Jedro

Pritožbeni očitek, da tožena stranka kot dolžnik v izvršilnem postopku ni podala obrazloženega ugovora in da bi to moralo upoštevati sodišče prve stopnje v pravdnem postopku na način, da bi štelo, da je tožena stranka zaradi neobrazloženega ugovora pripoznala tožbeni zahtevek, je povsem neutemeljen in brez procesno pravne podlage. Ne drži namreč pritožbeni očitek, da izvršilni in pravdni postopke tvorita celovit sodni postopek. Izvršilno sodišče skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) odloča, če je dolžnik obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine. Če odloči, da je ugovor obrazložen, ravna skladno z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ, tako da sklep o izvršbi razveljavi in zadevo odstopi v reševanje pristojnemu pravdnemu sodišču, ki predlog za izvršbo šteje kot tožbo. Z odstopom zadeve pristojnemu pravdnemu sodišču se postopek nadaljuje kot samostojni pravdni postopek, ki ni del izvršilnega postopka kot to zmotno trdi pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 338/2019 z dne 12. 1. 2022 izreklo: ″I. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.396,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 35,20 EUR od dne 9. 9. 2018 dalje do plačila, - od zneska 514,00 EUR od dne 30. 11. 2018 dalje do plačila, - od zneska 1.847,00 EUR od dne 11. 2. 2019 dalje do plačila, in stroške izvršilnega postopka v znesku 164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi,‶ se zavrne. II. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 671,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.‶

2. Zoper sodbo je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži, da mora tožeči stranki povrniti pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od dneva sprejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dne plačila.

3. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je pritožba neutemeljena, izpodbijana sodba pa v celoti pravilna in zakonita in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

5. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da sta tožeča stranka in tožena stranka poslovno sodelovali na objektih K. V. in na objektu A. ..., tako da je bila tožeča stranka podizvajalec za gradbena dela za toženo stranko, kot je izpovedal priča A. B., odgovorni vodja gradbišča; (-) da je tožeča stranka izdala toženi stranki tri vtoževane račune in sicer račun št. 48/8 2018 z dne 23. 8. 2018, zapadel v plačilo 9. 9. 2018 za znesek 311,48 EUR, ki pri postavki AB rezanje že vsebuje 15 % popust v višini 35,20 EUR, račun št. 67/10 2018 z dne 30. 10. 2018, zapadel v plačilo 30. 11. 2018 za znesek 5.109,36 EUR, gre za najem razvlažilcev W. ter montažo in demontažo s prevoznimi stroški na relaciji V. - V., ki prav tako vsebuje popust v višini 15 % (202,00 EUR) in še dodatni popust 312,00 EUR, ter račun št. 83/12 2018 z dne 13. 12. 2018, ki je zapadel v plačilo 11. 2. 2019 za znesek 10.466,39 EUR, ki v postavki AB rezanje prav tako vsebuje 15 % popust (1.847,00 EUR); (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da so navedeni računi bili s strani tožene stranke v celoti poravnani in sicer znesek v višini 311,48 EUR po računu št. 48/8 2018 z dne 23. 8. 2018 je tožena stranka plačala 3. 10. 2018, znesek v višini 5.109,36 EUR po računu št. 67/10 2018 z dne 30. 10. 2018, je tožena stranka plačala 8. 1. 2019, ter znesek v višini 10.466,39 EUR po računu št. 83/12 2018 z dne 13. 12. 2018 je tožena stranka plačala v dveh obrokih in sicer prvi obrok v višini 5.000,00 EUR dne 1. 3. 2019 in drugi obrok v višini 5.466,39 EUR dne 4. 3. 2019, navedena plačila računov izkazuje tudi priložena konto kartice, vsa plačila je tožena stranka plačala po zapadlosti terjatev, torej z zamudo, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno; (-) da je sporno med pravdnima strankama ali je tožeča stranka upravičena do plačila popusta, ki je vsebovan po navedenih računih in sicer po računu št. 48/8 2018 z dne 23. 8. 2018 v višini 35,20 EUR, po računu št. 67/10 2018 z dne 30. 10. 2018 v višini 202,00 EUR in še dodaten popust v višini 312,00 EUR, ter po računu št. 83/12 2018 z dne 13. 12. 2018 v višini 1.847,00 EUR, popusti so v seštevku sedaj vtoževani znesek 2.396,20 EUR, saj naj bi po zatrjevanju tožeče stranke, bil popust toženi stranki v skladu z dogovorom priznan samo v primeru, če poravna račune pravočasno, kar izhaja iz klavzule navedene na računih, tožena stranka pa je zanikala takšen dogovor; (-) da iz zaslišanja priče A. B., ki je bil odgovorni vodja na gradbišču K. V. ter na gradbišču A. ..., izhaja, da je bil popust med pravdnima strankama dogovorjen na podlagi ponudb in je bil pri končnem obračunu upoštevan v skladu z dogovorom po ponudbi in takšna je tudi običajna praksa v gradbeništvu, da pa je zapis tožeče stranke na vtoževanih računih zgolj enostranski in med strankama ni bil dogovorjen; (-) da dogovor, kot ga zatrjuje tožeča stranka, da je bil popust toženi stranki priznan samo v primeru, če poravna račune pravočasno, ni obstajal oziroma ga tožeča stranka ni dokazala in da obračunan popust ni bil pogojen z nobenim posebnim pogojem pravočasnega plačila izhaja tudi iz zapisnika o izvedbi gradbenih del na objektu A. ... z dne 11. 12. 2018; (-) da je na računih navedena izjava tožeče stranke, da v primeru zamude oziroma nepravočasnega plačila, popusti ne veljajo, enostranska, samovoljna izjava tožeče stranke, ki med strankama ni bila nikoli dogovorjena in ne predstavlja veljavne pravne podlage tožbenega zahtevka in kot taka za toženo stranko ni zavezujoča; (-) da sklicevanje tožeče stranke na določbo 1051. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ) prav tako ni utemeljeno, ker se to določilo nanaša na sklenitev poravnave, poravnavo pa po določbi 1050. člena OZ sklenejo osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, ki s pogodbo o poravnavi z vzajemnim popuščanjem prekinejo spor oziroma odpravijo negotovosti in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti, negotovost je podana tudi, kadar je negotova uveljavitev neke pravice, v konkretnem primeru pa je bil med strankama dogovorjen popust na podlagi ponudbe (cene), ki jo je tožeča stranka dala toženi stranki za opravo del in je bil takšen obračun, kot izhaja iz izpovedi odgovornega vodja gradbišča, tudi opravljen in popust ni bil vezan na pravočasnost plačila, sedaj pravdni stranki stranki pa poravnave tudi nikoli nista sklenili; (-) navedbe tožeče stranke, da bi tožena stranka morala račun zavrniti, v kolikor se ni strinjala z navedeno klavzulo na računu, prav tako niso utemeljene, saj račun sam po sebi ne ustvarja pravne podlage in je v smislu slovenskih računovodskih standardov zgolj knjigovodska listina, ki pisno priča o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in za kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje (21. 12 SRS); (-) da sam obračun kot izhaja iz vtoževanih računov za toženo stranko ni bil sporen, saj je bila vsebina le tega med strankama dogovorjena, kar potrjuje dejstvo, da je tožena stranka vtoževane račune v celoti poravnala in jih zato tudi ni zavrnila, samovoljna izjava tožeče stranke na računih, ki med strankama ni bila dogovorjena, niti nima podlage v zakonu, pa za toženo stranko ne ustvarja nobene obveznosti, četudi računov ni zavrnila; (-) ker tožeča stranka ni uspela dokazati veljavne pravne podlage za uveljavljanje plačila obračunanega popusta po spornih računih, je bilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti; Pritožbene navedbe

