Jedro

Kršitev pogodbenega odnosa lahko pomeni poseg v osebnostne pravice in je odškodninski temelj (200. člen ZOR) podan le ob izhodišču, da je taka kršitev podana in da ima za posledico duševne bolečine odškodnino.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v obsegu obsodilnega dela sodbe sodišča druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 750.000,00 SIT zaradi posega v njene osebnostne pravice. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, glede na vsebino svojih razlogov pa je v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni sodbi je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen v celoti, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pasivna legitimacija na strani tožene stranke ni podana. Smučarska zveza Slovenije je bila le pooblaščenka Smučarske zveze Jugoslavije - jugoslovanskega smučarskega sklada. Vsi člani državne smučarske reprezentance so imeli sklenjene pogodbe s smučarsko zvezo Jugoslavijo. Sporne fotografije so bile posnete za YU SKI POOL. Smučarska zveza Slovenije je bila odgovorna le za zakonito poslovanje na podlagi samoupravnega sporazuma iz leta 1987. O vprašanju pasivne legitimacije tožene stranke je v podobnem primeru sodna praksa že zavzela odklonilno stališče. Sicer pa je tožnica dala pristanek za fotografiranje in objavo fotografij v prospektu. Pristanek za slikanje je vseboval tudi pristanek za objavo prospekta. Od tega tožnica ni mogla odstopiti. Za sezono 1989-1990 je prejela izplačane tudi vse dogovorjene štipendije in premije, pri čemer so v znesku, ki ga je dobila, bila vsebovana tudi sredstva SKI POOL-a. Naknadni umik soglasja na objavo fotografij ni mogel imeti pravnega učinka. Sicer pa objavljene fotografije ne pomenijo niti žalitve dobrega imena in časti tožnice, niti okrnitve njenih osebnostnih pravic. Končno je priznana odškodnina v znesku 500.000,00 SIT nesorazmerno visoka, saj predstavlja protivrednost preko 6.000,00 DEM. Tožena stranka se ne strinja tudi s stroškovno odločitvijo, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko stališče, da tožena stranka v tej pravdi ni pasivno legitimirana, ne drži. Res je, da Smučarska zveza Slovenije ni pravna naslednica Smučarske zveze Jugoslavije, ker sta obe inštituciji že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije obstajali kot samostojni pravni osebi. Res je tudi, da je na podlagi samoupravnega sporazuma, sklenjenega med skupščino Smučarske zveze Jugoslavije in skupščino Smučarske zveze Slovenije dne 15.5.1987 in 17.6.1987, jugoslovanski smučarski sklad (YU SKI POOL) bil organiziran v okviru Smučarske zveze Jugoslavije in da je Smučarska zveza Jugoslavije na Smučarsko zvezo Slovenije prenesla le pooblastila v zvezi z upravljanjem s sredstvi YU SKI POOL-a. Vendar pa je po prenosu sredstev za izvajanje programa jugoslovanskega smučarskega sklada iz Smučarske zveze Jugoslavije na Smučarsko zvezo Slovenijo (2. člen samoupravnega sporazuma) bilo v 3. členu tega sporazuma določeno, da je Smučarska zveza Slovenije, torej tožeča stranka, "kot uporabnik družbenih sredstev odgovorna pred zakonom za poslovanje YU SKI POOL-a". Prav za to pa gre v tej pravdi. Tožnica namreč očita toženi stranki, da je posegla v njene osebnostne pravice in ji povzročila škodo. Tožničin zahtevek je torej postavljen s stališča odškodninskega prava, ker naj bi, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, tožena stranka imela "kvečjemu gmotne koristi od spornega prospekta, s katerim so bile kršene pravice osebnosti tožnice." V ostalem pa je revizija utemeljena. Razlogi izpodbijane sodbe temelje na ugotovitvi, da so z objavo spornega prospekta bile kršene tožničine osebnostne pravice in nadaljnji ugotovitvi, da ji je zato nastala pravno priznana škoda (200. člen ZOR). Navedeni ugotovitvi sta sicer pravne narave, temeljita pa na ustrezni dejanski podlagi. Ta je glede posega v osebnostno pravico obrazložena z dokazno oceno, po kateri po izstopu iz državne reprezentance v maju 1990 tožnica ni dala soglasja za objavo svojih fotografij, posnetih malo pred tem, vendar na podlagi pogodbe za smučarsko sezono 1989/90, kar pa ni veljalo za naslednjo sezono. Glede nastale škode in njenega obsega pa je sprejeta dokazna ocena na podlagi tožničine izpovedi. O slednjem ni mogoče razpravljati, kolikor ni izpolnjena predpostavka odškodninskega temelja, torej posega v tožničino osebnostno pravico. Uporaba tega pravnega standarda, ki ga vsebuje določba 200. člena ZOR, pa terja jasno argumentacijo. Obe pravdni stranki sta (tožeča stranka v kasnejših tožbenih navedbah, tožena pa že v odgovoru na tožbo) vsebinsko in direktno izhajali iz pogodbenega odnosa med tožnico kot smučarsko reprezentantko in smučarskim skladom v opravljanju tožene stranke. Ta pogodbeni odnos (potrdila ga je priča T. V.) je tožnico zavezoval k sodelovanju v propagandnih akcijah reklamiranja izdelkov sponzorjev, kar je med drugim prinašalo tudi njej določene koristi. O tem, da je tožnica bila dolžna pristati na sodelovanje v propagandni akciji, med strankama ni spora. Sporno je le, ali je tožnica po izstopu iz državne reprezentance lahko prepovedala objavo svojih fotografij, čeprav je pri snemanju bila dolžna sodelovati. Od tega je namreč odvisen odgovor na vprašanje, ali je kljub prepovedi objave prospekta z njegovo objavo bila kršena tožničina osebnostna pravica. Ta poseg v osebnostno sfero tožnice pa bi bil (tudi) glede na tožbeno trditveno podlago storjen s kršitvijo pogodbene obveznosti, ki naj bi jo storila tožena stranka.

