Jedro

Delodajalec tožnici ni izplačal stroškov prevoza, ji je pa dal na razpolago vozila, katera je lahko v dogovoru z drugimi delavci uporabljala za prevoz na delo in z dela. Zato je za odločitev v sporni zadevi bistveno, ali je toženka tožnici nudila organiziran prevoz na delo in z dela.

Dajanje delodajalčevih vozil delavcem na razpolago, da se medsebojno organizirajo glede sopotništva in organizirano pripeljejo na delo in z dela, ne pomeni organiziranega prevoza. Takšno ravnanje toženke je zahtevalo dodatno aktivnost tožnice, ki ne ustreza bistveni dolžnosti delavca iz delavnega razmerja, to je, da opravlja delo za delodajalca (33. člen ZDR-1). Organizirani prevoz ni bil zagotovljen s tem, da je imela toženka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške prevoza za čas od decembra 2015 do decembra 2016 v višini 1.446,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške prevoza za čas od januarja 2017 do decembra 2017 v višini 1.264,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, v roku 15 dni, povrniti pravdne stroške v višini 450,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in zoper odločitev o stroških se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne pritožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Tožnici zaradi prevoza na delo niso nastali prevozni stroški, saj je imela na voljo službeno vozilo toženke, s katerim bi se lahko sama peljala na delo. Te trditve tožnica ni prerekala, neprerekano dejstvo pa se šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožnica je tudi izpovedala, da so se iz njenega območja bivanja na delo z lastnimi vozili skupaj vozile tri sodelavke, pri čemer so se kot voznice izmenjavale. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo na kateri dan so tožnici nastali prevozni stroški. Tožnica v tožbi ni navedla dneve dejanskega dela in podala dokazov za to. Če delavec na delu ni prisoten mu prevozni stroški ne pripadajo. Kljub odsotnosti trditvene podlage je sodišče v izpodbijani sodbi samo določilo število dni, na katere naj bi tožnici nastali stroški prevoza in s tem storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Delavci so službena vozila toženke za prevoz na delo in z dela dejansko uporabljali. Kljub temu je sodišče prve stopnje v nasprotju z dokazi ugotovilo, da organizirani prevoz pri toženki ni obstajal. Tudi v pogodbi o zaposlitvi tožnice je zapisano, da je delavec seznanjen, da toženka ne zagotavlja prevoznih stroškov, saj je delavcu za prevoz na delo in z dela na voljo službeno vozilo. Tožnica je tudi podpisala izjavo dne 27. 5. 2015, s katero je potrdila, da so ji za prevoz na delo brezplačno na voljo službena vozila. Takšna izjava je deklaratorne narave in izkazuje, da je tožnica vedela, da ji delodajalec za prevoz na delo nudi prevoz. Toženka izpodbija tudi dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni organizirala prevoza na delo. Sodišče je preširoko razlagalo pojem organiziran prevoz na delo in je napačno ocenilo izpoved zakonitega zastopnika toženke A.A. in priče B.B.. Bistveno pri organizaciji prevoza s strani delodajalca je, da se delavcu ni potrebno voziti s svojimi prevoznimi sredstvi ali uporabljati javnega prevoza, ker mu prevozno sredstvo zagotavlja delodajalec. Bistveno je, da delodajalec prevoz dejansko zagotavlja. Ni mogoče trditi, da pri toženki ni obstajal organizirani prevoz, ker pri toženki ni obstajal določen način razdeljevanja vozil in določen seznam oseb, ki se vozijo na določeni relaciji. Delavci so imeli na voljo 20 - 30 službenih vozil, vedeli so kje so ključi vozil, vozila so imela kartico za plačevanje goriva in so avtomobile zaposleni pri toženki lahko uporabljali. Razpoložljivost vozil za prevoz na delo sta potrdila tako zakoniti zastopnik toženke kot tudi priča B.B.. Tudi tožnica je izpovedala, da se je na malico in na pošto vozila s službenim vozilom. Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine, ki je veljala do 30. 4. 