Jedro

Brez navedb konkretnih dejanskih okoliščin v opisu kaznivega dejanja, ki kažejo na to, da je obdolženka ravnala s posebnim namenom, ni izpolnjen navedeni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Takšne dejanske okoliščine morajo nujno izhajati že iz opisa dejanja, navedenega v tenorju obtožnega akta, saj bi le tako opis dejanja, ki predstavlja okvir predmeta obravnavanja, sodišču omogočal vrednotenje storilkinega ravnanja, obdolženki pa hkrati zagotovil možnost učinkovite obrambe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolžene B.G. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči: Obdolžena B.G. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi) se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je zato, da bi drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila L.R. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jo zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storila, na ta način, da ji je od septembra 2015 do 8. 10. 2015 v Limbušu in Mariboru lažnivo prikazala, da bo denar v znesku 8.619,00 EUR na podlagi predračuna, izdanega s strani družbe M. d.o.o., št. 21/2015 z dne 28. 9. 2015, ki ga bo R. nakazala na TRR družbe M. d.o.o., G. kot žena lastnika te družbe dvignila iz TRR družbe, nato pa 90 % od prej navedenega zneska takoj, ko dobi nakazilo banke, dvignila in vrnila R., zase pa zadržala 10 % kot provizijo za izdan predračun s strani družbe M. d.o.o., ki ga je R. potrebovala zato, da bi pri banki opravičila namenski kredit, nakar je R. dne 8. 10. 2015 na TRR družbe M. d.o.o. nakazala znesek 8.619,00 EUR, pri čemer sta se G. in R. predhodno dogovorili, da družba M. d.o.o. za R. ne bo izvedla nobenih del, temveč le izdala fiktivni predračun, pri tem pa je G. ves čas vedela, da zneska v višini 7.757,10 EUR R. nima namena izročiti, saj je bila sama v resnici direktorica družbe M. d.o.o. in je imela dostop do računa družbe in ji vse do danes denarja v višini 7.757,10 EUR tudi ni izročila, kljub temu da jo je R. k temu večkrat pozivala, s tem pa je G. družbi M. d.o.o. na škodo L.R. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 7.757,10 EUR, s čimer bi naj storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika.

II. Oškodovanka L.R. se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 23809/2017 z dne 4. 6. 2019 obdolženo B.G. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, pod posebnim pogojem, da oškodovanki L.R. v roku enega leta in štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 7.757.10 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso ter nagrado in potrebne stroške pooblaščenca oškodovanke, odvetnika F.Š. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženka dolžna oškodovanki L.R. poravnati premoženjskopravni zahtevek v višini 7.757,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje,

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovorniki uveljavljajo pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da je torej kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Navedeno kršitev utemeljujejo z obrazložitvijo, da navedba v opisu kaznivega dejanja, da je obdolženka „ves čas vedela, da zneska v višini 7.757,10 EUR R. nima namena izročiti, saj je bila sama v resnici direktorica družbe M. d.o.o. in je imela dostop do računa družbe in ji vse do danes denarja v višini 7.757,10 EUR ni izročila“, ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, saj zgolj nevračilo denarja ne izkazuje goljufivega namena. Sodišče prve stopnje je goljufivi namen ustrezno „napolnilo“ šele v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ima prav. Dejanje, opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu manjka kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni. Za obsodilno sodbo namreč ne zadošča, da so v opisu dejanja navedeni samo abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč je za odločitev sodišča pravno relevantno konkretno opisano izvršitveno dejanje v obtožbi.1 Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt, in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani.2

6. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Za izvršitev tega kaznivega dejanja se zahteva poseben namen storilca, t.i. obarvani naklep (dolus coloratus). Gre za goljufivi namen (namen pridobiti protipravno premoženjsko korist), ki ga storilec mora imeti v trenutku, ko drugega spravi v zmoto, torej, ko z drugim sklepa pogodbo oziroma dogovor. To pomeni ob sklenitvi posla, ne pa šele ob njegovi izvršitvi. Konkretizacijo storilčevega goljufivega namena je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi Up-911/15-11 z dne 14. 9. 2017, ki je v točki 11 obrazložitve pojasnilo, da so zakonski znaki izvršitvenega ravnanja („sklenitev dogovora“), spravljanje v zmoto („s tem spravil v zmoto“) in goljufivi namen v trenutku sklenitve dogovora različni in samostojni elementi kaznivega dejanja goljufije, katerih izpolnitev mora sodišče ugotoviti. Sklenitev dogovora in spravljanje v zmoto sta zakonska znaka, ki sta del opredelitve kaznivega dejanja glede na zakonsko opredelitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. Goljufivi namen pa pomeni obliko krivde in je samostojni znak kaznivega dejanja. Goljufivega namena zato ni dopustno razlagati tako, da bi se ta zlil z drugimi (samostojnimi) zakonskimi znaki in bi izpolnitev slednjih avtomatično pomenila tudi izpolnitev prvega. S konkretizacijo izvršitvenega ravnanja in s prepisom zakonskega znaka „spravljanje v zmoto“ pa ni mogoče utemeljevati, da je imel pritožnik (tudi) goljufivi namen.3

