Jedro

Za odškodninski zahtevek morajo biti podani vsi potrebni elementi odškodninske odgovornosti. O tem pa v tožbi ni nobenih trditev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 756.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.07.2000 do plačila ter pravdne stroške v znesku 201.582,40 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.06.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o pasivni legitimaciji tožene stranke, v posledici je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da je ponudila dovolj dokazov, ki potrjujejo, da s tožečo stranko spornega posla ni sklenila (čeprav je dokazno breme na tožeči stranki, ki mora dokazati, da je sporni posel sklenila prav s toženo stranko), posledično ji ničesar ne dolguje in vztraja pri trditvi, da v predmetni pravdi ni pasivno legitimirana. Svoje navedbe je potrdila s pričami in listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje se je v pretežni meri oprlo na izpoved tožnika, ki trdi, da naj bi toženi stranki kot posredniku izročil denar za nakup 42 T. delnic, ki tedaj še niso bile v pravnem prometu in je bilo trgovanje z njimi prepovedano in posledično vse ostale dokaze ocenjevalo z vidika koristi tožeče stranke, ko pa so izvedeni dokazi kazali drugačno dejansko stanje, je sodišče enostavno zapisalo, da dokaz ni bil posebej v pomoč pri ugotavljanju dejanskega stanja, ali pa da dokaz ni imel posebne teže, to pa za prepričljivo, popolno in pravilno dokazno oceno ne more biti dovolj. Najmanj kar je, bi sodišče prve stopnje moralo dokaze, ki ne gredo v prid odločitvi sodišča, tehtno in argumentirano zavrniti, tega pa v konkretnem primeru ni storilo. Logično in življenjsko je, da je tožnik izpovedal enako kot zatrjuje v tožbi, to pa za odločitev ne more biti odločilno in dovolj za ugoditev tožbenemu zahtevku, predvsem ne, ker ostali dokazi ne potrjujejo izpovedi tožnika, kot to v svoji dokazni oceni izpelje sodišče prve stopnje. V nadaljevanju opozarja tožena stranka na nekaj bistvenih napak, ki jih je sodišče prve stopnje storilo v svoji dokazni oceni oziroma nekaj pomembnih, nespornih dejstev, ki pa za sodišče prve stopnje ("ni posebej pomembno"). Tožnik je izpovedal, da se je najprej zglasil pri B.D., ki je v spornem obdobju opravljala dvojno funkcijo, bila je direktorica družbe B. d.d. in prokuristka tožene stranke. Kljub temu, da tožnik ni z ničemer dokazal, da je sporni posel sklenil z B.D. kot prokuristko družbe BP. d.o.o. in ne z B.D. kot direktorico družbe B. d.d. - dokazno breme je na njemu, sodišče prve stopnje brez vsake argumentacije (oziroma kvečjemu temelječ na izpovedi tožnika) zaključi, da je tožnik sklenil posel z B.D. kot direktorico družbe BP. d.o.o. Tak zaključek je že zaradi pravila o dokaznem bremenu neutemeljen, pa tudi napačen, saj je bila B.D. prokuristka družbe BP. d.o.o. in ne direktorica. B.D. je tožnika napotila, da posel sklene v pritličju poslovnega prostora, kjer pa je (dokazano - najemna pogodba) poslovala družba B. d.d. in ne tožena stranka, to dejstvo pa za sodišče prve stopnje očitno ni posebej pomembno. Predmet nakupa so bile delnice T., ki še niso kotirale na borzi. Šlo je za tako imenovani terminski odkup delnic oziroma odkup delnic na sivem trgu. Družba B. d.d. se je v spornem obdobju ukvarjala s sivim trgom, saj ni zapadla pod nadzor Agencije za trg vrednostnih papirjev, ker ni imela licence te agencije. Ravno nasprotno pa je bila tožena stranka kot licencirana borzna hiša pod nadzorom imenovane agencije in ji je morala vsakodnevno poročati o svojih poslih in se s tako imenovanimi terminskimi odkupi delnic ni smela ukvarjati - tudi to dejstvo za sodišče prve stopnje očitno ni posebej pomembno. Priča E.B., kateri je dolžnik izročil denar za nakup T. delnic, je nesporno v obdobju sklepanja spornega posla, nadomeščala delavko družbe B. d.d. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je E.B. v spornem obdobju delala za obe družbi, ponovno neargumentirano (oziroma kvečjemu temelječ na izpovedi tožnika) odloči, da je konkreten posel sklenila za in kot delavka tožene stranke. Že navedeno kaže na to, da tožnik spornega posla ni sklepal s toženo stranko. Priča E.B. je izpovedala, da se je moral vsak posel o nakupu delnic T., ki še niso bile v pravnem prometu, zavesti v poseben fascikel, ta fascikel pa zagotovo ni bil od tožene stranke, saj se slednja s takimi posli ni ukvarjala, gotovo pa se tudi ni ukvarjala s posli, za katere bi kupec plačeval z gotovino. Kljub tako jasni in nedvoumni izjavi priče, ki ji sodišče prve stopnje ni sledilo in to zato, ker njeno izpoved "da se je s takimi posli (posredovanjem delnic, ki še niso bile na borzi) lahko ukvarjal vsakdo" sodišče potvori do te mere, da zaključi, da je priča izpovedala, da bi se tožena stranka v spornem obdobju dejansko lahko ukvarjala s posredovanjem delnic, ki še niso bile na borzi in na podlagi tega šteje, da priča izpoved spreminja. Tako potvarjanje izpovedi priče je nedopustno in dokazna ocena, ki temelji na takem potvarjanju izpovedi prič, ne more vzdržati. Priča M.D. je izpovedal, da je tožeča stranka istega dne sklenila posel za nakup delnic T., tako v svojem imenu kot tudi v imenu družbe I. d.d. Posel za nakup delnic T. je tožeča stranka kot zakoniti zastopnik družbe I. d.d. sklenila z družbo B. d.d., pri tem pa se sodišču prve stopnje ne zdi nenavadno, da je ta družba delnice T. odkupila od družbe B. d.d., tožnik pa od tožene stranke, in pri tem celo zapiše, da izpoved priče M. ni bila posebej v pomoč pri ugotavljanju dejanskega stanja!!! Ob tem pa sodišču pride popolnoma prav izjava priče E.B. in ji verjame, da se je družba B. d.d. ukvarjala tudi z odkupom delnic T. oziroma da so prodajalce delnic T. sprejemali v pritličju v družbi B. d.d. S tem se sodišče samo zaplete in izpodbije svojo dotedanjo dokazno oceno, češ, da je samo tožena stranka imela podatke o lastnikih T. delnic, da priča B. spreminja svojo izjavo in da govori le hipotetično itd. Razlogi sodišča prve stopnje so torej sami s seboj v nasprotju, dokazna ocena je nepravilna, tako ravnanje sodišča prve stopnje je nedopustno. Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka posla ni sklenila in niti ni mogla skleniti s toženo stranko, saj se slednja s tovrstnimi posli nikoli ni in ni smela ukvarjati, saj je bila pod nadzorom Agencije za trg vrednostnih papirjev, slednja pa je po pregledu ugotovila, da v poslovanju tožene stranke ni bilo nobenih nepravilnosti - kar pa za sodišče prve stopnje spet ni posebej pomembno. Tožeči stranki ni uspelo z gotovostjo dokazati, da je sporni posel izvedla s toženo stranko, ker pa je dokazno breme v skladu z 212.čl. ZPP na tožeči stranki, je potrebno ob pravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu zaključiti, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka pasivno legitimirana v tem sporu in je zato tožbeni zahtevek potrebno zavrniti. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 339.čl. ZPP, saj sodišče prve stopnje odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni obrazložilo. Toženi stranki ni jasno od kod sodišču zaključek, da se je tožena stranka zavezala, da bo v svojem imenu in na račun tožnika na trgu od določenega prodajalca odkupila delnice T. in jih v času, ko bo to mogoče, preknjižila tožniku. Tožeča stranka niti ni zatrjevala, da se je tožena stranka zavezala, da bo delnice T., ko bo to mogoče, preknjižila na tožnika, posledično tega ni dokazovala niti ni dokazala. Sodišče mora ločiti med tožbenimi navedbami in izpovedjo tožnika. Tožena stranka se ni zavezala, da bo delnice T. v času, ko bo to mogoče, preknjižila na tožnika, zato ni ravnala protipravno, ko tega ni storila in ni odškodninsko odgovorna. Nenazadnje je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji navedla, da se je dokumente o nakupu delnic, potrebnih za prepis v podobnih primerih izročalo kupcu delnic - tako pa je bilo tudi najverjetneje v konkretnem primeru. Tožnik je že sam večkrat navedel, da je s toženo stranko posloval tako v svojem imenu kot v imenu družbe I. d.d., v kateri je bil direktor, zato je sklepati, da mu poslovanje z delnicami ni bilo tuje in je vedel, kako ti posli potekajo. Sam je izpovedal, da mu je delavka v pritličju poslovnega