8. Pritožba trdi, da je v sodnem postopku je bilo storjenih več procesnih kršitev: bistvena kršitev postopka je bila zagrešena že v fazi izvršilnega postopka, ko je tožena stranka kot dolžnik namesto obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi sodišču poslala vlogo: ″UMIK SKLEPA O IZVRŠBI VL 44964/2019‶ z zgolj štirimi vrsticami besedila to je vlogo z dne 24. 05. 2019, ki procesno ne izpolnjujejo standarda obrazloženega ugovora, saj dolžnik: a) ″prosi‶ za umik sklepa o izvršbi, ne da bi sploh označil datum napadenega sklepa in b) v vlogi navaja le štiri vrstice, kar ne zadošča za predpisan obrazložen ugovor, ki vsebinsko nima impugnacijske in opozicijske narave, saj se tožena stranka sklicuje na svojo kontno kartico, ki sicer vsebuje neresnične podatke tožene stranke, ki je enostranska in neusklajena s kontno kartico tožeče stranke. Tako bi že Okrajno sodišče v Ljubljani moralo »vlogo« dolžnika zavreči in potrditi pravnomočnost izdanega sklepa o izvršbi 0000 VL 44964/2019 z dne 22. 05. 2019. Upnik, sedaj tožeča stranka, ni imel procesne možnosti ugovora zoper sklep o transformaciji izvršilnega v pravdni postopek, zato je to eklatantno procesno kršitev skladno s členom 286/b ZPP lahko izpodbijal šele v ″dopolnitvi tožbe‶, da bi lahko pravdno sodišče saniralo napako izvršilnega sodišča in dolžnikov ″UMIK SKLEPA o IZVRŠBI VL 44964/2019‶ kot neobrazložen zavrglo. Glede na lastnost tožbenega zahtevka, s katerim stranka lahko razpolaga (člen 3/3 ZPP), tožena stranka kot dolžnik pa je namesto ugovora zoper sklep o izvršbi vložila le kratko, nepopolno in neobrazloženo vlogo, bi pravdno sodišče skladno s členom 453/a ZPP moralo šteti, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek.

9. Pritožba pove, da je v dopolnitvi tožbe tožeča stranka izrecno poudarila, da mora biti ugovor obrazložen (člen 53/2 ZIZ), tožena stranka pa v vlogi ″UMIK SKLEPA O IZVRŠBI VL 44964/2019‶ na strani dolžnika ni navedla dejstva, s katerimi utemeljuje svoje trditve in ni predložila relevantne dokaze (bančni izpisek o pravočasnem plačilu celotnih zneskov iz spornih računov tožeče stranke), zato se ugovor tožene stranke šteje kot nepopoln, neobrazložen in dokazno neustrezno nepodprt. Neobrazložen ugovor sodišče s sklepom zavrže (čl. 62 ZIZ-peti odstavek). Smiselno enako določa člen 108 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS na občni seji dne 09. 12. 1999. 10. Pritožba trdi, da se nadaljnja procesna kršitev kaže v nepopolnosti odločitve pravdnega sodišča. Dajatveni tožbeni zahtevek se namreč glasi 2.396,20 EUR s pripadki, sodišče pa je v izreku izpodbijane sodbe tožbeni zahtevek zavrnilo v nižjem obsegu 2.396,00EUR s pripadki, ne da bi odločilo o presežku 0,20 EUR, kar predstavlja procesno kršitev (člen 325 ZPP), ki je sicer na predlog upravičene pravdne stranke odpravljiva.

11. Pritožba izpostavlja, da morajo po členu 451 ZPP pravdne stranke navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v prvi pripravljalni vlogi, sodišče pa je kot odločilne upoštevalo trditve iz druge pripravljalne vloge tožene stranke in sicer: - neskladnost računov tožeče stranke z ZDDV-1; - da za sporno presežno terjatev ne ustreza opredelitvi računa in nima narave verodostojne listine; - da račun sam po sebi ne more ustvarjati plačilne obveznosti; - da tožena stranka zoper sporne račune ni bila dolžna ugovarjati; - da tožeča stranka ne bi smela obračunavati dodatnih stroškov za pripravo del, montažo, demontažo in kilometrino; - da so s tem povezane navedbe tožeče stranke neresnične in brezpredmetne. S tem je sodišče kršilo člen 453 ZPP, po katerem se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kasnejših vlogah, ne upoštevajo. Res je sicer, da je tudi tožeča stranka vložila drugi pripravljalni spis, kar pa je storila po diktatu člena 214/2 ZPP, da je ne bi zadele negativne pravne posledice iz kasnejših spornih navedb tožene stranke, saj se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Ob pravilni rabi člena 453/a ZPP bi sodišče moralo šteti, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek in brez glavne obravnave izdati sodbo na podlagi pripoznave (člen 316 ZPP), torej sodbo, s katero sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. To še toliko bolj, saj je tožeča stranka privolila, da sodišče brez razpisa izda odločbo o sporu (čl. 488 ZPP-E). V sporu majhne vrednosti se sodba po členu 457/1 ZPP razglasi takoj po koncu obravnave, kar sodišče v tem pravdnem postopku ni storilo.

