Jedro

Tožeča stranka ni dolžna postaviti posebnega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da do pobotanja ni prišlo, temveč se o tem vprašanju odloča v okviru presoje utemeljenosti postavljenega dajatvenega zahtevka. Tožena stranka, ki glede dajatvenega dela zahtevka po vsebini uveljavlja ugovor ugasle pravice zaradi izvenpravdnega pobota, lahko s tem ugovorom uspe le, če dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja pobotne terjatve. V takšnih okoliščinah do pobota zaradi neobstoječe dejanske podlage - neobstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke - ni moglo priti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/1. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pobota obveznosti, ki jih ima tožeča stranka do tožene stranke, izvedenega na podlagi računa št. 130106 z dne 30. 9. 2016, za znesek 18.849,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pobota obveznosti, ki jih ima tožeča stranka do tožene stranke, izvedenega na podlagi računa št. 130106 z dne 30. 9. 2016 za znesek 18.849,00 EUR (I/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 22.086,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2017 do plačila (I/2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev ničnosti obveznosti tožene stranke do tožeče stranke v znesku 18.849,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.571,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrženje tožbe oziroma zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ZFPPIPP kot specialni predpis onemogoča uveljavljanje ničnosti po določbi 86. člena OZ. Za ugotovitev ničnosti bi morala tožeča stranka izkazati tudi javni interes, saj se z ugotovitvijo ničnosti zasleduje zlasti javni interes, hkrati pa bi z izpodbojnim zahtevkom tožeča stranka dosegla celovitejše pravno varstvo kot z ugotovitveno tožbo (z dajatvenim zahtevkom), v takem primeru pa ugotovitveni zahtevek ni dopusten. Na ničnost se ne more sklicevati stranka, ki je ničnost povzročila. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z izrekom, sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve navedlo, da je s pobotom prenehala obveznost tožene stranke do tožeče, kar je v nasprotju z izrekom, v katerem je zapisalo, da se ugotovi ničnost pobota obveznosti tožeče stranke do tožene stranke. Prav tako sta si v nasprotju ugotovitveni in dajatveni del izreka. Sodišče je protispisno ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da pravnega posla, ki naj bi predstavljal podlago za izdajo spornega računa, ni bilo, česar nikoli ni trdila. Sodišče ne more ugotoviti ničnosti pobota, ker ne gre za ugotovitev (ne)obstoja pravice ali pravnega razmerja. Kot je navedlo samo sodišče, je lahko nična samo pogodba ali pravni posel, zato je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, niti ga sodišče prve stopnje ni pojasnilo v obrazložitvi, zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni pojasnilo, kateremu prisilnemu predpisu nasprotuje pobot. Tožeča stranka ni podala konkretnih trditev v zvezi s tem, da storitev, za katero je bil izdan sporni račun, ni bila opravljena, niti ni dokazala obstoja svoje terjatve do tožene stranke, ki jo vtožuje. Navaja kršitev 8. člena ZPP, bistveno kršitev določb postopka in kršitev 22. člena URS zaradi neustrezne dokazne ocene v zvezi s ponujeno specifikacijo spornega računa. Sodišče je zmotno navedlo, da bi moralo z gotovostjo ugotoviti, da specifikacija računa potrjuje opravljene storitve, čeprav zadostuje že dokazni standard prepričanja. Sodišče je kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker zakonitega zastopnika tožene stranke ni poučilo o procesnih pravicah. Prav tako bi moralo dosledneje izvajati materialno procesno vodstvo in zakonitega zastopnika tožene stranke poučiti o potrebi po specifikaciji njegovih navedb in dokazov. Z nekritičnim sledenjem navedbam tožeče stranke je toženo stranko neenako obravnavalo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti pobota obveznosti, izvedenega na podlagi računa tožene stranke št. 130106 z dne 30. 9. 2016 in plačilo njene terjatve do tožene stranke, ki je prenehala na podlagi ničnega pobota. Ničnost pobota utemeljuje na argumentu, da tožeča stranka do tožene stranke nima nobene obveznosti, saj je bil sporni račun fiktiven, tožena stranka namreč za tožečo stranko ni izvedla storitev, navedenih na računu (stroški čiščenja, recepcije). Tožena stranka ugovarja, da so bile vse storitve, ki so jih zaračunali in ki so opredeljene v specifikaciji računa, opravljene.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ki jo na več mestih očita tožena stranka. Izrek ni nerazumljiv, niti ni sam s sabo v nasprotju, prav tako pa ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo. V 15. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so s spornim pobotom prenehale obveznosti tožene stranke, ki jih z dajatvenim zahtevkom vtožuje tožeča stranka, z ugotovitvijo ničnosti pobota pa so obveznosti do tožeče stranke ponovno oživele, zaradi česar jih je tožena stranka dolžna plačati. Gre za odločitev o dajatvenem delu zahtevka. Ugotovitveni del zahtevka pa se ne nanaša na obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, temveč na obveznosti tožeče stranke, ki jih ima do tožene stranke po spornem računu z dne 30. 9. 2016, kar je iz izreka tudi razvidno. Nasprotja med ugotovitvenim in dajatvenim delom zahtevka ni.

7. Ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS niti kršitev 6. člena EKČP zaradi opustitve pomoči prava neuki stranki, neizvedenega materialnega procesnega vodstva oziroma neenake obravnave tožene stranke. Načelo pomoči prava neuki stranki se ne razteza tudi na strankine izjave o dejstvih, zato sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke ni bilo dolžno opozarjati na posledice neprerekanja trditev oziroma na bolj določno pojasnjevanje svojih trditev. V zvezi z očitkom neustreznega materialnega procesnega vodstva pa višje sodišče poudarja, da materialno procesno vodstvo ni namenjeno temu, da sodišče po podanih ugovorih nasprotne stranke poziva stranko, da dodatno konkretizira svoje navedbe. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi opozorila na nelogičnosti in pomanjkljivosti v predloženi specifikaciji računa, zato sodišče ni bilo dolžno tožene stranke dodatno pozivati na konkretizacijo svojih navedb in dokazov. Sodišče prve stopnje tako ni opustilo materialnega procesnega vodstva. Toženi stranki sodišče ni kršilo niti pravice do izjave in kontradiktornega postopka v zvezi s pravico do pooblaščenca. Odločitev, da si stranka kljub pouku o pravici do pooblaščenca v pozivu na odgovor na tožbo ne pridobi kvalificiranega pooblaščenca, je njena avtonomna odločitev, za katero sama nosi posledice in se nanj v kasnejši fazi postopka ne more sklicevati. Tožena stranka tudi ni bila neenako obravnavana; sodišču prve stopnje pravzaprav očita, da ni zavzelo aktivnejše vloge pri izenačitvi položaja obeh strank, kar v opisanih okoliščinah primera niti ni bila dolžnost sodišča. 8. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo ničnosti pobota obveznosti. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve na podlagi določbe 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) zavzelo stališče, da je nična lahko le pogodba kot pravni posel. V 12. točki obrazložitve pa je nato zmotno presodilo, da je izvedeni pobot ničen, s čimer mu je priznalo naravo pogodbe. Pobot obveznosti v obravnavanem primeru nima narave pogodbe in zato ne more biti podvržen presoji ničnosti. Pobot je opredeljen1 kot pravno dejstvo, ki povzroči prenehanje obveznosti in ne kot pravni posel (enostranski pravni posel2 je pobotna izjava, katere obstoja sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa tudi sicer tožbeni zahtevek ni postavljen na ugotovitev ničnosti pobotne izjave, temveč na ugotovitev ničnosti pobota), zato upoštevaje pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da je nična lahko le pogodba kot pravni posel, ugotovitev ničnosti pobota v konkretnem primeru ni mogoča. Na podlagi navedenega je višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje, da je pobot ničen, spremenilo in tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pobota zavrnilo.

