Jedro

V revizijskem postopku ni več mogoče odpraviti pomanjkljivosti nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vpis pod Dn. št. 1416/94 na listu B zemljiškoknjižnega vložka št. 1322 k.o. ..., ki se nanaša na parc. št. 67/1, 67/2, 67/3 in 67/4, ničen, da je pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 24.2.1994, nična, ter da je tožeča stranka lastnica parcel št. 67/1, 67/2, 67/3 in 67/4, vse k.o. ... Toženo stranko je zavezalo, da mora tožeči stranki izročiti listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos omenjenih parcel, naložilo pa ji je še vrnitev teh nepremičnin v posest tožeče stranke ter ji prepovedalo nadaljnja poseganja v te nepremičnine. Toženo stranko je končno še zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti 200.000 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbene zahtevke zavrnilo, tožečo stranko pa zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 200.000 SIT pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je uveljavljala več različnih tožbenih zahtevkov. S prvim je zahtevala ugotovitev ničnosti zemljiškoknjižnega vpisa, z drugim ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jo je sklenila s toženo stranko dne 24.2.1994, s tretjim ugotovitev svoje lastninske pravice na parcelah št. 67/1, 67/2, 67/3 in 67/4, vse k. o. ..., s četrtim je zahtevala izstavitev listine, na podlagi katere bi bil mogoč prenos lastninske pravice na teh parcelah, s petim pa njihovo vrnitev v neposredno posest in prepoved nadaljnjih posegov. Zahtevki nimajo iste pravne in dejanske podlage, saj so med njimi tako tipični stvarnopravni (na primer zahtevek za ugotovitev lastninske pravice) kot obligacijskopravni (na primer zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe). Ko je tako, bi morala biti za vsak posamezen zahtevek z različno podlago navedena ločena vrednost. Kadar imajo namreč zahtevki v tožbi različno podlago, se pri ugotavljanju pravice do revizije upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Navedba ene same vrednosti spora za več zahtevkov z različno podlago (nediferencirana navedba vrednosti) ne zadošča za dovoljenost revizije. Revizijskemu sodišču ni dovoljeno ugibanje, ali je s tako navedbo ocenjen le eden ali le kateri od naslednjih zahtevkov, ali vsi skupaj, in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljanih zahtevkov. Takšno ugibanje bi eno stranko spravilo v neenakopraven položaj, kar pomeni, da ima navedba ene same vrednosti v tem primeru enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti. V revizijskem postopku tudi ni več mogoče odpraviti pomanjkljivosti nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta. Pozivanje tožeče stranke, naj navede diferencirano vrednost za vsakega od zahtevkov z različno podlago, bi namreč povzročilo neenakopraven položaj pravdnih strank (več o tem v razlogih sklepa tega sodišča II Ips 346/2006, ki je dostopen na medmrežni bazi podatkov SOVS). Zato revident (tožeča stranka) tega tudi samoiniciativno ne more več storiti. Ker je v tej fazi postopka opredelitev vrednosti posameznih zahtevkov neupoštevna, revizija ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).