2014, je določala, da delavec ni upravičen do povračila stroškov za prevoz na in iz dela, če delodajalec organizira in zagotovi brezplačni prevoz na delo in z dela ter takšen prevoz je toženka zagotovila. Ob tem toženki prevozni stroški niso mogli nastati za celotno vtoževano obdobje, zato tožnica ne more biti upravičena do povrnitve vseh prevoznih stroškov, kot je neutemeljeno razsodilo sodišče prve stopnje. Sodišče ne bi smelo verjeti tožničini izpovedi, da ni vedela, kje se nahajajo ključi vozil pri toženki. Zaslišanje tožnice je bilo predlagano glede obstoja delovnega razmerja, glede obstoja javnega prevoza na relaciji od bivališča tožnice do službe, glede oddaljenosti tožnice od delodajalca in glede stroška prevoza. Sodišče prve stopnje pa je v okviru zaslišanja tožnico spraševalo o drugih dejstvih, čeprav za dokazovanje teh dejstev tožnica ni bila predlagana. S tem je sodišče kršilo razpravno načelo. Kljub temu, da je tožnica prostovoljno podpisala izjavo dne 27. 5. 2015 o seznanjenosti, da delodajalec ne plačuje potnih stroškov in da so za prevoz na delo na voljo službena vozila, je pri zaslišanju izpovedala, da brezplačen prevoz ni bil zagotovljen in da je pričakovala tudi plačilo prevoznih stroškov. Tožnica je krivo izpovedala, sodišče prve stopnje pa je kljub temu na njeno izpoved uprlo svojo odločitev. Tožnica je v tožbi zahtevala povračilo stroškov prevoza v višini 5,86 EUR na dan, sodišče pa je ugotovilo, da je tožnica po kolektivni pogodbi za trgovsko dejavnost upravičena do povračila stroškov v višini 70 % cene javnega prevoza, pri čemer znaša cena vozovnice za obe smeri 9,00 EUR na dan. Sodišče je za izračun potnih stroškov vzelo 70 % navedene cene, to je 6,30 EUR in je na ta način prekoračilo tožbeni zahtevek. V odločbi US RS opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 je ustavno sodišče obravnavalo pravico delavca do odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, zato ta primer ni primerljiv s tožničinim primerom. Pravica do odpravnine delavcu omogoča socialno varnost ob prehodu iz zaposlitve v brezposelnost, tega pa ni mogoče trditi za pravico do povračila stroškov prevoza na in iz dela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Izjava z dne 27. 5. 2015 ne pomeni, da se je tožnica odpovedala stroškom prevoza na delo in z dela. Takšna izjava nasprotuje prisilnemu predpisu, to je 130. členu ZDR-1, in je zato nična. Toženka je na ta način želela izigrati zakon, da ji ne bi bilo potrebno plačevati stroškov prevoza na delo. Če bi toženka zagotovila tožnici službeno vozilo za prevoz na delo in z dela, bi morala natančno določiti službeno vozilo, njegovo registracijo ter odvajati davek na boniteto, tega pa ni storila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženka bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, katero je sodišče ustrezno obrazložilo. Prav tako sodišče prve stopnje pri dokazovanju ni kršilo razpravno načelo. Do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru odločalo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, katere mora tožnici povrniti toženka kot njen delodajalec. Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela (prvi odstavek 130. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Višina povračila stroškov se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, če pa ni določena s kolektivno pogodbo, se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek 130. člena ZDR-1). V kritičnem času veljavna kolektivna pogodba je v 72. členu določala, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, za dneve prisotnosti na delu, od kraja prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, do sedeža delodajalca oziroma do kraja opravljanja dela (Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije; Ur. l. RS, št. 24/2014, in naslednji). Delavec pa ni upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo, če delodajalec zagotavlja brezplačen prevoz na delo, ker delavcu v takem primeru stroški prevoza ne nastanejo. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za obdobje od 1. 12. 2015 do 30. 11. 2016 in od 1. 12. 2016 do 30. 11. 2017. V obeh pogodbah o zaposlitvi je v 15. členu med drugim določeno, da je delavec seznanjen, da delodajalec skladno s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1 ne zagotavlja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, saj je delavcu za prevoz na delo in z dela na voljo službeno vozilo. Tožnica je dne 27. 3. 2015 tudi podpisala izjavo, da je seznanjena, da delodajalec družba C., d. o. o., ne vrača potne stroške in da delodajalec za namen prevoza na delo daje na voljo delodajalčeva vozila.

