Jedro

Iz gospodinjske evidence izhaja, da živi tožnik v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši in svojimi brati oz. sestrami. Ker ni izkazano, da bi v tem gospodinjstvu živeli tudi tožnikova partnerka in otrok, po občinskem odloku ni pogojev za priznanje olajšave pri odmeri komunalnega prispevka zaradi mlade družine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožniku kot investitorju odmeri komunalni prispevek v višini 5.314,08 EUR za novogradnjo stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 525/4 k.o. ..., za priključitev na javno cestno in vodovodno omrežje ter javne površine, stroški izvedbe in navezave objekta na komunalne naprave v kolektivni in v individualni rabi bremenijo investitorja, kot tudi vse morebitne prestavitve obstoječih komunalnih naprav, vodov in objektov.

V obrazložitvi navaja, da je Upravna enota Ormož v imenu investitorja vložila zahtevek za odmero komunalnega prispevka za novogradnjo stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 525/4 k.o. ... Na podlagi predložene projektne dokumentacije (ki jo je izdelalo podjetje A.A. št projekta 9081, februarja 2010 in B.B. d.o.o. št. načrta AS 0098/2009, marca 2010) je upravni organ ugotovil, da se s predvidenim posegom povečuje obremenitev komunalne infrastrukture, zato je investitor po Odloku o merilih za odmero komunalnega prispevka in programu opremljanja za gradnjo komunalne infrastrukture za območje Občine Ormož (Odlok o merilih, Uradni vestnik Občine Ormož, št. 17/08 -UPB1) zavezanec za plačilo komunalnega prispevka od predmetne novogradnje, za priključitev na javno cestno in vodovodno omrežje ter javne površine. V skladu z 9. členom Odloka o merilih se v primeru nadzidave, dozidave, rekonstrukcije, gradnje na obstoječi gradbeni parceli, nadomestne gradnje ipd., za izračun komunalnega prispevka upošteva le priključna moč objekta. V tem primeru se ne uporabljajo določbe navedenega odloka glede preračuna stroškov opremljanja na parcelo, ampak se upošteva zgolj del, vezan na neto tlorisno površino objekta, oz. faktor dejavnosti. V tem primeru se neto tlorisna površina objekta izračuna kot razlika med neto tlorisno površino novega objekta in neto tlorisno površino obstoječega objekta. Če je vrednost pozitivna, se zanjo obračuna komunalni prispevek, v nasprotnem primeru se komunalni prispevek ne obračuna. V konkretnem primeru to pomeni odstranitev obstoječega stanovanjskega objekta v površini 38,50 m2 in izgradnjo nove stanovanjske stavbe v neto površini 329,81 m2. Razlika med površino za rušitev predvidenega objekta in površino novega stanovanjskega objekta znaša 291,31 m2. Podlaga za izračun komunalnega prispevka je torej razlika med neto tlorisno površino novega stanovanjskega objekta in objekta predvidenega za rušitev. Na podlagi izračuna, kot je prikazan v preglednici (na drugi strani izpodbijane odločbe) se investitorju odmeri komunalni prispevek v višini 5.314,08 EUR.

Drugostopni organ se v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, sklicuje na določbe 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) ter Odloka o merilih. Prvostopni organ je s tem, ko je investitorju od neto tlorisne površine novega stanovanjskega objekta (329,81 m2) odštel neto tlorisno površino za rušitev predvidenega dela stanovanjskega objekta (38,50 m2), korektno upošteval določbe 9. člena Odloka o merilih, ki obravnavna nadomestne gradnje in po katerem se neto tlorisna površina objekta izračuna kot razlika med neto tlorisno površino novega objekta in neto tlorisno površino obstoječega objekta. Komunalni prispevek se izračuna na podlagi formule iz 3. člena Odloka o merilih, ki vključuje tudi faktor dejavnosti, le-ta pa se po višini razlikuje odvisno od namembnosti objekta (stanovanjski, gospodarski, športni,itd), od katerega se komunalni prispevek obračunava. Iz navedenega je razvidno, da stanovanjski in gospodarski objekti niso izenačeni pri izračunu komunalnega prispevka. Prav tako ni možno posameznih prostorov v stanovanjski stavbi (garaža, shramba, prostor za tehniko, ipd.) šteti za objekte, ki bi imeli status gospodarskega objekta, saj so sestavni del bivalnega oz. stanovanjskega objekta in so v pretežni meri tudi temu namenjeni. Gospodarski objekti pa so objekti, ki v pretežni meri služijo izvajanju gospodarske dejavnosti. Da je namembnost objekta pomembna pri odmeri odmeri komunalnega prispevka in da gospodarskega poslopja in stanovanjske stavbe ni mogoče enačiti, izhaja tudi iz določb 80. člena ZPNačrt. Tudi iz tega razloga pri odmeri komunalnega prispevka površine starega gospodarskega poslopja ni mogoče odštevati od površine novega stanovanjskega objekta.

Glede pritožbenega ugovora o priznanju statusa mlade družine, Odlok o merilih v 4. členu določa, da se za mlade družine, kot jih določa Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijam mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (v nadaljevanju: Zakon o nacionalni stanovanjski shemi), višina komunalnega prispevka zmanjša tako, da se izračunani prispevek iz 3. člena citiranega odloka pomnoži s faktorjem olajšave 0,5. Zakon o nacionalni stanovanjski shemi pa v 25.a členu določa, da je mlada družina življenjska skupnost obeh ali enega izmed staršev z enim ali več otroki ali posvojenci, pri čemer vsaj en otrok še ni šoloobvezen v koledarskem letu javnega poziva Stanovanjskega sklada RS. Vendar pa v obravnavanem primeru iz Potrdila iz gospodinjske evidence pritožnikovega gospodinjstva ne izhaja, da bi pritožnik kot investitor stanovanjske stavbe živel v življenjski skupnosti s svojo hčerko in partnerko. Navajanje pritožnika, da Občina Ormož obravnava status družine pri izračunu vrtca drugače, saj upošteva dohodke obeh staršev, je neutemeljeno. V kolikor bi vlogi za znižano plačilo vrtca priložili odločbo o odmerjeni preživnini, do katere je upravičen otrok v višini izvršljivega pravnega naslova, bi pri izračunu višine vrtca upoštevali dohodek vlagatelja (matere) in prejeto preživnino. Pri plačilu vrtca se torej izhaja iz dolžnosti preživljanja otroka v skladu s 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Na podlagi navedenega drugostopni organ ugotavlja, da je odmera komunalnega prispevka v izpodbijani odločbi pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da pri odmeri komunalnega prispevka od neto tlorisne površine novega objekta neupravičeno ni bila odšteta neto tlorisna površina starega gospodarskega objekta v velikosti 221,48 m2, ki se bo porušil, čeprav so tam podobni prostori, kot v kletnem delu nove stanovanjske stavbe (garaža, shramba, tehnika, ipd.) in čeprav je v Občini Ormož sicer potrebno plačati komunalni prispevek tudi za gospodarske objekte. Pri izračunu komunalnega prispevka bi morala biti odšteta vsaj celotna neto površina kletnega dela nove stanovanjske stavbe, ki znaša 175,21 m2. S tem bi bila maksimalna površina za izračun komunalnega prispevka 116,10 m2. V kolikor pa bi se upoštevala celotna neto tlorisna površina starega gospodarskega poslopja, bi morala biti za izračun komunalnega prispevka upoštevana le površina 69,83 m2. Prav tako bi moral upravni organ, upoštevaje določbe drugega odstavka 5. točke 4. člena Odloka o merilih, tožniku priznati olajšavo za mlado družino (izračunan prispevek pomnožen s faktorjem faktor 0,5), saj ima hčerko, ki je bila rojena leta 2006 in še ni šoloobvezna. Čeprav je hčerka res prijavljena na drugem naslovu, pa živijo skupaj in so torej družina. Kot družino jih občina obravnava tudi pri izračunu plačila vrtca, saj upošteva prihodke in premoženje obeh staršev. V zvezi s tem se tožnik sklicuje tudi na stališče Ministrstva za okolje in prostor, izraženo v dopisu z dne 18. 8. 2010 (A5 priloga sodnega spisa). V navedenem stališču je med drugim zapisano, da različna prijava stalnega bivališča staršev ne vpliva na status družine. Status družine lahko pridobijo, če oče, mati in otrok nastopajo kot družina, ki je življenjska skupnost staršev in otrok, Glede odštevanja površine gospodarskega poslopja pa je (po navedenem mnenju Ministrstva) potrebno postopati po določbah sedmega odstavka 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (pravilnik, Ur. list RS, št. 9s5/07), torej upoštevati razliko med starim in novim objektom. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo Občina Ormož ponavlja dosedanje navedbe in ponovno poudarja, da posameznih prostorov v stanovanjski stavbi (garaža, shramba, prostor za tehniko, ipd.) ni možno šteti za objekte, ki bi imeli status gospodarskega objekta, saj so, v nasprotju z gospodarskimi objekti, sestavni del bivalnega oz. stanovanjskega objekta in so temu tudi namenjeni. Glede uporabe korekcijskega faktorja olajšave 0,5 iz naslova mlade družine pa se sklicuje na 25.a člen Zakona o nacionalni stanovanjski shemi. Občinska uprava je upravičeno upoštevala Potrdilo iz evidence gospodinjstev, iz katerega ne izhaja, da bi pritožnik kot investitor stanovanjske stavbe živel v življenjski skupnosti obeh ali enega izmed staršev z enim ali več otroki oz. posvojenci, pri čemer vsaj en otrok še ni šoloobvezen, kot je to v smislu določbe 4. člena Odloka o merilih določeno v 25.a členu Zakona o nacionalni stanovanjski shemi. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na pridobljeno stališče Ministrstva, saj je le to v praksi neuporabno, občinska uprava po njem ne more transparentno ugotoviti statusa mlade družine (če se ne zahteva skupno bivanje). Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na drugačno obravnavanje pri plačilu vrtca, ker se tam izhaja iz dolžnosti preživljanja otroka v skladu s 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V odgovoru na ta odgovor tožnik ponavlja in dodatno utemeljuje tožbene navedbe. V skladu s 3. in 4. členom Odloka o merilih znaša faktor dejavnosti za kmetijska gospodarska poslopja velikosti nad 150 m2 1 (ena), kar pomeni, da je pri tej velikosti izenačen s faktorjem za stanovanjske objekte. Ker gre v obravnavanem primeru za gospodarski objekt nad 150 m2, bi bilo to treba upoštevati tako, da bi se površina gospodarskega objekta v celoti odštela od površine novega stanovanjskega objekta. Glede olajšave za mlade družine pa še dodaja, da stanovanjski sklad RS ugotavlja status mlade družine v skladu s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja. Življenje v zunajzakonski življenjski skupnosti se ne dokazuje s Potrdilom iz gospodinjske evidence, saj prebivanje in prijava prebivališča na istem naslovu ni pogoj za priznanje življenjske skupnosti. Celo Občina v predzadnjem odstavku odgovora na tožbo priznava, da tožnik s svojo družino živi v zunajzakonski skupnosti, ko pravi, da „ ... se je pri izračunu višine plačila vrtca upošteval dohodek vlagatelja in zunajzakonskega partnerja .... ". Okoliščina, da svoji partnerici (otrokovi materi) ni dolžan plačevati preživnine, je dokaz, da živita v gospodinjski oz. izven-zakonski skupnosti. Poleg tega v februarju prihodnjega leta (torej leta 2011) pričakujeta drugega skupnega otroka, nobeden od njiju (staršev) pa še tudi nikoli ni bil poročen. Zato je skupaj s svojo družino upravičen do olajšave pri obračunu komunalnega prispevka za mlado družino. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta po presoji sodišča neutemeljena oba poglavitna tožbena ugovora, to je ugovor, da bi morala občina tožniku pri odmeri komunalnega prispevka za novogradnjo stanovanjske hiše odšteti komunalni prispevek, ki bi hipotetično padel na porušeno gospodarsko poslopje, kakor tudi ugovor, da bi bilo treba tožnika z njegovo hčerko in partnerico obravnavati kot mlado družino, zaradi česar bi bili upravičeni do oprostitve plačila komunalnega prispevka v višini 50 %.