Revizijska graja razlogov izpodbijane sodbe daje poudarek prav navedeni dilemi: ali je tožnica, ki je bila dolžna sodelovati na snemanju, v skladu s pogodbo in ne glede na časovni termin smučarske sezone bila upravičena prepovedati objavo posnetkov, ko je izstopila iz reprezentance. Udeleženci v obligacijskem razmerju so namreč dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, pri čemer obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev obligacijskega razmerja ali na podlagi zakona (17. člen ZOR). To seveda ne pomeni, da se stranki pogodbe - upoštevaje specifičnost pogodbenega razmerja - ne bi mogli dogovoriti drugače, ali da ne bi moglo priti do razdrtja pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (133. člen ZOR).

Vendar pa sodišči nižje stopnje v navedeni smeri materialnega prava nista uporabili - izostanek takega pravnega razmišljanja pa je imel za posledico pomanjkljive dejanske ugotovitve. To velja še posebej ob upoštevanju tehnične izvedbe tožničine prepovedi, saj od vseh posnetkov v prospektu, ki se nanašajo na tožnico, slednja sama nastopa le enkrat. V tej smeri, namreč glede vprašanja vsebine pogodbenih obveznosti pravdnih strank pri izvedbi propagandne akcije, revizijsko sodišče ne najde ustreznih dejanskih ugotovitev. Izpodbijana sodba namreč izhaja zgolj iz dejstva, da je tožnica prepovedala objavo fotografij, ni pa opredelitve do vsebine pogodbenih obveznosti pravdnih strank ob dejstvu, da je snemanje v skladu s pogodbo že bilo izvedeno in da je vprašanje kvalitete posnetkov za razsojo manj pomembno. V propagandni akciji so sodelovali tudi drugi smučarski reprezentanti. Očitno jih je vezala enaka pogodba, zaradi česar najbrž ni težko ugotoviti vsebine pogodbenega odnosa.

V izpodbijani sodbi torej določba 200. člena ZOR ni bila pravilno uporabljena, zaradi česar tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. O temelju tožbenega zahtevka, torej o odločitvi, ali je tožena stranka okrnila pravice tožničine osebnosti, čeprav je proti njeni prepovedi objavilo sporni prospekt, dejansko stanje še ni raziskano. Zato je na tem mestu tudi odveč razprava o višini dosojene odškodnine, oziroma o obsegu in stopnji eventualnih duševnih bolečin, ki naj bi jih tožnica zaradi objave prospekta prestajala (ne glede na dejanske ugotovitve, ki nakazujejo sklepanje, da je tožničina prizadetost tudi posledica dejstva, da naj se po izstopu iz reprezentance tožena stranka z njo ne bi bila več pripravljena pogovarjati). Revizijsko sodišče je tako postopalo po določbi drugega odstavka 395. člena ter sodbi sodišča druge in prve stopnje v okviru obsodilnega dela sodbe sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo treba z zaslišanjem tožnice in prič raziskati vsebino pogodbe o načinu sodelovanja smučarskih državnih reprezentantov v okviru smučarskega sklada ter o njihovih dolžnostih do tega sklada in znova presoditi, ali je sploh prišlo do posega v tožničine osebnostne pravice.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. in 166. člena ZPP. Razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ima za posledico tudi odločitev o tem, da so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.