi z navedbo dejstev, na katera opira svoj zahtevek. Tožnik mora torej v tožbi navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov.

S tem, ko je tožnik na glavni obravnavi dne 23.9.2005 navedel pravno kvalifikacijo, ki po njegovi oceni sledi iz njegovih tožbenih trditev, še ne pomeni, da je sodišče na to vezano, nasprotno, tudi če tožnik v tožbi ali kasneje navede pravno podlago, sodišče nanjo ni vezano.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna vrniti tožniku aluminijasti kiosk za prodajo hrane in pijače skozi okno, dimenzij 3 x 1,5 m z vso opremo v njem, višji tožbeni zahtevek, v kolikor je tožnik zahteval vrnitev kioska tudi od druge tožene stranke in v preostalem delu zoper obe toženki, ki se glasi, da sta toženi stranki dolžni vzpostaviti prejšnje stanje kioska, tako da ga celega brez poškodb, tako da bo lahko takoj z njim mogoče obratovati, postavita na mesto, kjer je kiosk stal na parceli št. 146 k.o. P. mesto, ob stavbi bivše poslovalnice S. v P. na avtobusni postaji, tožniku pa solidarno plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh, pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan prvi toženi stranki plačati stroške postopka v višini 163.500,00 SIT v 15 dneh, sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in uvodoma navaja, da izpodbija sodbo v točki 2 in 3 izreka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP. Pritožnik trdi, da je že iz tožbe razvidno, da gre za dva zahtevka in sicer lastninskega, na vrnitev stvari in odškodninskega, na vzpostavitev prejšnjega stanja - restitucijo kot primarnega zahtevka, ki ga je določal v času dogodka veljavni 185. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v odškodninskih razmerjih pri povzročitvi škode. Da gre za odškodninski zahtevek je tožnik še posebej navedel na obravnavi 23.9.2005 tako, da dvoma v naravo zahtevka ni moglo biti. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da je organ občine - Urad za občinsko inšpekcijo, izdal nekakšno odločbo za odstranitev zgrajenega kioska, ki je bil zgrajen na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja in da je na podlagi te odločbe, ki je nična (o tem odloča kot o predhodnem vprašanju tudi sodišče samo) JP O. izvedlo odstranitev zgrajenega objekta namenjenega za pripravo in prodajo hrane in pri tem dejansko poškodovalo objekt in instalacije, saj so odstranili ograjene naprave in sam objekt. Odstranitev ni temeljila na veljavni odločbi, saj občinska inšpekcija sploh ni pristojna za izdajanje odločb o odstranitvi objekta, ki je bil zgrajen na zasebnem zemljišču in na podlagi upravnega dovoljenja. Sodišče pravo pozna in bi tako moralo poznati tedaj veljavni Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in s tem pristojnosti urbanistične inšpekcije kot državnega organa, ki je edini bil pristojen izdajati odločbe o odstranjevanju objektov, ki so bili zgrajeni brez dovoljenja ali bi jim dovoljenje poteklo. Nikakor pa za kaj takega ni bila in ne bo nikoli pristojna občinska redarska inšpekcija. Ker pa je občinska inšpekcija organ drugotožene stranke in ker je bila njena odločba nična in s tem protipravna, je za nastalo škodo in posledično vzpostavitev prejšnjega stanja odgovorna tudi drugotožena stranka poleg fizičnega izvajalca nasilnega in protipravnega dejanja. Pri presoji ravnanja inšpekcije O.P., kot podlage za odškodninsko odgovornost O.P., je bilo sodišče prve stopnje dolžno oceniti ravnanje tega organa občine zaradi ugotavljanja protipravnosti. Prvenstveno vprašanje, na katerega je opozarjal tožnik, je bilo ravno vprašanje pristojnosti tega organa za izdajo odločbe o odstranitvi zgrajenega objekta na podlagi izdanega upravnega dovoljenja. Tudi če je šlo za objekt začasnega značaja lahko odločbo o odstranitvi objekta izda le inšpekcija za okolje in prostor, ne pa občinska inšpekcija, kar zakon jasno in nedvoumno določa. Šlo je torej za samovljo občinske inšpekcije in samovoljo JP O.. Povsem netočna je trditev sodišča prve stopnje, ki je delno protispisna, da je zgrajeni objekt - kiosk stal na zemljišču v lasti O.P.. Sodišče ni želelo postaviti izvedenca geodeta, kljub temu, da ima v spisu pravnomočno sodbo II Pg 188/92 Okrožnega sodišča v K., iz katere izhaja, da je parcela št. 146 k.o. P. last (pravica uporabe) S. iz K.. Zato je tožnik sodišču dostavil kot dokaz skico izmere sodnega izvedenca geodetske stroke, iz katerega nedvomno izhaja, da je kiosk stal - bil zgrajen na parceli 146 - last S. in ne O.P.. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožnika povsem zgrešeno razglabljalo o posestno motenjskem sporu v primeru restitucije, kot zakonsko določenega zadoščenja pri odškodninskem zahtevku. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno pri oceni elementa odškodninske odgovornosti in sicer protipravnosti ravnanja, oceniti dopustnost ravnanja občinske inšpekcije in JP O.. Gre za temeljno nalogo sodišča in za nikakršno poseganje v pristojnost upravnega organa. Vprašanje, ali je občinska inšpekcija delovala v skladu z zakonom, je bistvenega pomena za vprašanje protipravnosti ravnanja občine. Vprašanje protipravnega ravnanja je bilo v ravnanju občinske inšpekcije - njeni pristojnosti. Zakon takšne pristojnosti, da občinska inšpekcija odredi odstranitev gradnje (v danem primeru je šlo za gradnjo in zgrajen objekt, saj je bilo zato izdano upravno dovoljenje za izgradnjo objekta za pripravo in prodajo hrane) ne daje občinski inšpekciji ampak izrecno državnemu organu - inšpekciji za okolje in prostor. Tega pa sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava in tudi očitnega prejudica v konkretni zadevi, niti ni ocenjevalo. To lahko stori samo sodišče druge stopnje in o stvari odloči s spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Srž pritožbenih trditev je, da je tožnik v tožbi postavil dva zahtevka in sicer lastninskega na vrnitev stvari in odškodninskega na vzpostavitev prejšnjega stanja - restitucije, pri čemer poudarja, da je na obravnavi dne 23.9.2005 še posebej navedel, da gre za odškodninski zahtevek, tako, da dvoma v naravo zahtevka ni moglo biti. Pritožnik nima prav. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). Tožbeni zahtevek je zahtevek stranke po določenem pravnem varstvu. Njegovo vsebino in obseg določi tožnik v tožbi z navedbo dejstev, na katera opira svoj zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Tožnik mora torej v tožbi navesti toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Tožnik niti v tožbi, niti na glavni obravnavi dne 23.9.2005, ni navedel pravotvornih dejstev, ki bi kazale na obstoj vseh štirih predpostavk, ki morajo biti podane za nastanek odškodninske odgovornosti, kot so predvidene v drugem oddelku Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki ureja povračilo škode (154. do 209. člen ZOR). Te so: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost tožene stranke. Res je tožnik na glavni obravnavi dne 23.9.2005 pojasnil, da gre za odškodninski zahtevek, vendar je sodišče prve stopnje pravilno povedalo v izpodbijani sodbi, da so bile to le ohlapne in pavšalne navedbe, ki niso mogle nadomestiti navedb pravnorelevantnih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da bi v primeru, če se izkažejo za resnična, sodišče moralo zahtevku ugoditi. S tem, ko je tožnik na glavni obravnavi dne 23.9.2005 navedel pravno kvalifikacijo, ki po njegovi oceni sledi iz njegovih tožbenih trditev, še ne pomeni, da je sodišče na to vezano, nasprotno, tudi če tožnik v tožbi ali kasneje navede pravno podlago, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Tožnik je v tožbi zatrjeval le določena dejstva, ki bi kazala na protipravnost ravnanja toženih strank, vendar, kot že rečeno, to ni dovolj za tako pravno kvalifikacijo, kot jo je zatrjeval na glavni obravnavi dne 23.9.2005, ko je le pavšalno trdil, da je tožena stranka ravnalo protipravno in s tem tožniku povzročila protipravno stanje skupaj s škodo, ki mu je nastala. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je po uradni dolžnosti preizkusilo vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana in ugotovljena dejstva izhajalo, ali je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje presojalo tožbeni zahtevek z vseh možnih pravnih vidikov, to je stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane dejanske tožbene podlage. Tako je pravilno presodilo, da gre za stvarnopravni zahtevek, to je zahtevek za vrnitev stvari in je takemu zahtevku tudi delno ugodilo, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sobe, pravilno je tudi presodilo, da tožniku ni mogoče nuditi pravnega varstva na postavitev kioska na točno določeno mesto, kot je bil tudi predmet tožbenega zahtevka. Tožnik je zatrjeval le nepravilno in protipravno ravnanje toženih strank, ne pa drugih elementov odškodninske odgovornosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da sodišče ni pristojno, da v pravdnem postopku presoja, ali so postopki upravnega organa pravilno izvedeni na podlagi zakona ali ne, temveč je za to pristojen upravni organ in Vrhovno sodišče v upravnem postopku. Ker torej tožnik odškodninskega zahtevka (154. člen ZOR) z restitucijsko sankcijo (1. odstavek 185. člena ZOR), ni postavil, sodišče o njem ni moglo razpravljati. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno pravno kvalificiralo spora in navedbe, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno ocenjevati protipravnost ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti, neutemeljene, saj, kot že rečeno, protipravnost ravnanja ni edini element odškodninske odgovornosti, temveč mora tožnik zatrjevati in navajati dejstva ter predlagati dokaze tudi za druge predpostavke, ki morajo biti podane za nastanek odškodninske obveznosti.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).