Obe upravni odločbi (izpodbijana in drugostopna) sta po presoji sodišča zakoniti iz razlogov, ki jih tam navajata že oba upravna organa (občinska uprava in župan) in so delno povzeti v uvodnem delu te obrazložitve, še podrobneje pa v samih odločbah. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče ob svoji obrazložitvi sklicuje tudi na razloge obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

V zvezi z obravnavano problematiko je v 7. točki 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka določeno, da se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali njegovo namembnost, komunalni prispevek odmeri tako, da se izračuna višina komunalnega prispevka po spremembi neto tlorisne površine oz. namembnosti objekta in višina komunalnega prispevka pred to spremembo. Komunalni prispevek, ki se odmeri zavezancu, predstavlja pozitivno razliko med komunalnim prispevkom po spremembi in komunalnim prispevkom pred spremembo neto tlorisne površine oz. namembnosti objekta.

V 9. členu Odloka o merilih za odmero komunalnega prispevka in programu opremljanja za gradnjo komunalne infrastrukture za območje Občine Ormož je določeno, da se v primeru nadzidave, dozidave, rekonstrukcije, gradnje na obstoječi gradbeni parceli, nadomestne gradnje ipd., za izračun komunalnega prispevka upošteva priključna moč objekta. V tem primeru se ne uporabljajo določbe tega Odloka glede preračuna stroškov opremljanja na parcelo, ampak se upošteva zgolj del, vezan na neto tlorisno površino objekta oz. faktor dejavnosti. V tem primeru se neto tlorisna površina objekta izračuna kot razlika med neto tlorisno površino novega objekta in neto tlorisna površino obstoječega objekta. Če je vrednost pozitivna, se zanjo obračuna komunalni prispevek, v nasprotnem pa se komunalni prispevek ne obračuna.

Tudi po presoji sodišča je zakonito stališče upravnih organov, po katerem, glede na citirane predpise, posameznih pomožnih (tehničnih) prostorov v stanovanjski stavbi (garaža, shramba, prostor za tehniko, ipd.) ni možno šteti za objekte, ki bi imeli status gospodarskega objekta, posledično pa pri novogradnji stanovanjske hiše odmerjenega komunalnega prispevka ni mogoče zmanjševati za kvadraturo porušenih gospodarskih objektov. Tehnični oz. pomožni prostori v stanovanjski stavbi, kot so npr. garaža, shramba, kurilnica, ipd., so sestavni del bivanju namenjenega stanovanjskega objekta, medtem ko gospodarski objekti v pretežni meri služijo izvajanju gospodarske (oz. kmetijske) dejavnosti. To stališče je tudi v skladu z 80. členom ZPNačrt, po katerem je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ko povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Glede na navedeno je torej tožbeni ugovor, po katerem bi bilo treba pri odmeri komunalnega prispevka od površine novega stanovanjskega objekta odšteti tudi obstoječo površino starega gospodarskega poslopja, neutemeljen. Upravni organ je ravnal zakonito, ko je od površine novega stanovanjskega objekta odštel le površino starega stanovanjskega objekta, medtem ko površine starega gospodarskega poslopja ni upošteval oz. je od površine novega stanovanjskega objekta ni odštel. Tožnik ima hčerko, ki je bila rojena leta 2006 in torej še ni (bila) šoloobvezna. Priznava, da je hčerka skupaj z materjo res prijavljena na drugem naslovu, vendar pa trdi, da živijo v družinski skupnosti (kot mlada družina), v letu 2011 pa s partnerko pričakujeta že drugega skupnega otroka. Zato bi jim morala biti priznana 50 % olajšava za mlado družino.

V zvezi z obravnavano problematiko občinski Odlok o merilih v 4. členu določa, da se za mlade družine, ki jih kot take določa Zakon o nacionalni stanovanjski shemi, višina komunalnega prispevka zmanjša tako, da se izračunani prispevek iz 3. člena Odloka pomnoži s faktorjem olajšave 0,5 (gre torej za 50 % olajšavo). Zakon o nacionalni stanovanjski shemi pa v 25.a členu določa, da je mlada družina življenjska skupnost obeh ali enega izmed staršev z enim ali več otroki ali posvojenci, pri čemer vsaj en otrok še ni šoloobvezen v koledarskem letu javnega poziva Stanovanjskega sklada RS.

Gre torej za vprašanje, ali tožnik s svojo hčerko in njeno materjo (svojo partnerko) dejansko živi v življenjski skupnosti ali ne. Glede na to, da je iz gospodinjske evidence tožnikove družine razvidno, da tožnik biva v gospodinjski skupnosti skupaj z družinskimi člani A. (nosilec, rojen leta 1953, verjetno tožnikov oče); B. (nosilčeva žena, rojena leta 1956, verjetno tožnikova mati); C. (rojena leta 1983, verjetno tožnikova sestra), D. (rojen leta 1985, verjetno tožnikov brat ali sestra), je presoja tožene stranke, da tožnik ni izkazal življenjske skupnosti s svojo hčerko in njeno materjo (svojo partnerko), po mnenju sodišča zakonita. Če živi tožnik v skupnem gospodinjstvu s svojimi starši in svojimi brati oz. sestrami, ni pa izkazano, da bi v tem istem gospodinjstvu živeli tudi njegova hčerka in partnerka, potem tudi ni izkazano, da bi tožnik živel v življenjski skupnosti obeh ali enega izmed staršev z enim ali več (svojimi) otroki, v smislu določb 25. a. člena Zakona o nacionalni stanovanjski shemi.

Zatrjevana okoliščina, da jih tožena stranka v primeru odmere plačila za vrtec obravnava kot družino, morda res kaže na arbitrarnost pri obravnavanju tožnikovega družinskega statusa, vendar pa na presojo zakonitosti konkretne izpodbijane odločbe ne more vplivati. Iz drugostopne odločbe namreč izhaja, da se za izračun višine prispevka za vrtec upoštevaje dolžnost preživljanja otroka v skladu s 123. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, upošteva dohodek obeh staršev.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.