7. V obravnavani zadevi je bila obdolžena B.G. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 z očitkom, kot je opisan v izreku prvostopenjske sodbe. Po pregledu opisa kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da goljufivi namen obdolženke ni (v zadostni meri) konkretiziran, saj iz opisa dejanja ni mogoče sklepati na njegov obstoj. Iz izreka namreč ni razvidno, zakaj je bilo ravnanje obdolženke posebej motivirano. Konkretizacija tako ne presega navedb o tem, da se je obdolženka z oškodovanko L.R. dogovorila, da bo kot žena lastnika družbe M. d.o.o. 90 % od zneska 8.619,00 EUR, ki ga bo L.R. nakazala na transakcijski račun družbe M. d.o.o., dvignila in vrnila L.R., zase pa zadržala 10 % provizijo za izdan predračun s strani družbe M. d.o.o., ki ga je L.R. potrebovala zato, da bi pri banki upravičila namenski kredit, česar pa obdolženka ni storila. Z navedbami, da je obdolženka ves čas vedela, da zneska v višini 7.757,10 EUR L.R. nima namena izročiti, saj je bila sama v resnici direktorica družbe M. d.o.o. in je imela dostop do računa družbe in ji vse do danes denarja v višini 7.757,10 EUR ni izročila, kljub temu da jo je L.R. k temu večkrat pozivala, goljufivi namen kot samostojni znak očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran.

8. Obdolženka je namreč oškodovanki prikazala, da bo kot žena lastnika družbe M. d.o.o. dvignila denar s transakcijskega računa družbe in ga izročila oškodovanki, kot to izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Slednje ne pomeni ničesar drugega kot to, da ji je prikazala, da ima dostop do transakcijskega računa družbe. Na tej okoliščini pa je tožilstvo „gradilo“ goljufivi namen obdolženke. Namen obdolženke družbi M. d.o.o. pridobiti protipravno premoženjsko korist bi naj torej izhajal iz tega, da je obdolženka vedela, da je bila sama v resnici direktorica družbe M. d.o.o. in je imela dostop do računa družbe, kar pa glede na izvršitveno ravnanje obdolženke ne more zadoščati za ustrezno konkretizacijo posebnega namena, saj je obdolženka, kot že rečeno, oškodovanki prikazala, da ima dostop do računa družbe M. d.o.o. Očitek goljufivega namena torej ni konkretiziran, okoliščina, da obdolženka, kljub večkratnim pozivom oškodovanke, slednji ni izročila dogovorjenega zneska denarja, pa sama po sebi, kot to pravilno v pritožbi navajajo zagovorniki, ne more imeti kazensko pravnih posledic. Zaveza k izpolnitvi dogovora je element pogodbenega razmerja, ki ne predstavlja uresničitve goljufivega namena. Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je obdolženec (v konkretnem primeru obdolženka) drugega ogoljufal. 9. Državna tožilka je konkretizirala „zgolj“ zakonska znaka „sklenitev dogovora“ in „spravljanje v zmoto“, medtem ko poseben namen obdolženke („zato, da bi drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist“) ni konkretiziran. Sodišče prve stopnje se je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer opredelilo do obdolženkinega goljufivega namena, vendar njegova konkretizacija, kot jo v razlogih izpodbijane sodbe pojasnjuje prvostopenjsko sodišče, spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe. Prvostopenjsko sodišče z obrazložitvijo, da transakcijska računa družbe M. d.o.o. v času nakazila oškodovanke nista bila blokirana, denar pa je šel za poplačilo odprtih računov podjetja M. in v tem času denarja obdolženka oškodovanki ni vrnila, temveč se je začela izmikati, da mora to storiti njen mož kot „lastnik“ družbe, pojasnjuje dejstva in okoliščine, ki bi jih moral vsebovati izrek izpodbijane sodbe in jih z razlogi sodbe ni mogoče nadomestiti. Povedano drugače, brez navedb konkretnih dejanskih okoliščin v opisu kaznivega dejanja, ki kažejo na to, da je obdolženka ravnala s posebnim namenom, ni izpolnjen navedeni zakonski znak. Takšne dejanske okoliščine morajo torej nujno izhajati že iz opisa dejanja, navedenega v tenorju obtožnega akta, saj bi le tako opis dejanja, ki predstavlja okvir predmeta obravnavanja, sodišču omogočal vrednotenje storilkinega ravnanja, obdolženki pa hkrati zagotovil možnost učinkovite obrambe.

10. Ker je glede na vse navedeno z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženka preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženko oprostilo obtožbe za očitano ji kaznivo dejanje iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. To je storilo, ne da bi se opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb zagovornikov, ker je ob ugotovitvi, da dejanje obdolženke ni kaznivo dejanje, takšno opredeljevanje nepotrebno.

11. Odločitev temelji na prvem odstavku 394. člena ZKP.

12. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Oškodovano L.R. je zato sodišče s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom, na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP, napotilo na pravdo. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji pa temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.

1 Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 742-743. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. 3 Tako tudi Vodičar A. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 551 in 555.