9. Zavrnitev zahtevka za ugotovitev ničnosti pobota pa ne spremeni pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z dajatvenim delom zahtevka. Tožeča stranka ni dolžna postaviti posebnega tožbenega zahtevka za ugotovitev, da do pobotanja ni prišlo, temveč se o tem vprašanju odloča v okviru presoje utemeljenosti postavljenega dajatvenega zahtevka. Tožena stranka, ki glede dajatvenega dela zahtevka po vsebini uveljavlja ugovor ugasle pravice zaradi izvenpravdnega pobota, lahko s tem ugovorom uspe le, če dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja pobotne terjatve. V takšnih okoliščinah do pobota zaradi neobstoječe dejanske podlage - neobstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke - ni moglo priti.

10. Neutemeljen je očitek, da je tožeča stranka dajatveni zahtevek utemeljila na nepopolni trditveni podlagi. Tožeča stranka je zatrjevala negativno dejstvo, da zaračunane storitve niso bile opravljene, za utemeljitev te navedbe pa je ponudila več argumentov (nerazumno visoka cena zaračunanih storitev čiščenja in popravil, izvajanje čiščenja in recepcije na dela proste dneve, ko je bil objekt zaprt in neobstoj računov za porabljeni material). Na podlagi teh navedb je na toženo stranko prešlo procesno dokazno breme dokazovanja dejanske izvedbe storitev. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (11. točka obrazložitve), zakaj je predloženo specifikacijo opravljenih storitev ocenilo kot neverodostojen dokaz in ne drži, da se do tega dokaza ni opredelilo, niti ne drži, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa z dokazno oceno, ki jo višje sodišče sprejema kot logično in prepričljivo, tudi ni kršilo načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Višje sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj predložena domnevna specifikacija računa (podana na eni A4 strani - priloga B2) brez drugih dokazov ne zadostuje za potrditev navedb tožene stranke, da je storitve za tožečo stranko res opravila. Tožena stranka je nedvomno imela možnost za konkretiziranje svojih navedb z ustreznimi dokazi (npr. računi porabljenega materiala, zaslišanji oseb, ki so opravljale storitve čiščenja ali popravil itd.), pa tega ni storila. Sicer drži, da je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve zapisalo dokazni standard gotovosti, kar je nepravilno, saj za dokaz določenega dejstva zadostuje dokazni standard prepričanja. Ni pa zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj to ni vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost sodbe. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja prepričljiv zaključek, da sodišče navedbi tožene stranke, da izdani račun odraža dejansko opravljene storitve za tožečo stranko, ni verjelo, ker je ostala v celoti nedokazana glede na prepričljive nasprotne argumente tožeče stranke, ki so se nanašali na neracionalno ceno čiščenja in popravil in izvajanjem zaračunanih storitev v dneh, ko objekt ni bil odprt. V navedenih okoliščinah sodišče prve stopnje toženi stranki ni naložilo nesorazmernega dokaznega bremena, temveč je pravilno presodilo, da za svoje navedbe ni ponudila nobenega verodostojnega dokaza, kar se v skladu z določbo 212. člena ZPP zahteva od vsake stranke in taka zahteva nedvomno ne pomeni nesorazmernega dokaznega bremena.

11. Vtoževani terjatvi tožeče stranke tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretizirano ni nasprotovala, zato pomeni pritožbena navedba o domnevni nedokazanosti terjatve tožeče stranke nedovoljeno pritožbeno novoto po določbi 337. člena ZPP.

12. Na podlagi vsega navedenega je višje sodišče po določbi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v točki I/1. izreka spremenilo ter tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pobota zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Kljub delni spremembi sodbe in zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti pobota višje sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj tožeča stranka ni uspela le z neznatnim delom svojega zahtevka.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Skladno z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) je višje sodišče tožeči stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo in 2 % administrativnih stroškov v višini 15 točk, skupno 765 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 297. 2 Ibid., str. 294.