Jedro

Obdolžencu je bila dana možnost aktivno sodelovati pri zaslišanju zanj obremenilne priče, pa se ji je s tem, ko na narok ni pristopil, odpovedal, zato ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Dejstvo, da ni sodeloval pri zaslišanju oškodovanke, je tako pripisati njegovi pasivnosti, ne pa nekorektno vodenem postopku.

Ker sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, obdolženca pa je poučilo o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika, je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 29. člena Ustave in 12. člena ZKP neutemeljen.

Kaznivo dejanje grožnje je abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za izvršitev tega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, pri tem pa ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja), medtem ko subjektivni učinek grožnje med zakonskimi znaki ni naveden.

Prištevnost obdolženca je domneva, katere obstoj se ne dokazuje. Le, če nastane (zadosten) sum, da je ali je bila v času storitve kaznivega dejanja prištevnost obdolženca izključna ali (bistveno) zmanjšana, sodišče odredi psihiatrični pregled obdolženca.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljutomeru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 mu je določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora in za kaznivo dejanje zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru I K 73030/2022 z dne 6. 12. 2022 in nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 obdolžencu izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata. Takšnemu predlogu ni bilo ugodeno. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot je to v obravnavani zadevi, obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi zagovornik ni konkretno pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njegovo navzočnost, ga pritožbeno sodišče o seji senata ni obveščalo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma izrecno uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega (v pritožbi napačno navedeno drugega) odstavka 371. člena ZKP, zagovornik v nadaljevanju pritožbe ne obrazloži in posledično pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo niti, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

6.Z navedbami, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave, ker je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca in ta tako ni imel možnosti biti navzoč pri zaslišanju oškodovancev ter prič, zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar mu ni mogoče pritrditi. V 29. členu Ustave zagotovljena pravica do sojenja v navzočnosti obdolženca ni absolutna. ZKP v določbah 307., 442. in deloma tudi 302. člena določa pogoje, pod katerimi se lahko glavna obravnava izjemoma opravi v nenavzočnosti obdolženca. Skladno z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP se tako v skrajšanem postopku glavna obravnava lahko opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in je bil pred tem že zaslišan.

7.V obravnavanem zadevi je sodišče prve stopnje narok glavne obravnave 21. 11. 2023 opravilo v nenavzočnosti obdolženca, saj je zaključilo, da so v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP podani pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti. Razloge za takšen zaključek je pojasnilo v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, z njimi pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, ki jih kot pravilne povzema in dodaja le še naslednje. Obdolženec je že bil zaslišan dne 24. 10. 2023, na narok dne 21. 11. 2023 je bil pravilno vabljen ter seznanjen, da bo na tem naroku zaslišana priča B. B., vendar nanj brez opravičenega razloga ni pristopil. Obdolžencu je torej bila dana možnost aktivno sodelovati pri zaslišanju zanj obremenilne priče, pa se ji je s tem, ko na narok ni pristopil, odpovedal, zato ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Dejstvo, da ni sodeloval pri zaslišanju oškodovanke, je tako pripisati njegovi pasivnosti, ne pa nekorektno vodenem postopku. Dolžnost sodišča je, da obdolžencu zagotovi možnost, da pri izvedbi dokazov sodeluje, da pričam postavlja vprašanja in se z njimi sooči, od obdolženca pa je odvisno, ali bo to pravico tudi izkoristil.

8.Nadalje zagovornik z navedbami, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave in pravica do enakega (v pritožbi napačno navedeno sodnega) varstva iz 22. člena Ustave, ker mu ni bila dana možnost obrambe z zagovornikom, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Navaja, da se je obdolženec želel zagovarjati s pomočjo zagovornika, ki pa mu ga sodišče ni zagotovilo. Vendar mu tudi v tem delu ne gre pritrditi.

9.Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo potek postopka in argumentirano obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe z zagovornikom, takšne razloge sodišča prve stopnje pa kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, saj pogoji, ki jih za obvezno formalno obrambo določa 70. člen ZKP, niso bili izpolnjeni. Ker obramba z zagovornikom ni bila obvezna, je bilo sodišče dolžno obdolženca zgolj poučiti o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika, medtem ko je bila odločitev, ali se bo v postopku branil s strokovno pomočjo, odvisna od njegove volje (in angažmaja). Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec o pravici do zagovornika poučen že ob vročitvi vabila na predobravnavni narok (12. 9. 2023) in tudi pozneje na predobravnavnem naroku. Na razpolago je imel primeren čas, da bi si zagovornika lahko priskrbel, pa tega ni storil vse do vročitve izpodbijane sodbe (13. 12. 2023). Ker sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, obdolženca pa je poučilo o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika, je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 29. člena Ustave in 12. člena ZKP neutemeljen.

10.Neutemeljeno zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, saj se oškodovanke obdolženca ne bojijo. Kaznivo dejanje grožnje je abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za izvršitev tega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, pri tem pa ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja), medtem ko subjektivni učinek grožnje med zakonskimi znaki ni naveden.

11.Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe z jasnimi in tehtnimi razlogi pojasnilo svoje zaključke, da imajo dejanja pod točkami 1, 2 in 4 izreka vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem oziroma drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče strinja in jih povzema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je (v nasprotju z navedbami pritožnika) sicer ugotovilo tudi, da so se oškodovanke zaradi groženj obdolženca počutile ogrožene, vendar pa ta ugotovitev za obstoj kaznivega dejanja grožnje kot že obrazloženo ni odločilna, saj ne predstavlja zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. Ker vsebina groženj, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja objektivno resne grožnje, ki so bile izrečene z namenom ustrahovati in vznemiriti oškodovanke, pri tem pa je glede dejanj pod točkama 1 in 4 izreka podana tudi kvalifikatorna okoliščina (grožnja, storjena proti dvema ali več osebam), so pri teh dejanjih podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 in je pritožba, ki trdi drugače, neutemeljena.

12.Zagovornik neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje s pavšalnimi in neobrazloženimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prištevnosti obdolženca, ki je dejanja storil v vinjenem stanju. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva obravnavane zadeve, pa le še dodaja:

13.Prištevnost obdolženca je domneva, katere obstoj se ne dokazuje. Le, če nastane (zadosten) sum, da je ali je bila v času storitve kaznivega dejanja prištevnost obdolženca izključna ali (bistveno) zmanjšana, sodišče odredi psihiatrični pregled obdolženca.

14.V obravnavanem primeru pa se okoliščine, zaradi katerih bi sodišču prve stopnje podvomilo v prištevnost obdolženca, niso pojavile, teh pa tekom postopka ni navajal niti obdolženec. Pritožbene navedbe, da naj bi bil obdolženec ob storitvi kaznivih dejanj vinjen, so povsem pavšalne in z vidika vpliva na prištevnost obdolženca popolnoma neobrazložene ter kot takšne domneve o prištevnosti obdolženca ne morejo omajati.

15.Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

16.Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivih dejanj, stopnje obdolženčeve krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo ustrezno vrsto kazenske sankcije (kazen zapora), ki jo je tudi primerno odmerilo, ustrezna pa je bila tudi odločitev o preklicu pogojne obsodbe in izrečena primerna enotna kazen. Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija prvostopenjskega sodišča povsem ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

17.Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 12, 70, 442, 442/1<br> Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 309, 309/1

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.