Jedro

Tožena stranka ni upravičena zahtevati, da tožnik, ki je državljan Republike Hrvaške in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, plača varščino za pravdne stroške, ker tudi državljani Republike Slovenije v Republiki Hrvaški niso dolžni plačati varščine za pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek tožene stranke za varščino za pravdne stroške (tožniško varščino).

Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče ni ugotavljalo pogoja vzajemnosti, kar bi moralo glede na določbo 1. tč. I. odst. 91. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. l. RS, št. 56/1999, v nadaljevanju: ZMZPP), zaradi česar sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker glede dejanskega ravnanja Republike Hrvaške v zvezi z dolžnostjo plačevanja tožniške varščine v primerih, kadar slovenski državljan nastopa kot tožnik pred njihovim sodiščem za toženo stranko obstoji dvom, bi moralo sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa v skladu z določilom II. odst. 91. čl. ZMZP o tem pridobiti pojasnilo Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije. Zgolj ugotovitev pravne podlage, na podlagi katere tuja država česa takšnega od slovenskega državljana ne bi smela zahtevati, namreč še ne dokazuje, da je temu dejansko tako oz. da obstoji dejanska vzajemnost med državama v zvezi s tem. Ker sodišče prve stopnje takšnega pojasnila ministrstva ni pridobilo oziroma tožene stranke o vsebini pojasnila vsaj ni obvestilo, je bilo relativno dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Tožena stranka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 90. čl. ZMZPP je določeno, da mora dati tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, kadar začne pravdo pred sodiščem v Sloveniji, tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Toženec pa nima pravice do varščine za pravdne stroške v primerih 1) če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine; 2) če uživa tožnik v Republiki Sloveniji pravico pribežališča; 3) če se tožbeni zahtevek nanaša na tožnikove terjatve iz njegovega delovnega razmerja v Republiki Sloveniji; 4) če gre za zakonski spor ali za spor o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ali spor o zakonitem preživljanju, 5) če gre za menično ali čekovno tožbo, za nasprotno tožbo ali tožbo za izdajo plačilnega naloga. V drugem odstavku tega člena je določeno, da v primeru dvoma o tem, ali so državljani Republike Slovenije po 1. tč. prvega odstavka tega člena dolžni dati varščino v državi, katere državljan je tožnik, da pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Ob nespornem dejstvu, da je pravdo začel tožnik, ki je državljan Republike Hrvaške in nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je sodišče prve stopnje na podlagi Haaške konvencije o civilnem postopku (Ur. l. FLRJ – Mednarodne pogodbe, št. 6/62) ter Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb, katere podpisnica je prav tako bila SFRJ (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 1/80), ki veljata tako za Republiko Slovenijo kot za Republiko Hrvaško, ugotovilo, da obstoji med obema državama vzajemnost, ker je zadoščeno določbi 1. točke I. odstavka 91. čl. ZMZPP, in ob uporabi te določbe tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožene stranke za tožniško varščino. Sodišču prve stopnje se glede na navedeni konvenciji, ki ju je ratificirala takratna FLRJ kot pravna prednica obeh držav, upravičeno ni pojavil dvom o tem, ali so državljani Republike Slovenije po 1. tč. prvega odstavka tega člena dolžni dati varščino, kadar začnejo pravdo pred sodiščem Republike Hrvaške, saj ravno na podlagi navedenih konvencij jim to ne sme biti naloženo. 17. člen Haaške konvencije namreč določa, da državljanom ene od držav članic, ki imajo stalno prebivališče ali bivališče v eni od držav in se pojavijo pred sodišči katere druge od držav pogodbenic kot tožniki ali intervenienti, se ne sme naložiti plačilo varščine, bodisi zato, ker so tujci, bodisi zato, ker v tej državi nimajo stalnega prebivališča ali bivališča. Očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja dejanske vzajemnosti med državama, je glede na obrazloženo neutemeljen, prav tako pa ni utemeljen očitek, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče v obrazložitvi sklepa navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da tudi na podlagi 16. člena Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 10/1994) od državljana ene države pogodbenice, ki nastopa pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik ali intervenient, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča. Ker tožena stranka v predlogu za tožniško varščino drugih okoliščin, razen tega, da je tožnik državljan tuj državljan in nima stalnega prebivališča, ni zatrjevala, je glede na vse obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna tudi glede na navedeno določilo 16. čl. Zakona o Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah.

Ker niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. v zv. s 353. čl. in I. odst. 366. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.