Jedro

Tožeča stranka je v tožbi, ki jo je vložila 7.6.1994, označila vrednost spornega predmeta z zneskom 80.000,00 SIT. Zato revizija ni dovoljena proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe.

Nasprotna tožba je samostojna tožba. To pomeni, da presoja o dovoljenosti revizije proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni vezana na odločitev o dovoljenosti revizije proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe.

Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek - takšen je tudi obravnavani primer - glede nasprotnega tožbenega zahtevka mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta v tožbi (2.odst.186.člena ZPP in pravkar citirani 3.odst. 382.čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe in toženi stranki naložilo izpraznitev dvosobnega stanovanja v III. nadstropju stanovanjske hiše na S. trgu v L.. Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je nasprotna tožeča stranka zahtevala, da sodišče nasprotni toženi stranki naloži sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino za sporno stanovanje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji med drugim zatrjuje, da je revizija dovoljena zaradi označbe vrednosti spornega predmeta v tožbi in nasprotne tožbe.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tožbi, ki jo je vložila 7.6.1994, označila vrednost spornega predmeta z zneskom 80.000,00 SIT. Tako označena vrednost spornega predmeta ni bila spremenjena na način iz 3. odst. 40. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je vrednost spora, navedena v tožbi, izhodišče za presojo o dovoljenosti revizije proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe po 3. odst. 382. čl. ZPP (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur.l. RS 55/92). Pravkar omenjeno določilo pa predpisuje, da revizija ni dovoljena v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega 80.000,00 SIT. Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe zato ni dovoljena.

Nasprotna tožba je samostojna tožba. To pomeni, da presoja o dovoljenosti revizije proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni vezana na odločitev o dovoljenosti revizije proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe. Kljub temu pa tudi revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

Revizija proti temu delu pravnomočne sodbe ni dovoljena zato, ker nasprotna tožeča stranka v tožbi sploh ni označila vrednosti spornega predmeta.

Revizija je dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (2. odst. 389. čl. ZPP). Že je bilo zapisano, da po 3. odst. 382. čl. ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (izjeme iz 4. odst. istega člena za konkretni primer niso pomembne). Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek - takšen je tudi obravnavani primer - mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta v tožbi (2. odst. 186. člena ZPP in pravkar citirani 3. odst. 382. čl. ZPP). Če tožnik ne ravna tako, nima pravice do revizije (pravno mnenje Občne seje VS RS, ki je bila dne 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, str. 12).

Ker vrednost spornega predmeta v konkretnem primeru v nasprotni tožbi ni bila navedena, tudi revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

O reviziji je revizijsko sodišče zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP).