Jedro

Pravilnost in zakonitost upravnega akta se presojata glede na čas njegove izdaje, takrat pa pravica do izterjave davčnega dolga še ni zastarala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo z dne 31. 3. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper sklep Davčnega urada Ljubljana z dne 27. 5. 2003. S slednjim je davčni organ uvedel postopek prisilne izterjave revidentkinega davčnega dolga po seznamu zaostalih obveznosti z dne 21. 5. 2003, iz katerega izhaja, da so predmet izterjave mesečne akontacije davka iz dejavnosti, prispevki za zaposlovanje, porodniško varstvo, zdravstveno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zamudne obresti.

2. V izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, tožbene ugovore glede obrazloženosti odločbe tožene stranke pa zavrne kot neutemeljene.

3. V reviziji (prej pritožbi) zoper izpodbijano sodbo revidentka zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče o bistvu spora, to je o pravilnosti izračuna višine dolga in načina obračuna zamudnih obresti, sploh ni razsojalo. Navaja tudi, da je izpodbijana sodba postala brezpredmetna, ker je tožena stranka dne 16. 3. 2005 po uradni odločbi izdala odločbe, s katerimi ugotavlja, da je na dan 1. 1. 2005 zastarala pravica do izterjave davčnega dolga, ki je predmet tega spora.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča revidentka neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena. Pri presoji obrazloženosti sodbe je treba upoštevati, da se sodišče ni dolžno opredeljevati do dejstev, katerih navajanje zakon prepoveduje ali omejuje. Upoštevati pa je treba tudi, da ZUS sodišču omogoča enostavnejše podajanje razlogov za svojo odločitev, saj drugi odstavek 67. člena ZUS (zdaj pa drugi odstavek 71. člena ZUS-1) določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. To pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.

9. Pravilnost izračuna višine davčnega dolga (posameznih glavnic) ni stvar postopka prisilne izterjave, ampak stvar predhodnega postopka, v katerem je bila obveznost ugotovljena in odmerjena. Ugovori, ki se nanašajo na postopek odmere, pa ne morejo biti upoštevni v postopku prisilne izterjave, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 46. člena Zakona o davčnem postopku. Ta določba, da s pritožbo zoper sklep o prisilni izvršbi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da tovrstnega revidentkinega tožbenega ugovora ne obravnava, je zato pravilna.

10. Način obračuna zamudnih obresti je (na enak ugovor tožeče stranke) obrazložila že tožena stranka v svoji odločbi. Pojasnila je, da je obrestna stopnja zamudnih obresti razvidna iz obrestnega lista (stolpec z oznako „Zam ST“), pravna podlaga za obračun obresti pa je ravno tako navedena v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa (šesti odstavek obrazložitve sklepa). Na razloge tožene stranke se je prvostopenjsko sodišče izrecno sklicevalo in jih tudi povzelo v svoji obrazložitvi, zato se je do navedenega vprašanja, upoštevaje drugi odstavek 67. člena ZUS, v zadostni meri opredelilo.

11. V zvezi z zastaranjem spornega davčnega dolga, ki ga revidentka prvič uveljavlja šele v reviziji, revizijsko sodišče poudarja, da se zakonitost izpodbijanega akta presoja glede na dejansko in pravno stanje ob njegovi izdaji. Glede na to da je bil prvostopenjski sklep izdan 27. 5. 2003, zastaranje pa naj bi po revidentkinem zatrjevanju nastopilo 1. 1. 2005, na zakonitost prvostopenjskega sklepa in tudi odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 31. 3. 2004, ne vpliva, posledično pa tudi ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Revidentka pa sama zatrjuje, da je pred vložitvijo revizije (pritožbe), že prejela odločbo, s katero se ugotavlja zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga.

12. Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.