Jedro

Ker so s strani tožnika novi dokazi in dejstva obstajali že v času predhodnega postopka, je pogoj za to, da se ta dejstva upoštevajo, da jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Tega pogoja tožnik ni izkazal, saj ni navedel opravičljivega razloga, da posilstva brez svoje krivde ni uveljavljal v predhodnih postopkih. Razlogi, zakaj tega dejstva ni povedal prej, obstajajo izključno na tožnikovi strani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vložen 24. 11. 2021 (v nadaljevanju zahtevek).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek v zvezi s tožnikovo prvo prošnjo, vloženo 24. 7. 2020 (v nadaljevanju prva prošnja), ustavljen1 zaradi tožnikove samovoljne zapustitve Azilnega doma. Toženka je drugo prošnjo, vloženo 8. 6. 2021 (v nadaljevanju druga prošnja), ki jo je tožnik utemeljeval z ekonomskimi težavami in težavami, ki so izvirale iz njegove razveze, pravnomočno2 zavrnila v pospešenem postopku3 kot očitno neutemeljeno.

3. Toženka je ugotovila, da tožnik svoj prvi zahtevek utemeljuje (i) s posilstvom, ki naj bi ga glede na lastne izjave utrpel s strani brata njegove bivše žene in prijatelja, predvidoma konec leta 2018, in (ii) željo po spremembi vere. Po oceni toženke je posilstvo dejstvo, ki ga je sicer uveljavljal na novo, a je obstajalo že preden je odšel iz države, torej pred vložitvijo obeh prošenj in preden je bilo pravnomočno odločeno o drugi prošnji. Povzela je, da tožnik posilstva pred začetkom postopka mednarodne zaščite ni omenjal kljub izrecnemu opozorilu, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi želi utemeljiti svojo prošnjo in večkratnim vprašanjem, če ima še kakšen drug razlog, s katerim bi želel utemeljiti svojo prošnjo. Tožnikovega pojasnila, da o posilstvu v predhodnih postopkih ni želel govoriti, ker ga je bilo sram, toženka ni sprejela za prepričljivega. Po njeni oceni tožnik ni kredibilno in utemeljeno opravičil dejstva, da posilstva ni omenjal prej, še posebej, če je bilo vzrok za njegov odhod. Meni, da bi bilo ob predpostavki, da se je tožnik že pred odhodom iz države resnično bal za svoje življenje oziroma se je v izvorni državi zaradi omenjenega posilstva počutil ogroženega, razumno pričakovanje, da bi posilstvo omenil že ob podaji prošnje oziroma obeh prošenj. Toženka še izpostavi, da je imel tožnik več priložnosti za omembo posilstva in sicer: 8. 7. 2020 (na policijski postaji, ko je bil prvič prijet v Sloveniji in je tudi pripravil lastnoročno izjavo), 24. 7. 2020 (ob podaji prve prošnje), 8. 6. 202 (druga prošnja), 7. 6. 2021 (osebni razgovor), 22. 7. 2021 (na obravnavi), a kljub temu o posilstvu ni spregovoril niti kakorkoli na to namignil. Toženka je ugotovila, da posilstva tožnik ni omenil izključno zaradi razlogov na njegovi strani.

4. Iz obrazložitve dalje izhaja, da toženka tožnikovih navedb, da bi si želel postati kristjan, ki jih je sicer ocenila kot pavšalne, ni mogla povezati s subjektivnim elementom preganjanja, saj iz njih ne izhaja nič konkretnega v smislu, da je vlagatelj že kaj naredil v tej smeri, da bi to zanj predstavljalo konkretno oviro za vrnitev v Alžirijo oziroma, bi na podlagi tega imel konkretne posledice, še posebej, ker vere sploh še ni spremenil. Zato toženka tožnikove domnevne želje po spremembi vere ni štela kot oprijemljivo (novo) dejstvo v postopku, ki bi mu bistveno povečalo možnosti za pridobitev mednarodne zaščite.

5. Ker tožnik v postopku ni navedel novih dejstev, ki bi mu bistveno povečala možnost pridobitve mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

