Jedro

Položaj stranke v upravnem postopku ima po 49. členu ZUP/86 tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Izrek

1.) Pritožba, ki jo je vložila D. M., se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 302/96-12 z dne 16.5.2001. 2.) Pritožba, ki so jo vložili najemniki - bivši imetniki stanovanjske pravice stanovanj v L., se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.12.1995 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanje tožnice zoper sklep Komiteja za urejanje prostora Občine L.C. z dne 4.2.1993, s katerim je ta ugodil predlogu Skupnosti -stanovalcev W. in E.E.P.L. ter D.M. in dovolil obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo o dopolnitvi gradbenega dovoljenja za adaptacijo dela podstrešja v stanovanjske prostore v stavbi W., in sicer v obsegu, da se kot stranke v postopek pritegnejo predlagatelji obnove postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je sporna dovolitev obnove postopka, predlagane iz razloga po 9. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) in sicer postopka, ki se je končal z odločbo Komiteja za urejanje prostora Občine L.C. z dne 29.10.1990, o dopolnitvi gradbenega dovoljenja z dne 2.8.1985. Sporno je, ali je predlog vložila upravičena oseba. Kdo ima poleg investitorja položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za preureditev podstrešja v stanovanje in s tem tudi pravico zahtevati obnovo postopka, je treba ugotavljati na podlagi 49. člena ZUP/86, ker Zakon o stanovanjskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 3/81, 34/83, 24/85, 1/86, 11/88, 8/90, v nadaljevanju ZGO) ni posebej določal strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Po mnenju sodišča lahko v postopku izd-aje gradbenega dovoljenja sodelujejo imetniki stanovanjske pravice oziroma lastniki stanovanj, ker so lahko z gradbenim posegom prizadete njihove pravice in pravni interesi. Po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, 14/84, v nadaljevanju ZSR), ki je veljal v času izdaje dopolnilnega gradbenega dovoljenja, so bile samo te osebe nosilci pravic in obveznosti, ki so izhajale iz tedanje ureditve stanovanjskih razmerij. Imetniki stanovanjske pravice in lastniki stanovanj bi sicer lahko pooblastili skupnost stanovalcev, da bi jih v takih postopkih po predsedniku hišnega sveta zastopala, vendar pa bi morala za to pridobiti njihovo pooblastilo, ki v obravnavanem primeru iz upravnih spisov ni razvidno. Skupnost stanovalcev in tud-i noben njen organ po mnenju sodišča prve stopnje ni zakoniti zastopnik pravic imetnikov stanovanjske pravice in lastnikov stanovanj v postopku izdaje gradbenih dovoljenj za posamezne dele stavbe. Ker je predlog za obnovo postopka vložila prav skupnost stanovalcev in to v lastnem imenu, niti ne v imenu imetnikov stanovanjske pravice oziroma lastnikov stanovanj, jo je po presoji sodišča vložila oseba, ki v tem postopku ne more biti stranka v postopku, saj ne brani svojih pravic ali pravnih koristi. Zato bi bilo treba njen predlog za obnovo postopka zavreči. Pa tudi, če bi skupnost stanovalcev v obravnavanem primeru imela pooblastilo za zastopanje imetnikov stanovanjske pravice oziroma lastnikov stanovanj, bi njeno pooblastilo prenehalo z dnem njenega prenehanja, to pa je bilo z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I), ki je v 159. členu razveljavil določbe ZSG.

Sodišče se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke o tem, da bi imeli status stranke v tem postopku pravni naslednici prejšnjega solastnika objekta in denacionalizacijskega upravičenca (E.M.), E.E.P.L. in D.M., saj niti njun pravni prednik v tistem času ni bil in ni mogel biti stranka v tem postopku. Dopolnitev gradbenega dovoljenja je bila namreč izdana 29.10.1990 in je za investitorko postala pravnomočna 14.11.1990, o vračilu dela zaplenjenega premoženja upravičencu, ki predstavlja sporno hišo, pa je bilo odločeno s sklepom z dne 11.4.1991, sklep o dedovanju, na podlagi katerega sta predlagateljici podedovali vrnjeno premoženje, pa je bil izdan 28.8.1991. Ker je E.M. oziroma sta njegovi pravni naslednici postali solastnici hiše v W., L., šele 5 mesecev po pravnomočnosti odločbe o dopolnitvi gradbenega dovoljenja, v postopku izdaje tega dovoljenja ne bi mogli sodelovati kot stranka, zato tudi ne morejo biti predla-gateljici obnove tega postopka.