12. V zvezi s kršitvijo materialnega prava pritožba izpostavlja, da je fokus spora na dejansko opravljenih storitvah tožeče stranke v korist tožene stranke in ne na vprašanju, kako naj bi tožeča stranka storitve obračunala po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO) in po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV). Po členu 1051 OZ je popust med drugim lahko v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku, v podaljšanju roka, v privolitvi v delna odplačila. Popustitev je lahko pogojna, Tako je tožeča stranka za opravljene storitve v korist tožene povsem zakonito dala popust s pogojem plačila v valutnem roku.

13. Drži, da račun kot finančna listina le sledi dejanskemu stanju v naravi in v spornem primeru je bila tožena stranka s storitvami tožeče stranke obogatena za njihovo polno vrednost. Skladno s členom 29 ZDDPO in po pravilu: ″kdor hitro da, dvakrat da‶ je popust na izdanih računih naveden le za primer plačila v valutnem roku in za to popuščanje pisna pogodba ni potrebna. Po členu 21 ZDDPO je popust priznani odhodek. Tožeča stranka je z izdanimi računi za polno vrednost in za popust toženo stranko pisno obvestila. Po členu 39/2 ZDDV se pri znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice odbitka. Glede na to, da je tožena stranka sporne račune prejela, pa njihovi obliki, vsebini in višini ni ugovarjala, se šteje, da je bila seznanjena z vrsto, ceno in količino storitev kot tudi s popustom, ki je, zapisan na računih, veljal le za primer plačila v valutnem roku. Izostanek plačila ali plačilo po poteku valutnega roka pomeni izgubo popusta. Vsakemu je jasen splošen režim popustov in tako je tudi toženi stranki moralo biti jasno, da popust velja le pod pogojem pravočasnega plačila. S poznejšim plačilom je tožena stranka sporne račune pripoznala kot veljavne in pravilne, le da je neopravičeno odštela popust, ki je veljal zgolj za pravočasno plačilo. Zamuda plačila pomeni izgubo popusta. Na rok ali pogoj vezan popust je v gospodarstvu nekaj običajnega, kar pa ne velja za izpodbijano sodbo. Zdi se, kot da je sodišče sledilo vehementni izjavi priče B. A., kako kot gradbeni inženir za obračune s pogojnimi popusti še ni slišal. Presoja pritožbenega sodišča

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

15. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

16. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka) in seveda pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora in sme paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

18. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ne konkretizira, katera je tista bistvena kršitev po drugem odstavku 339.člena ZPP, ki naj bi se mu pripetila. Zgolj te bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa so v sporih majhne vrednosti upoštevne, vendar jih pritožba ne uspe konkretizirati.

19. Pritožbeni očitek, da tožena stranka kot dolžnik v izvršilnem postopku ni podala obrazloženega ugovora in da bi to moralo upoštevati sodišče prve stopnje v pravdnem postopku na način, da bi štelo, da je tožena stranka zaradi neobrazloženega ugovora pripoznala tožbeni zahtevek, je povsem neutemeljen in brez procesno pravne podlage.

20. Ne drži namreč pritožbeni očitek, da izvršilni in pravdni postopke tvorita celovit sodni postopek. Izvršilno sodišče skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) odloča, če je dolžnik obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine. Če odloči, da je ugovor obrazložen, ravna skladno z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ, tako da sklep o izvršbi razveljavi in zadevo odstopi v reševanje pristojnemu pravdnemu sodišču, ki predlog za izvršbo šteje kot tožbo. Z odstopom zadeve pristojnemu pravdnemu sodišču se postopek nadaljuje kot samostojni pravdni postopek, ki ni del izvršilnega postopka kot to zmotno trdi pritožba. Do odstopa zadeve pravdnemu sodišču lahko pride šele po pravnomočnosti sklepa, izdanega v izvršilnem postopku, s katerim je bilo odločeno, da se zaradi ugovora sklep o izvršbi razveljavi in da bo o zahtevku in stroških odločalo pristojno sodišče v pravdnem postopku. Na pravnomočni sklep izvršilnega sodišča je pravdno sodišče vezano in ne more ponovno odločati o obrazloženosti ugovora. Pritožba trdi, da tožeča stranka kot upnik prej ni mogla uveljavljati pravnega dejstva neobrazloženosti ugovora kot šele v pravdi, kar pa ne drži, saj je v izvršilnem postopku imela možnost vložiti pritožbo, ki pa je ni vložila.

21. Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno postopalo po določbah pravil postopka v sporih majhne vrednosti in ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker predlog za izvršbo po razveljavitvi sklepa o izvršbi šteje kot tožba, je nujno predlog za izvršbo dopolniti , saj ne vsebuje vseh sestavin kot tožba in k temu je bila tožeča stranka pravilno pozvana in je tožbo tudi pravilno dopolnila, tožena stranka ima potem pravico do odgovora na takšno tožbo in vsaka od strank še pravico do ene pripravljalne vloge, pri čemer pa ne velja strogo pravilo, da stranki nimata pravice navajati določenih dejstev in predlagati dokazov še v svoji pripravljalni vlogi, saj jima ne sme biti odvzeta pravica do izjave. Ni pa dovoljeno vlagati več kot po eno pripravljalno vlogo, kar pa pritožba sama potrdi. Ob takšnem procesno dopustnem stanju, je sodišče prve stopnje ravnalo procesno pravilno, ko je pri presojanju upoštevalo tako dopolnjeno tožbo kot prvo vlogo tožene stranke, ki je vsebinsko odgovor na tožbo in po eno pripravljalno vlogo obeh pravdnih strank.

22. Pritožbeni očitek, da naj bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je v izreku odločilo o terjatvi 2.396,00 EUR, ne pa pravilno o vtoževani terjatvi 2.396,20EUR, prav tako ni utemeljen, saj bi pritožba, če bi seštela posamezne vtoževane terjatve lahko ugotovila, da seštevek znaša 2.396,20 EUR in zato gre po mnenju pritožbenega sodišča zgolj za pisno pomoto, ki jo bo lahko sodišče prve stopnje še odpravilo, saj jo lahko kadarkoli med postopkom, tudi potem, ko pritožbeno sodišče že odloči o pritožbi.

23. Kolikor pa pritožba daje predlog za dopolnitev sodbe skladno z določbo 325. člena ZPP, pa bo o predlogu odločalo sodišče prve stopnje, ki pa zaradi tega, ker naj po stališču pritožbe, ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zgolj te kršitve pa so, kot že pojasnjeno, upoštevne v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti.

24. Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, kot jih ugotovi sodišče prve stopnje in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dogovora med pravdnima strankama, da tožeča stranka ne upošteva dogovorjenega popusta na cene, če tožena stranka ne plača v roku po računu, ni bilo in ob takšnem dejanskem stanju, so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je šteti zapis na računu, da se popust ne prizna, če tožena stranka zamudi s plačilom kot poravnavo, vendar tudi za poravnavo skladno z določbo 1050. člena OZ velja, da gre za dvostranski posel in enostranski zapis na računih že zato ne more predstavljati poravnave.

25. Pritožbene navedbe o učinkih 21. člena in 29. člena ZDDPO in 389. člena ZDDV so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati pri odločanju o pritožbi (337. člen ZPP).

26. Zmoten je tudi pritožbeni zaključek, da je tožena stranka pristala na vsebino zapisa na računih, s tem, ko jih ni zavrnila, saj je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbeno razmerje med sedaj pravdnima strankama, ki ni zajemalo dogovora o nepriznavanju popusta, če tožena stranka ne plača v roku po računu, nastalo in zavezuje obe pogodbeni stranki, četudi račun ne bi bil izdan. Pogodba zavezuje pogodbeni stranki tako in v vsebini kot sta jo dogovorili in ker dogovora o tem, da se toženi stranki popust ne prizna, če ne plača v roku, ni bilo, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

27. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

28. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

29. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

30. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

31. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 375 točk, po 11. členu OT 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 382,50 točk točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR povečano za 22 % DDV pa 279, 99 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.