_Tožnikove navedbe_

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi povzema navedbe iz svojega zahtevka in sicer: da je bil v Alžiriji spolno zlorabljen; da so mu grozili s smrtjo; da se je ločil od žene, s katero ima tudi hčerko; da sta ga konec leta 2018 ženin brat in njegov prijatelj posilila, ga z nožem udarila po glavi; da je ženin brat dogodek posilstva posnel, ga dal prijateljem in grozil, da bo posnetek pokazal vsem. Ponavlja, da teh razlogov prej ni navedel zato, ker ga je bilo sram, da je bil spolno zlorabljen. Povzema tudi, da želi postati kristjan, saj je v Sloveniji videl, da kristjani pomagajo vsem, tudi muslimanom. Navaja, da je bilo posilstvo res že leta 2018, vendar tega ni navedel prej, ker ga je bilo sram, da je bil spolno zlorabljena. Tožnik navaja, da je bil očitno travmiran in ima zaradi teh dogodkov hujše psihične težave, kar potrjuje tudi to, da je bil decembra 2021 hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici. Navaja, da je v slabem psihičnem stanju, ki je posledica tako bivanja v Centru za tujce, kot travmatičnih dogodkov iz preteklosti (posilstvo), kar bi po njegovem mnenju morala toženka upoštevati. Navaja, da je iz zahtevka razvidno, da gre za osebo s težavami v duševnem stanju in žrtev posilstva. Po mnenju tožnika je treba pri taki osebi krivdo, zakaj dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, takrat ni navajala, razlagati upoštevajoč psihično in fizično stanje osebe, ki podaja zahtevek ter okolje, iz katerega prihaja. V okviru naziranja tožnika se posilstvo moškega očitno šteje za sramoto za posiljenega, kar se kaže tudi v njegovih navedbah, da so ga v Nemčiji spolno nadlegovali, mu rekli, da ni moški in da zgleda kot punca. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker se toženka do tega sploh ni opredelila in pri presoji zahtevka ni upoštevala tožnikovega psihičnega stanja.

7. Tožnik poudari, da je v zahtevku navajal tudi dejstvo, ki je nastalo kasneje, in sicer željo po spremembi vere iz muslimanske v krščansko, za kar ni mogel predložiti nobenega dokaza, saj spremembe vere še ni opravil. Tožnik uveljavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa in posledično njegovo nezakonitost, ker ga toženka ni vprašala, kdaj se je želja po spremembi vere pojavila niti mu postavila drugih vprašanj, ki bi bila relevantna za presojo obstoja razlogov za ugoditev zahtevku ter utemeljenost ponovne prošnje. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

_Navedbe toženke_

8. Toženka ob sklicevanju na izpodbijani sklep v bistvenem navaja, da je opravila primerjalno analizo vseh tožnikovih navedb in šele po tem odločila o zadevi. Ponavlja, da je tožnik uveljavljal okoliščine, ki so obstajale že v času predhodnih postopkov in jih po lastni krivdi ni uveljavljal pravočasno ter na posilstvo niti posredno niti namigoval. Toženka upoštevaje, da je tožnik imel na voljo nemalo možnosti za izpoved ob vsakokratnem pojasnilu in opozorilu, zato vztraja pri zaključku, da bi lahko posilstvo, pa čeprav predstavlja travmatičen dogodek, lahko omenil že pred izdajo odločitve o njegovi (drugi) prošnji.

9. Po mnenju toženke niso upravičeni tožbeni očitki, da pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala tožnikovega psihičnega stanja. V času, ko je tožnik podal zahtevek 24. 11. 2021, toženki niso bile znane njegove psihične težave, ki jih navaja v tožbi in jih tožnik povezuje z dogodki v Alžiriji. Tožnik ni niti zatrjeval, da bi imel psihične težave zaradi dogodkov v izvorni državi, dokumentacije o hospitalizaciji ni predložil in se je z njo toženka prvič seznanila šele 29. 12. 2021 (dopolnitev pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1756/2021-14 z 8. 12. 2021). Povzema, da je tožnika v bolnišnico v ... pripeljal Center za tujce, pri čemer travmatični dogodki iz preteklosti niso omenjeni.

10. Toženka glede domnevne spremembe vere izpostavlja, da na podlagi tožnikovih zgolj pavšalnih navedb glede spremembe vere ni mogla zaključiti, da bi slednja v konkretnem primeru lahko predstavljala pomemben faktor preganjanja oziroma potrebe po zaščiti. Zmotne so po njenem mnenju trditve tožnika, da bi morala toženka iz njega izvleči dejstva, povezana z njegovo spremembo vere, saj ob podaji zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde in dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja zahtevka (tožnika). Toženka predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

_O sodni presoji_

11. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A6, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane listine spisa toženke št. 2142-1595/2020 in zaslišalo tožnika.

12. Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se zasliši izvedenca psihiatrične stroke v dokaz, kot na poziv sodišča na obravnavi pojasni pooblaščenka, sramu tožnika ter psihičnih posledic zaradi tega sramu. Kot je pojasnilo sodišče že na glavni obravnavi, je tožnik na eksplicitno vprašanje svoje pooblaščenke, če ima zaradi dogodka posilstva kakšne psihične posledice, izjavil, da ne. Sodišče zato ni zaslišalo predlagane (izvedene) priče o posledicah, za katere tožnik sam pove, da jih nima. Pri zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenca psihiatrične stroke je sodišče upoštevalo tudi, da priča (tudi izvedena) lahko izpoveduje le o konkretnih preteklih (relevantnih) dejstvih. Tudi pri izvedeni priči je njena dokazna funkcija omejena le na dejstva, ki jih je priča zaznavala (in ne na njeno strokovno mnenje). Tožnik sam pa je izpovedal tudi, da je bil decembra 2021 hospitaliziran v bolnišnico v ... zato, ker se ni počutil dobro v Centru za tujce. Sodišče na tem mestu poudarja, da se v tem upravnem sporu ne presoja zakonitost odločitve tožnikove namestitve v Center v tujce.

