Jedro

36. člen ZOdvT je bil uporabljen pravilno, saj velja za vse primere, ko se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika izplačajo iz državnega proračuna, torej tudi za brezplačno pravno pomoč. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov zastopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani pooblaščencu, postavljenemu v okviru brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del zamudne sodbe (2. tč. izreka) delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku zvišajo z zneska 261,12 EUR na znesek 315,84 EUR, v preostalem pa se pritožba tožnika v zvezi s tem zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 18,37 EUR v roku 8 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna in odvede davke in prispevke od bruto plače za mesec maj 2010 v višini 955,98 EUR; obračuna bruto plačo za mesec junij 2010 v višini 891,18 EUR, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke in mu izplača neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 do plačila; obračuna bruto plačo za mesec julij 2010 v višini 955,98 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2010 do plačila; obračuna bruto plačo za mesec avgust 2010 v višini 955,98 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 do plačila; mu obračuna regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 736,00 EUR, odvede davek in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila; mu obračuna bruto znesek odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 3.359,87 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 do plačila ter plača znesek v višini 41,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 261,12 EUR, ki jih mora nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo oz. zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP), kar predstavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Vsi s strani tožeče stranke priglašeni stroški so bili potrebni in bi jih glede na uspeh v postopku moralo naslovno sodišče naložiti v plačilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe zmotno ugotovilo, da s tem predlogom tožnik ni uspel. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi tožnikovega predloga izdalo sklep opr. št. Pd 557/2010 z dne 1. 10. 2010, s katerim je predlogu ugodilo, zato bi bilo tožniku v zvezi s tem dolžno priznati vse priglašene stroške. Stroški v višini 20,00 EUR za izdelavo in izročitev listin imajo materialnopravno oporo v Zakonu o odvetniški tarifi, tar. št. 6100 (pravilno: 6000), sodišče prve stopnje pa razlogov, zakaj teh stroškov ni priznalo, ni navedlo. Tudi omejitev priznanih stroškov po 36. členu ZOdvT za obravnavani primer ne pride v poštev, saj se po tej določbi nagrade odvetnika omejijo le v primeru, ko se izplačujejo iz državnega proračuna, ne pa v primeru brezplačne pravne pomoči, ko mora stroške povrniti nasprotna stranka. Tožnik je v postopku uspel, kar je rezultiralo obveznost tožene stranke, da stroške postopka plača v dobro TRR sodišča. Ni razloga, da bi bil toženec postavljen v privilegiran položaj s plačilom nižjih stroškov zgolj zato, ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ni podana relativna kršitev določb postopka, ki naj bi jo po stališču pritožbe sodišče prve stopnje storilo s tem, da stroškov postopka ni odmerilo v skladu z določbami 154. in 155. členom ZPP. Sicer pa kršitve določb ZPP o odmeri stroškov glede na uspeh oz. o tem, da so stranke dolžne poravnati le potrebne stroške, ter da se stroški odmerjajo po tarifi za nagrade odvetnikov, v nobenem primeru ne predstavljajo bistvene kršitve določb postopka, ampak gre lahko le za zmotno uporabo materialnega prava. V obravnavanem primeru pa je ta pritožbeni razlog le delno utemeljen. Sprejeta odločitev o stroških postopka je namreč tudi materialnopravno pravilna, razen o stroških v zvezi s predlagano začasno odredbo in kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Glede priznavanja pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov v višini 20,00 EUR se tožnik neutemeljeno sklicuje na tar. št. 6000 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami in dopolnitvami), saj je v tej tar. št. jasno določeno, v katerih primerih se priznavajo pavšalni zneski za izdelavo in izročitev dokumentov. Omejitev je v številu strani – stroški v pavšalnem znesku se priznavajo le, če je bilo treba izdelati več kot 100 strani, pri čemer se za prvih 50 zaračunanih strani vsaka stran obračuna po 0,15 EUR, za vsako nadaljnjo stran nad 50 zaračunanih strani pa 0,10 EUR. V obravnavanem primeru tožnik ni predložil več kot 100 strani fotokopiranih listin, zato ni podlage za priznanje nagrade za te izdatke.

Tudi 36. člen ZOdvT je bil uporabljen pravilno, saj velja za vse primere, ko se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika izplačajo iz državnega proračuna, torej tudi za brezplačno pravno pomoč. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov zastopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani pooblaščencu, postavljenemu v okviru brezplačne pravne pomoči. Tožnik pa se utemeljeno pritožuje glede odmere stroškov, ki se nanašajo na predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe zapisalo, da nagrade za to opravilo ni priznalo zato, ker tožnik s tem predlogom ni uspel. Tožnik je s predlogom za izdajo začasne odredbe dejansko uspel, kot to poudarja v pritožbi in kar je razvidno tudi iz listin v spisu (list. št. 8 - 10), zato bi moralo sodišče prve stopnje tožniku stroške za to opravilo priznati v skladu z 16. in 35. čl. ZOdvT po tar št. 3461. Tožniku pripada nagrada za predlog za izdajo začasne odredbe v višini 45,60 EUR ter DDV, kar znese 54,72 EUR, ta znesek pa bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati in ga naložiti v plačilo toženi stranki v skladu z 154. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je v tem delu sledilo utemeljeni tožnikovi pritožbi, zato je stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alinea 358. čl. ZPP v zvezi s 1. odstavek 366. čl. ZPP).

Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik je s pritožbo zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje delno uspel, zato je upravičen do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek zoper stroškovno odločitev, ki znaša 50,00 EUR (tar. št. 3220), 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV, kar znese 84,00 EUR. Tožnik je s pritožbo v stroškovni odločitvi uspel v 21,87 %, zato mu je v takšnem deležu tožena stranka tudi dolžna povrniti stroške postopka, ki tako odmerjeni znašajo 18,37 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.