Jedro

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno izredno pravno sredstvo, v katerem mora vložnik svoje navedbe obrazložiti, ne zadošča le golo sklicevanje na utemeljitev in razloge, podane v rednem pravnem sredstvu.

Izrek

Zahtevi obsojenega R.T. in zagovornika obsojenega D.T. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po 98.a členu v zvezi s 3. in 1. odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak od njiju povprečnino v znesku 80.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je obsojena R. in D.T. s sodbo z dne 31.8.2000 spoznalo za kriva, pod točko I/1 kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojenega R.T. pod točko II/2 kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in nato ravnanje tega obsojenca pravno opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je jima je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazni, obsojenemu R.T. štiri mesece zapora, obsojenemu D.T. pa dva meseca zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Pod točko II. sodbe pa je na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zoper obsojenega R.T. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ in po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka proračun. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega R.T. in zagovornika obsojenega D.T. zoper obsodilni del sodbe kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencema v obsodilnem delu sodbe naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe sta obsojeni R.T. in zagovornik obsojenega D.T., ne da bi izrečno navedla iz katerega razloga, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sta neutemeljeni.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti uveljavljanih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Vložnika se v njunih zahtevah v celoti sklicujeta na enake razloge, kot sta jih navajala v pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo v katerem mora vložnik svoje navedbe obrazložiti. Ne zadošča namreč le golo sklicevanje na utemeljitev in razloge, podane v rednem pravnem sredstvu.

Trditve v zahtevi, da je drugostopenjska sodba vehementno in neargumentirano zavrnila pritožbena navajanja in da nima razlogov (o odločilnih dejstvih) oziroma da so ti nejasni in s seboj v nasprotju ali pa brezpredmetni, kar je razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, so v tolikšni meri posplošene, da jih sploh ni mogoče preizkusiti.

S tem, ko v zahtevi trdita, da bi bilo sodišče moralo imenovati izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o tem, kaj je "vrednost delnic", kaj "propad delnic" in kaj dejstvo, da so delnice "že bile uvrščene na borzi", na pavšalen način izpodbijata sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahtevama ni mogoče pritrditi niti v delu, ko se sklicujeta na razloge in zahteve vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, ki jo je ta podal v identični zadevi zoper sodbo istega prvostopenjskega sodišča in v kateri predlaga izrek oprostilne sodbe. Vložnika bi morala v zahtevah svoje trditve tudi vsebinsko opredeliti in se ne zgolj sklicevati na razloge v zahtevi vrhovnega državnega za varstvo zakonitosti, podani v drugem kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata obsojeni R.T. in zagovornik obsojenega D.T. niso podane, zato je zahtevi po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Glede na tak izid sta obsojeni R. in D.T. na podlagi 98.a člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak od njiju po 80.000 SIT povprečnine.