Jedro

Konfliktno situacijo je povzročil toženec, ki je sprožil prepir s tožnikovo družbo. Ob dejstvu, da je toženec s strelom iz pištole predhodno smrtno ranil tožnikovega brata in nato ustrelil še tožnika v hrbet, ko je bežal pred tožencem iz lokala in slednji ni bil v ničemer ogrožen (pri čemer je v tistem dogajanju s streli iz pištole toženec ranil še dve osebi), tožnikov soprispevek k utrpljeni škodi ni mogel biti večji od 10 %.

Določbe 3. in 4. točke 316. člena OZ ne pridejo v poštev, ko se ugovarja v pobot terjatev za enako škodo oz. ko sta obe terjatvi nastali z namerno povzročitvijo škode oz. se obe terjatvi nanašata na škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v prvi točki izreka datum „1.10.2010“ (začetek teka zamudnih obresti) nadomesti z datumom „15.10.2010.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede obveznosti plačila 8.100,00 EUR z obrestmi in odločitve o pravdnih stroških).

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 8.100,00 EUR z zakonitimi obrestmi od 1.10.2010 do plačila. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe prvega sodišča. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v preostalem delu, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je pravdno sodišče sicer vezano na odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, vendar pa mora ugotavljati višino zatrjevane škode. Tožnik ni podal zadostne trditvene podlage. Ker ni založil predujma za izvedenca medicinske stroke prvo sodišče ni izvedlo tega dokaza. Zato tožnik ni uspel dokazati višine škode. O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče odločiti brez ustrezne medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Določbe 216. člena ZPP v tem primeru niso uporabljive. Prvo sodišče je najprej odločilo, da o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka na zdravju tožnika in njegovi življenjski aktivnosti, ni mogoče odločiti brez ustrezne medicinske dokumentacije in strokovne ekspertize izvedenca medicinske stroke, v nadaljevanju pa je vseeno odločalo o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi „duševnih težav“ je prvo sodišče prisodilo tožniku odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, ker so odločilni razlogi med seboj v nasprotju. Sodišče je odločalo o višini odškodnine iz naslova „duševno zdravje“, ki sploh ni ena od kategorij nepremoženjske škode iz 179. člena OZ. Prvo sodišče je prisodilo odškodnino za škodo, ki ni pravno priznana. Poleg tega je preseglo trditveno podlago. Tožnik ni uveljavljal odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi izgube brata. S tem, ko je prvo sodišče v okviru okoliščin, zaradi katerih je prisodilo odškodnino 9.000,00 EUR, upoštevalo tudi duševne težave tožnika, ker je v obravnavanem dogodku izgubil brata, je prvo sodišče preseglo trditveno podlago in tožbeni zahtevek. Sodišče je kršilo določbe postopka, ker je preseglo dolžno materialno procesno vodstvo, saj je na zadnjem naroku pozvalo tožnika na dopolnitev trditvene podlage. Toženec ni dal soglasja, da se kakršno koli mnenje iz drugega postopka lahko prebere in upošteva v tem postopku. Sodišče se sklicuje na sodbo II Ips 53/2006, ki pa se ne nanaša na primerljivo dejansko stanje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bil prispevek tožnika k nastanku škode bistveno večji od 10 %. Toženec ni bil tisti, ki bi začel prepir ali pretep. Bil je sam, tožnik pa v družbi prijateljev, ki so toženca izzvali in fizično obračunali z njim. Tožnik je prepir in prerivanje le spodbujal in ga ni niti poskušal umiriti ali ustaviti. Sodba v tem delu ni obrazložena in je ni mogoče preveriti. Po 186. členu OZ gre za solidarno odgovornost povzročiteljev, kar pa odgovornosti in prispevka tožnika ne zmanjša. Napačno je odločeno o teku zakonskih zamudnih obresti, saj je bila tožba vložena 18.10.2010 in je tudi v tem delu tožbeni zahtevek presežen. Po 186. členu OZ je tožnik solidarno odgovoren za škodo, ki je nastala tožencu. Toženec je zato lahko uveljavljal pobotni ugovor zoper tožnikov zahtevek, glede pobotnega ugovora toženca pa je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno tudi v delu, v katerem se sodišče sklicuje na 316. člen OZ. V obravnavanem primeru je pobot dovoljen, zato bi moralo sodišče odločiti o toženčevem pobotnem ugovoru. Napačno je odločeno tudi o pravdnih stroških, saj tožnik ni uspel po temelju v celoti, po višini pa je uspel le v obsegu 15 %.