13. Sodišče še pojasnjuje, da je tožbene navedbe o hospitalizaciji tožnika v psihiatrični bolnišnici presojalo tudi z vidika njegove pravdne sposobnosti, na katere obstoj pazi po uradni dolžnosti na podlagi 80. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V okviru te presoje je sodišče po tožnikovem zaslišanju podalo svoje ugotovitve, da je tožnik celotno zaslišanje v skladu z odredbo sodišča stal, da je bil tako psihično kot fizično sposoben spremljati obravnavo, da je na vprašanja odgovarjal smiselno in mirno. Sodišče na podlagi tožnikovega obnašanja na naroku v njegovo pravdno sposobnost ni podvomilo, pri čemer neobstoj slednje sicer tožnik niti ne zatrjuje.

Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, da se zavrže tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, pravilen in zakonit, zaradi česar se sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Na tožbene navedbe, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa odgovarja v nadaljevanju te obrazložitve.

15. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

16. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.4 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.5 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II6, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

17. Ob spoštovanju navedenih izhodišč izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu določb 64. člena ZMZ-1. 18. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnik navedb o zatrjevanem posilstvu ni zatrjeval v skladu z določbo 64. člena ZMZ-1. Med strankama namreč niti ni sporno, da je ta razlog nastal pred odločitvijo o tožnikovi prošnji, saj naj bi ga posilili, še preden je zapusti izvorno državo, torej gre za razlog, ki je nastal (bistveno) pred izdajo predhodne odločitve. Ker so s strani tožnika novi dokazi in dejstva obstajala že v času predhodnega postopka, je pogoj za to, da se ta dejstva upoštevajo, da jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati, kot določa tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Pravilna je toženkina ugotovitev, da tega pogoja tožnik ni izkazal, saj ni navedel opravičljivega razloga, da posilstva brez svoje krivde ni uveljavljal v predhodnih postopkih. Toženka je pravilno presodila tudi, da razlogi, zakaj tega dejstva ni povedal prej, obstajajo izključno na tožnikovi strani in navedbo, da tega ni povedal prej zaradi sramu, tudi po presoji sodišča pravilno ocenila kot neprepričljivo, upoštevajoč vse okoliščine tožnikovega primera in obrazložila, kaj je pri presoji upoštevala. Toženka je ugotovila, da je imel tožnik več možnosti za to, da bi navedel dejstvo posilstva, da je bil vsakič opozorjen, da je dolžan povedati vse, kar vpliva na njegovo prošnjo, da tega kljub temu vse do zahtevka ni omenil niti ni nanj namignil. Pravilno je stališče, da razlog, ki ga je navedel, ni prepričljiv. Zaslišan na naroku tožnik izpove, da v prvi in drugi prošnji ni govoril o posilstvu zato, ker ni imel dokazov. Na dodatno vprašanje sodišča, če sedaj pa ima dokaz, odgovori, da nima dokazov, vendar ima posledice vboda z nožem. Na ponovno vprašanje, zakaj kljub vsakokratnemu opozorilu, da mora vse povedati, kar je pomembno za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, posilstva ni omenil, pa pove, da mu je bilo takrat nerodno in ni hotel o tem govoriti zaradi sramote, zdaj pa je bolj korajžen in o tem lahko pove. Izpoved tožnika v tem delu sodišče ocenjuje za neprepričljivo. Najprej je izpovedal, da o posilstvu ni govoril zaradi tega, ker ni imel dokazov, ki jih sicer tudi na naroku ni imel (ima pa posledice vboda z nožem, kot trdi), nato pa na isto vprašanje pove, da je sedaj bolj korajžen. Pri oceni tožnikove izpovedi, je sodišče upoštevalo tudi časovni vidik in sicer, ko naj bi ga bilo sram (najkasneje še v času vložitve druge prošnje 8. 6. 2021) in čas vložitve zahtevka (24. 11. 2021), ko je po lastni izjavi bolj pogumen, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, da bi se v vmesnem času kaj spremenilo. Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, tudi po presoji sodišča ni prepričal, zakaj je približno pol leta po vloženi drugi prošnji, postal dovolj pogumen, da je navedel posilstvo, glede na relativno kratko obdobje in odsotnost kakršnegakoli razloga za to, da je sedaj drugače, kar bi bi bilo mogoče šteti kot razlog, ki ga brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati v prehodnih postopkih. Tožnik tudi sodišča ni prepričal, da posilstva brez svoje krivde ni navedel v predhodnih postopkih. Za to ne zadošča niti tožnikovo stališče, ki ga sodišče sicer sprejema, da se v njegovih naziranjih posilstvo moškega očitno šteje sramotno za posiljenega. Tožnik bi moral namreč dokazati, da posilstva v predhodnih postopkih ni uveljavljal brez svoje krivde, česar tudi s splošnim stališčem ni, saj je to stališče ostalo nespremenjeno v predhodnih postopkih in v času vložitve zahtevka ter ne pojasnjuje navedbe tega razloga v zahtevku. Tudi zato je presoja toženke, da tožnik ni dokazal, da posilstva v predhodnih postopkih ni mogel navesti brez svoje krivde, pravilna.