Delodajalec tožnici ni izplačal stroškov prevoza, ji je pa dal na razpolago vozila, katera je lahko v dogovoru z drugimi delavci uporabljala za prevoz na delo in z dela. Zato je za odločitev v sporni zadevi bistveno, ali je toženka tožnici nudila organiziran prevoz na delo in z dela.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni prerekala (proti)trditev toženke, da tožnici niso nastali stroški prevoza, ker sama tožnica ni koristila organiziranega prevoza toženke. Po pritožbenem zatrjevanju gre za neprerekana (to je priznana dejstva) na strani tožnice (drugi odstavek 214. člena ZPP). To ne drži. Tožnica je s specificiranim tožbenim zahtevkom zahtevala povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, svoj zahtevek pa je v tožbi tudi obrazložila (dnevi za katere zahteva povračilo stroškov od decembra 2015 do decembra 2017 in v kakšni višini). Nadalje je tožnica izpovedala, da ji delodajalec stroškov prevoza na delo in z dela ni povrnil. Toženka je sicer ugovarjala, da je tožnici zagotavljala organiziran prevoz na delo, vendar tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Toženka pa ni podala konkretnih trditev in dokazov, da v tem obdobju, tožnica ni bila na delu.

9. Neutemeljene so toženkine trditve, da je s tem, ko je tožnici dala na razpolago svoja službena vozila izpolnila svojo dolžnost, da organizira prevoz tožnice na delo (in ji v takšnem primeru ni potrebno povrniti stroškov prevoza na delo in z dela). Dajanje delodajalčevih vozil delavcem na razpolago, da se medsebojno organizirajo glede sopotništva in organizirano pripeljejo na delo in z dela, ne pomeni organiziranega prevoza. Takšno ravnanje toženke je zahtevalo dodatno aktivnost tožnice, ki ne ustreza bistveni dolžnosti delavca iz delavnega razmerja, to je, da opravlja delo za delodajalca (33. člen ZDR-1). Organizirani prevoz ni bil zagotovljen s tem, da je imela toženka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala (primerjaj VDSS Pdp 855/2018). Sodišče prve stopnje je v tem delu popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi na to dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpoved zakonitega zastopnika toženke A.A. in tudi priče B.B. glede obstoja organiziranega prevoza. Izpovedala sta, da je toženka zagotavljala za prevoz na delo 20 - 30 službenih vozil, poskrbela je za gorivo ter da so zaposleni vedeli, kje se nahajajo ključi vozil. Sodišče prve stopnje se je seznanilo z omenjenimi izpovedmi, vendar pa jih ob pravilni uporabi materialnega prava, povsem pravilno ni upoštevalo kot odločilne.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na tožničino izjavo z dne 27. 5. 2015, s katero je tožnica potrdila seznanjenost, da toženka ne vrača stroške prevoza na delo in z dela in da delodajalec za namen prevoza daje na voljo delodajalčeva vozila. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se omenjena izjava ne nanaša na toženko kot delodajalca, temveč je v izjavi kot delodajalec navedena druga gospodarska družba in zato omenjena izjava v obravnavanem sporu ni relevantna (7. točka izpodbijane sodbe). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 15. člena obeh pogodb o zaposlitvi ne razbremenjuje toženke za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela (7. točka izpodbijane sodbe). Delavec se pravicam iz delovnega razmerja ne more vnaprej odpovedati (VSRS VIII Ips 17/2020). To se ne nanaša zgolj na delavčevo pravico do odpravnine (kot je primer v odločbi US RS Up 63/2003), temveč na vse pravice iz delovnega razmerja.

12. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je tožnica v tožbi zahtevala povračilo stroškov prevoza v višini 5,86 EUR na dan, sodišče pa je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bila upravičena do povračila dnevnih stroškov prevoza v višini 6,30 EUR. Tožnica je za obdobje od decembra 2015 do decembra 2016 zahtevala znesek povračila stroškov prevoza v višini 1.446,43 EUR in za obdobje za čas od januarja 2017 do decembra 2017 znesek stroškov prevoza v višini 1.264,90 EUR. Prav takšne zneske ji je sodišče prve stopnje tudi prisodilo, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožnica je priglasila stroške za odgovor na pritožbo v višini 375 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015, 28/2018), kar znese 225,00 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).