Jedro

Na splošno ni mogoče zgolj s številom ravnanj določiti razmejitve, kdaj je storjeno ravnanje nelojalne konkurence in kdaj ne. Za nelojalno konkurenco gre vselej, ko je ravnanje podjetja mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz drugega oziroma iz tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Kvalifikacija ravnanja podjetja kot nelojalne konkurence je odvisna od vrste ravnanja, njegovega vrednotenja in drugih okoliščin, v katerih je delovalo podjetje. Zato načeloma ni mogoče izključiti niti tega, da bi že enkratno ravnanje zadostne intenzitete (kršitve dobrih poslovnih običajev) zadoščalo za ugotovitev o obstoju nelojalne konkurence.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 428,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je relevanten za odločanje v revizijskem postopku, zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenim zahtevkom tožeče stranke, s katerimi se toženi stranki prepoveduje: 1. tržiti električno energijo na način, da se odjemalcem tožeče stranke predstavlja kot zastopnik tožeče stranke ali na drug zavajajoč način, ki bi pri odjemalcih tožeče stranke vzbujal vtis, da tožena stranka deluje v imenu tožeče stranke, 2. tržiti električno energijo odjemalcem tožeče stranke na način, ki je usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko, na primer z navajanjem neresničnih informacij o tožeči stranki oziroma o njenem poslovanju, 3. tržiti električno energijo odjemalcem tožeče stranke z agresivno poslovno prakso z elementi grožnje, pritiska in podobnega ravnanja. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za objavo uvoda in izreka sodbe na spletni strani tožene stranke v vidnem (prvo)zaslonskem polju, v treh dneh od pravnomočnosti sodbe za čas neprekinjeno najmanj 30 dni in enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

2. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 89/2018 z dne 16. 10. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je zaključek drugostopenjskega sodišča pravilen, da v okoliščinah konkretnega primera število ugotovljenih primerov zadošča za presojo, da gre za nelojalno ravnanje?

3. Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede dopuščenih revizijskih vprašanj. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

**Relevantno dejansko stanje**

5. Pravdni stranki sta konkurenta na trgu dobave električne energije neposrednim odjemalcem. Tožeča stranka (Elektro ... d. o. o.) je zastopnik dobavitelja električne energije C., d. o. o. in tožena stranka ekskluzivni zastopnik dobavitelja A. d. o. o. Tožeča stranka ne ponuja električne energije z angažiranjem trgovskih zastopnikov (terenskih delavcev), tožena stranka pa, pri čemer so ti k spodaj navedenim odjemalcem pristopili na naslednji način: - B. B. je prodajni zastopnik tožene stranke povedal le, da dela za _ELEKTRO_ in da ponuja cenejši paket, pri čemer bo vse za odjemalko ostalo enako, gospodarske družbe A., d. o. o. pa niti ni omenil; F. F. je delavec tožene stranke dejal, da je iz _ELEKTRA_ in da je prišel z namenom, da jo vpraša, ali je že dobila 20 % višji račun; L. L. je delavec tožene stranke vprašal, ali je že oddala za znižanje cen električne energije in ji povedal, da bo vse ostalo isto, samo da bodo računi prišli od A. d. o. o.; S. S. je delavec tožene stranke rekel, da gre za elektriko; M. M. je ocenila pristop delavca tožene stranke kot zavajujoč in je šele tik pred podpisom pogodbe ugotovila, da bi sklenila pogodbo z A., d. o. o.; I. I. je trgovski zastopnik na njegovo vprašanje, ali ostaja pri istem dobavitelju, pritrdilno odgovoril; T. T. je prodajni zastopnik zatrjeval, da je od _ELEKTRA_.

- R. R. je delavec tožene stranke rekel, da ga tožeča stranka nateguje že 12 let in naj ga še naslednjih 15 let; L. L. je trgovski zastopnik tožene stranke rekel, naj kar pokliče tožečo stranko, vendar naj ne posluša preveč, ker samo lažejo in da bosta plačala kazen tako ona kot tožeča stranka, saj je aneks nezakonit; V. V. pa je trgovski zastopnik tožene stranke rekel, da bo tako ali tako v nekaj mesecih tožeča stranka prenehala dobavljati energijo, tokrat pa bo sklenitev z drugo firmo obvezna.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje v poslovanju tožene stranke preko prodajnih zastopnikov ni zaznalo dejanj nelojalne konkurence, ki jih prepoveduje 63a. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1). Tako je presodilo, ker je beseda "elektro" beseda pogovornega jezika, ki se ji trgovski zastopniki niso mogli izogniti, z uporabo te besedne zveze v svoji firmi pa je tudi tožeča stranka sama prispevala k znižanju praga razlikovalnosti svoje firme. Posamično nelojalno obnašanje (primer V. K.) je opredelilo kot enkraten incident, ki ne tvori vzorca nelojalnega obnašanja na trgu.