19. Sodišče še pripominja, da tožnik sam ovrže lastne tožbene navedbe, da naj bi bil zaradi posilstva očitno travmiran in naj bi imel zaradi teh dogodkov hujše psihične težave, kar naj bi potrjevalo tudi to, da je bil tožnik decembra 2021 hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici .... Sam namreč izpove, da zaradi posilstva nima posledic in da je bil hospitaliziran zato, ker je bi zaprt v Centru za tujce, kjer se ne počuti dobro. Kot že pojasnjeno, pa namestitev tožnika v Center za tujce, ni predmet tega postopka.

20. Neutemeljena sta tudi tožbena očitka, (i) da se toženka ni opredelila do psihičnega stanja tožnika, ki naj bi bilo, kot trdi, posledica bivanja v Centru za tujce in travmatičnih dogodkov iz preteklosti (posilstvo) in (ii) očitek, da toženka pri presoji zahtevka ni upoštevala tožnikovega psihičnega stanja. Utemeljeno namreč toženka opozori, da s psihičnim stanjem tožnika, kot ga zatrjuje v tožbi, v času izdaje izpodbijanega sklepa toženka ni bila seznanjanja, zato se do tega v izpodbijanem sklepu niti ni mogla niti ni bila dolžna opredeliti. S strani tožnika namreč ni prerekana navedba toženke iz odgovora na tožbo, da je bila s tožnikovo hospitalizacijo in psihičnim stanjem tožnika seznanjena toženka šele po izdaji izpodbijanega sklepa (dne 29. 12. 2021).

21. Neutemeljen je nadalje tožbeni očitek glede drugega razloga, ki ga uveljavlja tožnik v zahtevku, in sicer njegova želja po spremembi vere. Sodišče pojasnjuje, da postopek ponovne prošnje za mednarodno zaščito ni namenjen zaščiti oseb, ki uveljavljajo hipotetična dejstva. Kot jasno določa tretji odstavek 64. člena ZMZ-1 so dejstva, ki opravičujejo nov postopek dejstva ali dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve ali pa so že obstajali v času predhodne odločitve, pa jih brez svoje krivde prosilec takrat ni mogel navesti (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Tožnik v svojem zaslišanju potrdi svojo trditev, da vere še ni spremenil, da gre le za njegovo željo, zato po presoji sodišča tožnikove želje po spremembi vere, ni mogoče subsumirati pod določbo 64. člena ZMZ-1, ker to dejstvo (sprememba vere) še sploh ni nastalo. Zato je presoja toženke, da zatrjevano željo po spremembi vere, ne more upoštevati kot novo dejstvo, ki bi opravičevalo nov postopek, pravilna.

22. Pravilno je tudi stališče toženke, kot že pojasnjeno, da ob podaji zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde in dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja zahtevka (tožnika), kot določa prvi odstavek 65. člena ZMZ-1. Tudi zato ni utemeljen tožbeni očitek, da toženka tožnika v zvezi s spremembo vere ni spraševala, saj je procesna dolžnost predložiti dokaze in navesti dejstva za utemeljenost zahtevka, na strani tožnika. Pravilno je toženka tudi poudarila, da je imel tožnik dovolj možnosti, da pove po resnici, zakaj je zapustil izvorno državo in to, da je bil vsakokrat opozorjen na dolžnost govoriti resnico (prva in druga prošnja, osebni razgovor).

23. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev toženke torej pravilna, zakonita, zaradi česar je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

1 Ministrstvo za notranje zadeve, sklep št. 2142-1595/2020/7 (1312-09) z dne 22. 9. 2020. 2 Upravno sodišče Republike Slovenije I U 1102/2021-15 z dne 22. 7. 2021. 3 Ministrstvo za notranje zadeve, odločba št. 2142-1595/2020/25 (122-20) z dne 30. 6. 2021. 4 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 5 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).