Jedro

Celo če bi v imenu tožničine pravne prednice pogodbo res podpisala oseba brez pooblastila, bi bila ta kljub temu veljavna, ker sta jo tožničina pravna prednica in kasneje tožnica odobrili (prvi odstavek 88. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč jo je tudi tožnica vse do sporazuma 3. 10. 2003 spoštovala in štela za veljavno. Sama je stanovanje še nadalje pustila v posesti pete toženke, od nje pa je zahtevala plačilo kupnine.

V primeru neizpolnitve pogodbe z zaporednimi obveznosti, ta ni razdrta že po samem zakonu, pač pa le, če jo druga stranka razdre v skladu s pogodbenimi in zakonskimi pogoji (prim. 129. in 546. člen ZOR). Tožnica v tem postopku ni zatrjevala, da je pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti pete toženke razdrla (to bi morala storiti tudi po 127. členu ZOR, na katerega se sklicuje v reviziji). Nasprotno - zatrjevala je, da je prodajalka peto toženko pozivala na plačilo obrokov, torej na izpolnitev pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 587,54 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da izvršba s prodajo stanovanja št. 11 v tretjem nadstropju stanovanjske hiše ..., last tožnice, dovoljena na predlog prvih štirih tožencev kot upnikov proti peti toženki kot dolžnici, ni dopustna ter da so toženci dolžni povrniti tožnici pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti drugi in tretji toženki ter četrtemu tožencu odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnica in druga toženka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbi pritožbenega ter prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje, stroške revizijskega postopka pa naloži v plačilo tožencem. Pričakuje odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede instituta neobstoječe pogodbe, saj iz tožbe izhaja, da pogodbe o prodaji stanovanja ni podpisala oseba, ki bi bila upravičena zastopati občino kot prodajalko. Ker pogodbe ni podpisal zakoniti zastopnik občine, ni bila izjavljena pravno relevantna volja in pogodba ni bila sklenjena. Posledično ni prišlo do prenosa lastninske pravice. Tožnici pa ni bila dana možnost dokazovanja neobstoja pogodbe, saj je sodišče vse nadaljnje dokazne predloge zavrnilo. Nadalje trdi, da je pritožbeno sodišče spregledalo 127. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem lahko upnik razdre pogodbo, ne da bi pustil dolžniku dodaten rok, če iz dolžnikovega vedenja sledi, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku. Zatrjuje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče tožnici predočiti svoje pravno naziranje in jo spodbuditi, da navede še ostala pravnorelevantna dejstva v zvezi z razvezo pogodbe. Pozvati bi jo moralo na dopolnitev tožbe in ostalih vlog. Tožnici bi moralo predstaviti stališče, da je šlo pri prodaji nepremičnine dolžnici za fiksni posel in jo spodbuditi k temu, da bi predstavila še dodatne dimenzije spornega pravnega posla, ki v resnici to ni bil. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršilo pa je tudi načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku. Poudarja, da sodišče ne sme zavrniti predlaganih dokazov, če želi stranka z njimi dokazovati nasprotno stališče. Z izdajo sodbe je tako povzročilo vnaprejšnjo dokazno oceno. V postopku na prvi stopnji je sodišče kršilo tudi pravila iz 7., 212. in 286. člena ZPP in se ni opredelilo do vseh navedb tožnice in predlaganih dokazov. Izdalo je sodbo presenečenja. Pritožbeno sodišče pa se ni opredelilo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so bile zatrjevane v pritožbi. Ker peta toženka že od vsega začetka ni lastnica spornega stanovanja, je nezakonito stališče sodišč, da tožnica ni uspela dokazati razdrtja pogodbe po samem zakonu.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem. Nanjo je odgovorila le druga toženka, ki v obrazloženem odgovoru priglaša revizijske stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), je treba glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o pravdnem (v nadaljevanju ZPP) postopku v dotlej veljavnem besedilu.

7. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da je peta toženka 15. 10. 1993 od tožničine pravne prednice Občine Š. p. J. kupila sporno stanovanje, ki ni bilo vpisano v zemljiški knjigi, da ga ima peta toženka ves čas v posesti, da bi morala peta toženka 10% kupnine plačati v 60 dneh po podpisu pogodbe, ostalo pa v 60 mesečnih obrokih, da peta toženka kupnine ni plačala, da sta stranki pogodbo spoštovali vse do 3. 10. 2003, ko sta jo sporazumno razveljavili, da je sodišče v izvršilnem postopku v skladu z 211. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) opravilo rubež spornega stanovanja in zapisnik o njem objavilo v Uradnem listu RS že v letu 2001. 8. Revizijsko sodišče zavrača tožničine revizijske očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Ti so upoštevni le, kolikor so konkretno opredeljeni, saj revizijsko sodišče na obstoj procesnih kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Neopredeljenih revizijskih očitkov o kršitvi 7. in 212. člena ter 286. člena ZPP revizijsko sodišče tako ni upoštevalo. Tožnica, ki v svoji trditveni podlagi sama povzema pogodbeno dogovorjen način in roke za plačilo kupnine, v reviziji sodiščema neutemeljeno očita kršitev pravila o materialnem procesnem vodstvu v zvezi s fiksnostjo roka za plačilo kupnine. Zatrjevane kršitve procesnih pravil pri dokazovanju dejanskega podpisnika kupoprodajne pogodbe pa glede na spodaj pojasnjeno materialnopravno podlago odločitve v tej zadevi nanjo niso mogle vplivati. Zato revizija tudi z njimi neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o napačni uporabi materialnega prava. Tožnica zmotno zatrjuje, da pogodba z dne 15. 10. 1993 ni bila sklenjena. V tožbi je navedla, da tedanji predsednik Izvršnega sveta Občine ..., ki je naveden kot podpisnik pogodbe, te v resnici ni podpisal, ker je pri podpisu navedeno „za“. Podpisala naj bi jo neznana oseba. Te tožničine trditve tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo zaključka, da gre za neobstoječo pogodbo. Celo če bi v imenu tožničine pravne prednice pogodbo res podpisala oseba brez pooblastila, bi bila ta kljub temu veljavna, ker sta jo tožničina pravna prednica in kasneje tožnica odobrili (prvi odstavek 88. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč jo je tudi tožnica vse do sporazuma 3. 10. 2003 spoštovala in štela za veljavno. Sama je stanovanje še nadalje pustila v posesti pete toženke, od nje pa je zahtevala plačilo kupnine.

10. Tožnica sodiščema tudi zmotno očita napačno uporabo 127. člena ZOR. Po pogodbi bi morala peta toženka kupnino poravnati v obrokih. Toženka pa kupnine ni plačala. V primeru neizpolnitve pogodbe z zaporednimi obveznosti, ta ni razdrta že po samem zakonu, pač pa le, če jo druga stranka razdre v skladu s pogodbenimi in zakonskimi pogoji (prim. 129. in 546. člen ZOR). Tožnica v tem postopku ni zatrjevala, da je pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti pete toženke razdrla (to bi morala storiti tudi po 127. členu ZOR, na katerega se sklicuje v reviziji). Nasprotno - zatrjevala je, da je prodajalka peto toženko pozivala na plačilo obrokov, torej na izpolnitev pogodbe. Pogodba z dne 15. 10. 1993 je torej ostala v veljavi, sporno stanovanje pa v lasti pete toženke. Ker tožnica ob nastanku zastavnih pravic upnikov v izvršilnem postopku ni bila njegova lastnica, neutemeljeno uveljavlja nedopustnost izvršbe nanj. Morebitni kasnejši prenos lastninske pravice na tek izvršilnih postopkov in na pravice upnikov ne more vplivati (drugi odstavek 170. člena, 245. člen in tretji odstavek 211. člena ZIZ).

11. Neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora drugi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je drugi toženki priznalo 1050 točk za sestavo odgovora na revizijo, kar skupaj z 20% DDV (210 točk) na odvetniške storitve ter 20,5 točk materialnih stroškov znese 1280,05 točk oziroma 587,54 EUR.