Prizadete stranke D.M. in stanovalci - najemniki stanovanj v stanovanjski hiši v L., W., so vložile pritožbo, s katero izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navajajo, da je tožnica leta 1985 s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo L.C. in skupnostjo stanovalcev v W., L., podpisala pogodbo o medsebojnih razmerjih v zvezi s preureditvijo dela podstrešja v navedeni hiši. Soglasje se je nanašalo na preureditev dela podstrešja v izmeri 25, 5 m2, za kar je tožnica pridobila tudi vsa soglasja in je bilo izdano zakonito lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Leta 1990 pa je tožnica pridobila še dopolnilno gradbeno dovoljenje, za kar pa nihče od imetnikov stanovanjske pravice v hiši, ni dal soglasja. Skupnost stanovalcev ima izkazan upravičen interes, da sodeluje v postopku. Gre za stanovanjsko stavbo, za katero je zelo pomembno, da je zaščitena glede neupravičenih posegov, ki bi vplivali na statiko zgradbe in druge pogoje bivanja stanovalcev v hiši. D.D. pa je v upravnem postopku ne le prijavila svoj interes kot večinska lastnica objekta, temveč je tudi predložila listine, ki izkazujejo hudo nevarnost za zgradbo zaradi prizadete statike in ogrožanosti. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavljajo tudi povrnitev vseh stroškov tega postopka.

Tožnica se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Dodaja še, da so pritožbene navedbe brezpredmetne, zavajajoče in za tožnico tudi žaljive. Zgolj v informacijo prizadetim strankam tudi navaja, da ima vsako stanovanje v spornem objektu še vedno ustrezno shrambo na podstrešju, na delu, kjer je stanovanje tožnice pa tega ni nikoli imelo. Neutemeljene so navedbe o statični nesolidnosti gradnje, saj je sodni izvedenec gradbene stroke ugotovil, da je gradnja kvalitetna, v skladu s predpisi in statično povsem v redu. Predlaga, da se pritožba zavrže oziroma kot neutemeljena zavrne, stroške pa se naloži prizadetim strankam.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

K 1. točki izreka: Pritožba D.M. ni utemeljena.

Pritožbeni ugovori pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvomov v zakonitost izpodbijane sodbe. Po 9. točki 249. člena ZUP/86 se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe.

Položaj stranke v upravnem postopku pa ima, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, po 49. členu ZUP/86, tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pri presoji pogoja, da je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se torej v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP/96 šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji takšna možnost ni bila dana.

Obstoj pogojev za dovolitev obnove postopka se ugotavlja glede na pravno in dejansko stanje v času izdaje odločbe, zoper katero se obnova predlaga. V obravnavanem primeru je predlog za obnovo vložila skupnost stanovalcev več stanovanjske hiše ter D.M. in E.E.P.L. Po določbah ZSG ki je veljal v času odločanja upravnih organov, so stanovalci uresničevali svoje pravice in dolžnosti pri gospodarjenju s stanovanji in stanovanjskimi hišami v družbeni lasti tudi v skupnosti stanovalcev (1. odstavek 72. člena). Skupnost stanoval-cev je bila po določbi 1. odstavka 73. člena ZSG pravna oseba, ki je imela pooblastila v zvezi z gospodarjenjem v večstanovanjski hiši (72. do 78. člen ZSG) in jo je zastopal predsednik hišnega sveta. Navedeni zakon pa skupnosti stanovalcev ni dajal položaja zakonsko določenega zastopnika v sporih najemnikov oziroma lastnikov o njihovih pravicah in pravnih koristih. Ker zakon ni vseboval nobenih takih določb, ki bi skupnosti stanovalcev dala takšna posebna pooblast-ila, je lahko ta, po predsedniku hišnega sveta, nastopala le v mejah pooblastil na-jemnikov oziroma lastnikov stanovanj. To pa pomeni, da skupnost stanovalcev po samem zakonu tudi ni mogla biti zastopnik pravic najemnikov oziroma lastnikov stanovanj kot posameznih delov večstanovanjske hiše, kadar so ti v postopku izdaje gradbenih dovoljenj za posamezne dele stavbe, varovali svoje pravice ali pravne interese, pač pa bi morala za to pridobiti njihovo pisno pooblastilo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe na pod-lagi podatkov iz upravnih spisov pa takšen obstoj pooblastilnega razmerja v obravnavanem primeru ni izkazan. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišče skupnost stanovalcev v obravnavanem primeru ni bila upravičena vložiti predloga za obnovo postopka.

Glede na navedeno materialno pravno ureditev je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je predlog za obnovo postopka vložila oseba, ki v tem postopku ne more biti stranka, saj ne brani svojih pravic ali pravnih koristi.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da predlagateljice obnove v obravnavani zadevi tudi ne moreta biti E.E.P.L. in D.M. Pritožbeno sodišče kot svoje prevzema razloge, ki jih je v zvezi z navedenima predlagateljicama pravilno navedlo prvostopno sodišče in jih v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo D.M. na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Pri predhodnem preizkusu pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v obravnavanem primeru predlog za obnovo postopka (poleg D.M. in E.E.L.) vložila skupnost stanovalcev na W., L., in ne sedanji pritožniki stanovalci - najemniki stanovanj v stanovanjski hiši W., L., ki v navedenem postopku obnove tudi niso sodelovali.

Ker je po presoji pritožbenega sodišča pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 343. člena v zvezi s 352. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002), ki se za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS primerno uporabljajo (16. člen ZUS), pritožbo, ki so jo vložili stanovalci - najemniki stanovanj v stanovanjski hiši L., W., kot nedovoljeno zavreči. V zvezi s predlogom za povrnitev stroškov postopka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru, ko sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar je tudi v tem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).