Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Okoliščina, da tožnik, ki je zaposlen v Avstriji, preživi letni dopust in praznike na naslovu stalnega prebivališča v Sloveniji, ne predstavlja dejanskega življenja v Sloveniji v smislu 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-1). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik, ki je državljan Bosne in Hercegovine, prijavil dne 27.10.1976 stalno prebivališče v Sloveniji, da pa dejansko ne živi v Sloveniji in tako ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva.
Proti takšni odločitvi tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je od leta 1969 na začasnem delu v Avstriji, da je 14.10.1976 odjavil stalno prebivališče v Bosni in Hercegovini in se prijavil v Sloveniji, kjer dejansko živi že od leta 1972), ko prihaja v Slovenijo. Tožnik živi v Sloveniji tako kot vsi Slovenci, ki so na začasnem delu v tujini. Pretežen del leta tožnik s svojo ženo s katero se je poročil leta 1979, dela v Avstriji, v času poletnih počitnic ter velikonočnih in božičnih praznikov pa je v Sloveniji na navedenem naslovu, kjer je njegova žena podedovala hišo, ki sta jo s skupnimi sredstvi adaptirala.
Predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne, ker tožnik v Sloveniji dejansko ne živi, oziroma ni nikoli dejansko živel, česar tudi v tožbi ne zanika.
Tožba ni utemeljena.
Državljan druge republike (nekdanje SFRJ) pridobi državljanstvo po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), če je imel dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in v Sloveniji tudi dejansko živi. V konkretni zadevi ni sporno, da ima tožnik stalno prebivališče v Sloveniji že od leta 1976, sporno je le ali tožnik dejansko živi v Sloveniji.
Pojem "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji" v navedenem zakonu ni opredeljen. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki ta zakon uporablja. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Sodišče meni, da tudi tožnikove navedbe v tožbi kažejo na to, da je pravilen zaključek tožene strake. Tožnik je namreč že od leta 1969 zaposlen v Avstriji, kjer je zaposlena tudi njegova žena in kjer tožnik tudi dejansko živi, medtem ko v Slovenijo prihaja le občasno. Okoliščina, da tožnik preživi letni dopust ter velikonočne in božične praznike na naslovu stalnega prebivališča v Sloveniji, ne predstavlja dejanskega življenja v Sloveniji v smislu 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Po presoji sodišča je odločba tožene stranke zakonita, zato je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).