Jedro

Za odložitev izvršbe po 30. členu ZUS morajo biti izkazane konkretne okoliščine o nastanku težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, kot sodišče prve stopnje, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 23.8.1999. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L., Izpostave G. z dne 22.12.1998, s katero je prvostopni organ odločil, da se zahteva tožnice za odložitev upravne izvršbe po sklepu z dne 27.11.1995, zavrne. Po presoji tožene stranke tožnica v svojem predlogu ni izkazala za verjetno, da ji bo z izvršbo nastala težko popravljiva škoda.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje presoji, da tožnica ni verjetno izkazala težko popravljive škode. Navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnica v obširni, 24 strani dolgi, pritožbi navaja, da je bila kršena Ustava Republike Slovenije, da je izpodbijana sodba nezakonita, opisuje dosedanji potek izvršbe, ugovarja zakonitosti odločb, ki so bile doslej izdane v izvršilnem postopku. Navaja, da so uradne osebe zagrešile vrsto kaznivih dejanj, vztraja pri tem, da so izpolnjeni pogoji za odložitev izvršitve in predlaga da se njenemu predlogu za odložitev izvršbe ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet upravnega spora je odložitev izvršitve sklepa, s katerim je bilo tožnici naloženo plačilo stroškov, nastalih zaradi prisilne izvršbe odločbe urbanistične inšpekcije. Kot izhaja iz priloženih upravnih spisov, je tožnica zahtevo vložila v zvezi s sproženim upravnim sporom.

Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica v tem upravnem sporu ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na vsebino sklepov o stroških in tudi na samo odločbo inšpekcijskega organa, na izvršitev katere se je nanašal sklep o plačilu stroškov izvršbe. Sodišče prve stopnje se je pravilno omejilo samo na presojo ugovorov, ki so v tem upravnem sporu pomembni, to pa so tožbeni ugovori glede odložitve izvršbe sklepa o plačilu stroškov.

Po določbi 30. člena Zakona o upravnem sporu organ, pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, obrazložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Navedene pogoje (tudi glede zatrjevane škode) mora tožnik izkazati s konkretnimi dokazi in okoliščinami. Če že pogoj, ki se nanaša na nastanek težko popravljive škode, ni izpolnjen, ni podlage za takšno odložitev izvršbe. Tožena stranka v svoji odločbi ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da ji bo z izvršbo nastala težko popravljiva škoda. Tej ugotovitvi tožnica v tožbi ugovarja s splošno navedbo, da bi ji z izvršitvijo sklepa z dne 27.12.1995, nastala težko popravljiva škoda. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da s takšnimi splošnimi navedbami, kakršne vsebuje tožničina zahteva za odložitev z dne 17.3.1998 (vložena 1.4.1998), ki je v priloženih spisih, ni verjetno izkazala težko popravljive škode. Zato je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnila pritožbo tožnice, s takšnimi ugovori pa tožnica tudi ni mogla uspeti v upravnem sporu na prvi stopnji.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Čeprav je pritožba obširna, pa tožnica v njej ponavlja tožbene ugovore, nobeden izmed njenih ugovorov pa ne navaja nobene konkretne dejanske okoliščine ali dokaza, kar bi lahko bila podlaga za presojo, da bi ji bila lahko prizadejana težko popravljiva škoda z izvršitvijo akta, na katerega se nanaša njen predlog za odložitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.