7. Sodišče druge stopnje pa je ravnanja tožene stranke, ki so jih zanjo izvajali prodajni akviziterji, kvalificiralo kot dejanja nelojalne konkurence. Za ravnanja, ki so bila navedena v prvi alineji 5. točke te obrazložitve, je presodilo, da utegnejo ustvariti zmedo glede izvora (druga alineja tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1). V drugi alineji zgoraj navedena ravnanja pa je to sodišče opredelilo kot dajanje podatkov, ki škodujejo ali utegnejo škodovati tožeči stranki, kar prepoveduje prva alineja tretjega odstavka omenjenega člena ZPOmK-1. **Glede obsega revizijskega preizkusa**

8. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Prvi odstavek 63a. člena ZPOmK-1 prepoveduje dejanja nelojalne konkurence. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (drugi odstavek 63a. člena ZPOmK-1). Po tretjem odstavku omenjenega člena, kjer so dejanja nelojalne konkurence navedena primeroma, se kot taka dejanja štejejo med drugim: dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja (prva alineja) in prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga (druga alineja).

11. Sodišče druge stopnje je sedem ravnanj tožene stranke opredelilo kot nelojalno konkurenco zaradi kršitve prve alineje, tri ravnanja tožene stranke pa zaradi kršitve druge alineje tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Revidentka to presojo izpodbija s trditvami, da večje število odjemalcev letno zamenja dobavitelja elektrike, s čimer posega v ugotovljeno dejansko stanje pred sodišči nižjih stopenj, kar v reviziji ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP). Trdi še, da že ZPOmK-1 zahteva večje število ugotovljenih ravnanj, da bi lahko šlo za dejanja nelojalne konkurence.

12. Zakonsko besedilo 63a. člena ZPOmK-1 ne daje podlage za sklepanje, za katerega se zavzema revidentka, da je o nelojalni konkurenci mogoče govoriti le takrat, ko je podjetje izvršilo znatno število ravnanj, v nasprotnem primeru pa ne. Drugačno materialnopravno stališče ne izhaja niti iz sodne prakse, na katero se revidentka sklicuje; iz te prakse izhaja le, da je bilo v tistih primerih pač predmet presoje večje število ravnanj podjetja kot v obravnavanem. Na splošno ni mogoče zgolj s številom ravnanj določiti razmejitve, kdaj je storjeno ravnanje nelojalne konkurence in kdaj ne. Za nelojalno konkurenco gre vselej, ko je ravnanje podjetja mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz drugega oziroma iz tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Kvalifikacija ravnanja podjetja kot nelojalne konkurence je odvisna od vrste ravnanja, njegovega vrednotenja in drugih okoliščin, v katerih je delovalo podjetje. Zato načeloma ni mogoče izključiti niti tega, da bi že enkratno ravnanje zadostne intenzitete (kršitve dobrih poslovnih običajev) zadoščalo za ugotovitev o obstoju nelojalne konkurence.

13. Iz dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka preko terenskih delavcev poskusila navezati stike s potencialnimi odjemalci električne energije. Sodišče druge stopnje je vsako od teh ravnanj, ki se po svoji vsebini deloma razlikujejo eno od drugega, obravnavalo posebej in za vsako od njih presodilo, da ustreza dejanju nelojalne konkurence. Dejanja so, kljub temu, da niso bila identična, tudi kot celota tvorila zaključen sklop nelojalnega ravnanja tožene stranke, ki ga po presoji revizijskega sodišča ni mogoče šteti kot posamične obrobne incidente njenih trgovinskih zastopnikov. Revidentka prepričljivih razlogov, s katerimi bi uspela izpodbiti materialnopravne zaključke sodišča druge stopnje, da njena ravnanja predstavljajo nelojalno konkurenco, niti ni ponudila.

14. Odgovor odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je tako pozitiven, saj v okoliščinah konkretnega primera število ugotovljenih primerov (ravnanj podjetja) zadošča za presojo, da gre za nelojalno ravnanje. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena. Ker je ugotovilo, da ni podan z revizijo uveljavljan revizijski razlog, jo je na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Stroški revizijskega postopka**

15. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP (II. točka izreka). Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka je upravičena do 750 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT) in 15 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) in 22 % DDV znaša 428,38 EUR.

16. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).