Jedro

Sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le za trajno zmanjšanje, za začasno zmanjšanje pa le izjemoma, če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o višini denarne odškodnine spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zniža za 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2011 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.786,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2011 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka 580,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilno sodbo je navedeno sodbo dopolnilo tako, da je v presežku tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču spremembo sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek in povrne toženi stranki pritožbene stroške oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Najprej opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče v izreku sodbe ni zavrnilo preostalega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke. Sodbi očita odločanje preko trditvene podlage ter s tem kršitev določb 7. člena in 212. člena ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni z ničemer zatrjevala, da je odgovornost tožene stranke v tem, da njena uslužbenka med masažo z vročimi kamni in po njej ni dovolj skrbno pregledovala tožničinega hrbta, zakaj bi morala tako ravnati oziroma kaj konkretno se očita delavki tožene stranke glede dolžnostnega ravnanja oziroma opustitev. Tega očitka maserki tožeča stranka ni podala in na tem ni temeljila svojega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka ni navedla in tudi ne dokazala vseh elementov civilnega delikta v konkretnem primeru. Tožena stranka in njena delavka nista ravnali protipravno. Delavki tožene stranke sta zaslišani kot priči izpovedali, kako poteka masaža z vročimi kamni, tako je storila tudi D. Ž., ki je masirala tožnico. Tožeča stranka ne navaja, zakaj naj bi bili kamni prevroči oziroma kakšna bi morala biti temperatura kamnov, da ne bi bilo možnosti povzročitve poškodbe telesa in kakšna je bila temperatura kamnov v konkretnem primeru glede na izpovedbo prič. Ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da so bili kamni pri masaži tožnice prevroči in kakšno je krivdno ravnanje delavke pri tem. Delavka je pri toženi stranki opravljala takšno masažo že leto in pol, pri čemer še nikoli ni prišlo do takšne poškodbe, kot je izpovedala tožeča stranka. Sodišče temelja odškodninske odgovornosti ne bi smelo opreti na nekonkretizirano in nejasno mnenje izvedenke. Izvedenka je pavšalno zaključila, da temperatura kamnov pri 57 stopinjah lahko povzroči opeklino. Izvedenka nima ustreznega znanja, da bi lahko podajala zaključke o tem, da temperatura, ki jo kaže grelec, ni nujno tudi toplota, ki jo kamni zares imajo. Sodišče bi moralo o tem presojati s pravilno oceno izpovedb maserk pri toženi stranki. Ob pravilni presoji dokazov bi moralo zaključiti, da tožnica ni utrpela opeklin pri masaži pri toženi stranki, temveč kje drugje. Postopanje tožnice, ko je po desetih dneh odšla k zdravniku in njena izjava pri zdravniku, kažejo, da so njene navedbe prilagojene za potrebe te pravde. Tudi pri odmeri odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah je sodišče povzročilo več kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče tožnici ne bi smelo prisoditi odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker niso bile zatrjevane. Nadalje ni zatrjevala tudi, da je trpela duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v čem naj bi bile zmanjšane. Kratkotrajne težave z ležanjem in spanjem, odvisnost od pomoči drugih in previjanje rane, ne opravičujejo tožničinega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in bi lahko takšne zatrjevane težave sodišče upoštevalo le v okviru odločanja o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem. Sodišče je v bistveno previsokem znesku tožnici priznalo tudi odškodnino za prestane telesne bolečine.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi nasprotja med izrekom sodbe in njegovo obrazložitvijo je sodišče prve stopnje že odpravilo samo z izdajo dopolnilne sodbe z dne 25.10.2013. Sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo določbe 7. člena ZPP in je neutemeljen pritožbeni očitek o odločanju sodišča preko trditvene podlage tožeče stranke, ki se nanaša na zaključek sodišča, v čem je dokazano protipravno ravnanje delavk tožene stranke. Da so in v čem so v konkretnem škodnem dogodku delavke tožene stranke ravnale neskrbno in malomarno tekom opravljanja masaže z vročimi kamni, iz tožbenih navedb izhaja v zadostnem obsegu. Toženi stranki v postopku nikakor ni bila kršena pravica do izjave in se na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v celoti neutemeljeno sklicuje. Enako velja za pritožbeni očitek o nejasnih razlogih sodbe in o medsebojnih nasprotjih v razlogih in zaključkih sodbe o podani krivdni odgovornosti tožene stranke. Sodba takšnih pomanjkljivosti nima, zato ni podana v tej smeri očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku pravilno in v celoti ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev v tej zadevi. Ugotovilo je, da so opekline na hrbtu tožnice nastale zaradi polaganja preveč vročih kamnov pri izvajanju masaže z vročimi kamni, ki jo je 24.2.2011 izvajala delavka tožene stranke v V. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tem ugotovitvam z obširnimi pritožbenimi navajanji, ki pa gredo predvsem v smeri, da kamni niso bili prevroči, četudi so bili segreti na temperaturo 57 stopinj, da zato niso mogli povzročiti opeklin na hrbtu tožnice. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki jo je obrazložilo in ki temelji na skrbni presoji vseh izvedenih dokazov, tudi tistih, ki jih je predlagala tožena stranka (8. člen ZPP). Sodna izvedenka za medicino – plastično, estetsko in rekonstruktivno kirurgijo in opekline je v izvedeniškem mnenju in njegovi dopolnitvi med ostalim potrdila, da so glede na razporeditev in obliko madežev na hrbtu brez dvoma opekline nastale tako, kot jih opisuje tožnica. V dopolnitvi mnenja je odgovorila tudi na pomislek tožene stranke v tem, ali lahko temperatura kamnov, ogretih na 57 stopinj, povzroči opeklino. Vse to v povezavi s prepričljivo izpovedbo tožnice ter njene matere, je sodišču prve stopnje omogočilo zaključek, da je tožnica utrpela opekline pri masaži z vročimi kamni, ki jo je očitno nestrokovno in neskrbno izvajala delavka tožene stranke. Slednja je ob zaslišanju potrdila, da je bila tožnica pri njej na takšni masaži, pri čemer njena podrobna izpoved, kako se masaža pravilno izvaja, seveda še ne pomeni, da je bila tudi pravilno izvedena, kot zmotno šteje pritožba. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo (131. člen OZ, v povezavi z določbo 147. člena OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalcev za škodo, ki jo delavec v okviru svojega dela povzroči tretji osebi).

6. Pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnice pa je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ), ko je tožnici prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba ima prav, da tožnici odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode ne gre. Sodba sicer pravilno ugotavlja, da se odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi le za trajno zmanjšanje, za začasno zmanjšanje pa po stališču sodne prakse le izjemoma, če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Takšnih posebnih okoliščin pri tožnici ni bilo. V celotnem obdobju od nastanka opeklin do njihove zacelitve, je bila namreč, po ugotovitvah sodišča, odvisna od pomoči svojcev v času zdravljenja, zaradi bolečin ni spala in ni mogla ležati na hrbtu, rane pa ji je morala previjati mati. Pri navedenem gre nedvomno za neprijetnosti, ki jih je potrebno uvrstiti v škodo, ki je tožnici nastala zaradi nevšečnosti med zdravljenjem in ji v tem okviru prisoditi dodatno odškodnino. Ta torej znaša poleg tiste, ki jo je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ugotovilo prvostopenjsko sodišče, še dodatno 200,00 EUR, kolikor je tožnica zahtevala za to vrsto nepremoženjske škode (1.200,00 EUR). Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da pritožba neutemeljeno graja višino dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Glede na vrsto poškodbe, ugotovljeno bolečinsko obdobje ter vse nevšečnosti je dosojena odškodnina 1.200,00 EUR primerna in pravična ter primerljiva z drugimi istovrstnimi primeri iz sodne prakse. Tožnica pa je upravičena tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je po ugotovitvah izvedenke brez dvoma prisotna, v obliki velikih ovalnih madežev sredi hrbta, bledo rožnate barve, ki so vidni, ker so svetlejši od ostale kože in bodo taki tudi ostali. Ugotovitve izvedenke v povezavi z navedbami in izpovedjo tožnice, so zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za to vrsto škode, pri čemer dosojeni znesek 400,00 EUR, vsekakor ni previsok.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP prvostopenjsko sodbo delno spremenilo in znižalo dosojeno odškodnino za 100,00 EUR ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, sicer pa je v ostalem pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Znižanje odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožnici, ni bistveno vplivalo na uspeh pravdnih strank v pravdi, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka v postopku na prvi stopnji ni posegalo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa ima podlago v določbi 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela v zelo majhnem delu, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih uveljavlja v pritožbi.