prostora ob plačilu 756.000,00 SIT izročila bianco listine, potrebne za preknjižbo delnic na njegovo ime. Tako je tožeča stranka edina razpolagala z listinami, potrebnimi za preknjižbo delnic in če jih tožeča stranka ni pravočasno predložila katerikoli borznoposredniški hiši, da se opravi preknjžba, tožena stranka zato ne more prevzeti odgovornosti. Ne glede na to, s kom naj bi gospod C. sklenil sporni posel, nihče razen njega ni mogel urediti prepisa delnic na svoje ime. To pa je lahko storil le tako, da se je z vso potrebno dokumentacijo pravočasno in osebno zglasil pri eni izmed borznoposredniških družb. Tožnik in E.B. sta potrdila, da so bili dokumenti o nakupu delnic, potrebni za prepis, izročeni tožniku in je torej le on z njimi razpolagal in bi torej lahko le on zagotovil prepis nanj. Tožena stranka torej, tudi če bi s tožnikom sklenila sporni posel (pa ga ni), ne bi mogla predlagati prepisa delnic na tožnika. Zato toženi stranki ni mogoče očitati krivde, ker ni zagotovila, da bi delnice preknjižila na tožnika. Tega ni bila dolžna zagotoviti (tega ne trdi niti tožeča stranka), niti ni mogla zagotoviti. Odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Sodišče prve stopnje osnovnih elementov odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo, niti obrazložilo, podana je bistvena kršitev postopka iz 14.tč. 339.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo postavilo na stališče, da je tožena stranka nelegalno poslovala ter opravljala posle, ki so bili v nasprotju s prisilnimi predpisi. Tožena stranka tega ne more sprejeti, saj tak zaključek ne ustreza resnici. Tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna za nekaj, kar ni nikoli storila oziroma za nekaj kar ni bila dolžna storiti.

Pritožba je utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Pritožba najprej graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in končni sklep, da je tožnik (19.05.1998) posel o terminskem nakupu T. delnic sklenil s toženo stranko. Izpostavlja dejstvo, da se je tožnik v zvezi z nakupom T. delnic zglasil pri B.D., ki je bila v spornem obdobju istočasno direktorica družbe B. d.d. in prokuristka tožene stranke, da ga je slednja nato poslala v pritličje k E.B., kjer je poslovala družba B. d.d., da je šlo za nakup T. delnic na sivem trgu (s čimer se je ukvarjala slednja družba) in da je E.B. takrat nadomeščala delavko družbe B. d.d., kar vse po mnenju tožene stranke kaže, da tožnik posla ni sklenil s toženo stranko. Res je E.B. nadomeščala delavko družbe B. d.d., vendar je tudi izpovedala, da je dejansko delala za obe družbi, tudi za toženo stranko, res je tudi izpovedala, da je sporni posel zavedla v poseben fascikel, ki pa ni mogel biti od tožene stranke, vendar je razumeti, da je taka njena izpoved bila očitno posledica njenega vedenja, da je bila tožena stranka pod nadzorom Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nad. Agencija), saj je najprej izpovedala, da pravzaprav ne ve, s katero družbo je tožnik sklenil sporni posel. Ni nelogično razmišljanje prvostopenjskega sodišča, da če je bila tožena stranka pod nadzorom Agencije in se z nakupi in prodajo delnic, ki niso bile v pravnem prometu, ne bi smela ukvarjati, še ne dokazuje, da se s tovrstnimi posli dejansko ni ukvarjala, saj je po izpovedi omenjene priče E.B. šlo za poslovanje, ki v poslovni dokumentaciji ni bilo evidentirano. Sodišče prve stopnje je sledilo predvsem tožnikovi izpovedi, njegovemu prepričanju, da je sporni posel sklenil s toženo stranko, ker naj bi potom tožene stranke večkrat kupoval delnice, tako v svojem imenu kot v imenu I. d.d., katere direktor je bil, tako tudi 19.05.1998. Vendar pritožba utemeljeno opozarja na izpoved priče D.M., ki je izpovedal, da je I. d.d. tega dne sklenila posel z družbo B. d.d., ni pa vedel, s katero družbo je tožnik sklenil sporni posel. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila B.D. istočasno direktorica družbe B. d.d. in prokuristka tožene stranke, da sta obe družbi poslovali v istem objektu (čeprav družba B. v pritličju), da je E.B. delala za obe družbi, in na drugi strani, da je bila tožena stranka pod nadzorom Agencije, družba B. d.d. pa ne, in da je 19.05.1998 I. d.d., katere direktor je bil tožnik, sklenila posel o nakupu T. delnic z družbo B. d.d., bi bil res vprašljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje o pasivni legitimaciji tožene stranke, ostaja pa izhodiščni dokaz, dopis G.N., prodajalca spornih 42 T. delnic, da je te delnice leta 1997 prodal posredniku tožene stranke, česar pritožba ne omenja, kar pa je očitno prepričalo sodišče prve stopnje in vodilo k sprejetemu zaključku. Vendar pa je tudi ob takem zaključku sodišče prve stopnje v nadaljevanju spregledalo tožbeno trditveno podlago, na katero je sodišče pri sojenju vezano. Tožnik je trdil, da je T. delnice pri toženi stranki kot posredniku kupil od (tudi prvotno toženega) prodajalca G.N. Trdil je, da mu je tožena stranka ob nakupu izročila bianco listine, podpisane s strani prodajalca G.N. (kar je ponovil ob zaslišanju - list. št. 32 spisa), šlo je za zastavno pogodbo, posojilno pogodbo, pogodbo o terminskem nakupu delnic, kupoprodajno pogodbo, dve pooblastili, nalog za vpis zastavne pravice in nalog za prenos vrednostnih papirjev, da bi se, ko bo to možno, lahko vknjižil kot lastnik odkupljenih delnic od imenovanega prodajalca G.N. Slednji pa je nato delnice ponovno prodal drugemu kupcu, ki je pri KDD že izvršil vknjižbo delnic na svoje ime, zato je tožnik s predmetno tožbo zahteval, da mu obe toženi stranki povrneta vplačani znesek z obrestmi od dneva plačila. Gre torej za povračilni zahtevek za vrnitev plačanega zneska. Da je dejanski prodajalec spornih delnic G.N. dolžan plačati tožniku vtoževani znesek 756.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.05.1998 do plačila, je sodišče prve stopnje že pravnomočno razsodilo z zamudno sodbo z dne 31.05.2004 - list. št. 19 spisa (510.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ, v zvezi s 132.čl. ZOR). Iz na prvi stopnji ugotovljenih dejstev pa zaenkrat ni mogoče ugotoviti, da bi bila podana solidarna odgovornost tožene stranke skupaj s prodajalcem G.N. iz pravnega posla kupoprodaje T. delnic. Ni dvoma, da bi lahko imel tožnik zoper toženo stranko kot posrednika odškodninski zahtevek, na odškodninski podlagi je sodišče prve stopnje zahtevek tudi obravnavalo, toda za tak zahtevek morajo biti podani vsi potrebni elementi odškodninske odgovornosti. O tem pa v tožbi ni nobenih trditev, tožnik je le zatrjeval, da sta obe toženi stranki (G.N. in tožena stranka) namerno prodali delnice (nesporno je to storil G.N.), zato sta mu dolžni povrniti vplačani znesek. Tožnik ni zatrjeval protipravnega ravnanja tožene stranke, da ni izpolnila obveznosti preknjižbe delnic na tožnika, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče in kar pritožba utemeljeno napada. To je tožnik omenil le v svoji izpovedi, ni pa o taki obveznosti tožene stranke nobenih dokazov, nasprotno, iz izpovedi priče E.B. izhaja, da je bila tožniku izročena vsa potrebna dokumentacija za preknjižbo delnic (povzeta izpoved te priče - str. 5 sodbe). Tudi zneska plačane kupnine ni mogoče opredeliti kot škodo, kot je to storilo sodišče prve stopnje, take škode tožnik ni zatrjeval. Pritožba ima zato prav, ko napada prvostopenjsko odločitev o podani odškodninski odgovornosti tožene stranke, saj za to ni bilo niti ustrezne trditvene podlage. Iz povedanega tako izhaja, da o postavljenem tožbenem zahtevku zoper (prvo) toženo stranko za vračilo plačanega zneska (glede na trditveno podlago) sodišče prve stopnje ni odločalo in kar bo zato moralo storiti v ponovnem sojenju. Presoditi bo moralo v kakšnem poslovno-obligacijskem razmerju je bil tožnik s toženo stranko in ali le-to utemeljuje tožbeni zahtevek za vračilo vtoževanega zneska, saj kot že ugotovljeno, za odškodninsko odgovornost tožene stranke ustrezne (tožbene) trditvene podlage ni bilo. Zato je pritožbi iz navedenih razlogov ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (posledično tudi v stroškovni odločitvi) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354.čl. ZPP) ter tudi odločitev o pritožbenih stroških zato pridržalo za končno odločbo (165.čl. ZPP).