3. Tožnik ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnik imel zdravstvene težave psihične narave v obliki depresivnega razpoloženja, z morečimi sanjami in mislimi o samomoru, kar se je odražalo na dolžnikovemu zdravju in zmanjšanju življenjske aktivnosti v obdobju od 1.12.2006, ko je dr. P. L. pri tožniku zaznala akutno stresno motnjo, ne pa globlje depresivne simptomatike, kasneje, po 23.2.2007 pa je tožnikovo stanje preraslo v postravmatsko stresno motnjo, za zdravljenje katere so bili potrebni antidepresivi in antipsihotiki (tožnik je jemal zdravila daljši čas). Takšno stanje je trajalo vse do 23.1.2009, ko je tožnik zadnjič obiskal psihiatrinjo. Tožnikove duševne težave so bile po oceni prvega sodišča tolikšne, da so ob upoštevanju dolžine tožnikovega zdravljenja (1.12.2006 do 23.1.2009) upravičevale prisojo odškodnine v znesku 8.100,00 EUR (ob upoštevanju tožnikovega soprispevka v obsegu 10 %). Navedeno škodo s prisojeno odškodnino je prvo sodišče zajelo v okviru tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (kot izhaja iz 14. točke obrazložitve).

6. Čeprav so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu dokaj skopi in deloma tudi nerodni, je kljub temu iz njih mogoče izluščiti stališče prvega sodišča, da tožnik sicer ni izkazal trajnega zmanjšanja svoje življenjske aktivnosti (kot tudi ne nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu), in sicer zaradi tega, ker ni založil predujma za sodnega izvedenca medicinske stroke, zaradi česar prvo sodišče teh oblik škode ni moglo ugotoviti, ker samo ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, sta pa tožnikova izpoved ter medicinska dokumentacija v spisu (priloge A13 – A19 – zdravljenje pri specialistki psihiatrije) izkazali tožnikove duševne težave, ki so bile glede na njihovo stopnjo in dolžino zdravljenja (čas trajanja) tolikšne, da so tožnika upravičevale do navedene odškodnine. Prvo sodišče je opredelilo to odškodnino kot povrnitev škode iz naslova „duševnega zdravja“, kar je materialnopravno napačno, kot pravilno opozarja pritožba, saj te oblike nematerialne škode 179. člen OZ ne pozna, očitno pa je prvo sodišče pri tem merilo na škodo zaradi začasnega zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti. Odškodnina se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so te bolečine močnejše intenzitete in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Prvo sodišče je v tem pogledu tudi ugotovilo, da se je tožnikovo življenje po škodnem dogodku tako spremenilo, da je bil oviran v socialni funkciji (prišlo je do tožnikovega socialnega umika), prenehal se je ukvarjati s športnimi aktivnostmi, oviran pa je bil tudi pri delu in je bil v času tega zdravljenja bolj ali manj nesposoben za delo (delati je začel v letu 2010). Prvo sodišče je sicer ugotovilo, da te posledice niso bile trajne narave, so pa bile dolgotrajne (dobri dve leti) in tolikšne intenzivnosti, da so v tem času znatno prizadele tožnikove funkcionalne sposobnosti. Ob dejstvu, da je šlo za izredno travmatičen škodni dogodek (ki se oškodovancu neizbrisno vtisne v spomin) in da je bil tožnik tedaj star komaj 21 let, zaradi česar je bilo glede na doslej povzete okoliščine tudi samo psihiatrično zdravljenje za tožnika zelo neugodno, je po oceni pritožbenega sodišča bilo začasno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti takšne stopnje in tako dolgo, da je tožnika upravičevalo do odškodnine za škodo iz tega naslova. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša s stališčem prvega sodišča, da za ugotovitev te škode ni bilo potrebno strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke, saj so zadoščali izvedeni dokazi.

7. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da tožnik ni zahteval tudi odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti brata in te izgube tudi ni navajal v trditveni podlagi zahtevka za duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato je prvo sodišče preseglo trditveno podlago, ko utemeljuje tožnikove duševne bolečine tudi z izgubo brata, kljub temu pa je prisojena odškodnina pravična, saj je odmerjena v skladu z načelom individualizacije in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, upoštevajoč vse ostale okoliščine tega primera in podobne primere v sodni praksi. Očitek o kršitvi določb o materialnem procesnem vodstvu je brezpredmeten, ker je prvo sodišče pozvalo tožnika k dopolnitvi posameznih navedb za drugo obliko nematerialne škode. Prvo sodišče ni uporabilo določb 216. člena ZPP in je zato neutemeljen tudi ta očitek. Prvo sodišče tudi ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz (sicer nekoliko nerodne) obrazložitve razvidno, da se njegovo stališče, da za določitev odškodnine ni bilo potrebno izvedensko mnenje, nanaša le na škodo za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženec ne pojasni, katero mnenje iz drugega postopka naj bi uporabilo prvo sodišče, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na to trditev.

8. Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je tožnik prispeval k nastanku škode v obsegu 10 %. Njegovi razlogi v tem delu (10. točka obrazložitve) so zadostni in je očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Konfliktno situacijo je povzročil toženec, ki je sprožil prepir s tožnikovo družbo, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Ob dejstvu, da je toženec s strelom iz pištole predhodno smrtno ranil tožnikovega brata in nato ustrelil še tožnika v hrbet, ko je bežal pred tožencem iz lokala in slednji ni bil v ničemer ogrožen (pri čemer je v tistem dogajanju s streli iz pištole toženec ranil še dve osebi), tožnikov soprispevek k utrpljeni škodi ni mogel biti večji od 10 %. Za presojo o tožnikovem soprispevku določbe 186. člena OZ nimajo nobenega pomena.

9. Toženec je uveljavljal tudi pobotni ugovor, o katerem prvo sodišče ni odločilo v izreku sodbe. Zavzelo je stališče, da je v obravnavani zadevi pobot izključen (3. in 4. točka 316. člena OZ), zaradi česar je v razlogih sodbe pojasnilo, da je predlog za pobot zavrnilo. To stališče je materialnopravno napačno, saj določbe 3. in 4. točke 316. člena OZ ne pridejo v poštev, ko se ugovarja v pobot terjatev za enako škodo oz. ko sta obe terjatvi nastali z namerno povzročitvijo škode oz. se obe terjatvi nanašata na škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti. Takšna je tudi obravnavana zadeva, zato bi prvo sodišče moralo odločiti tudi o pobotnem ugovoru. Toženec je sicer na prvem naroku 5.4.2012 najavil uveljavljanje pobotnega ugovora v nadaljevanju postopka, kar je tudi storil s pripravljalno vlogo z dne 20.4.2012, vendar pa je dejstva in dokaze, na katere je oprl pobotni ugovor, podal prepozno, po koncu prvega naroka (286. člen ZPP). Tožnik je že na prvem naroku ugovarjal prekluzijo navedb in dokazov v zvezi s pobotnim ugovorom po prvem naroku. Prvo sodišče ni dalo tožencu roka, da bi lahko substanciral pobotni ugovor po prvem naroku, toženec pa tudi ni izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že na prvem naroku. Prvo sodišče zato ne bi moglo obravnavati prepoznih trditev in dokazov v zvezi s pobotnim ugovorom, kar bi vodilo do odločitve, da v pobot ugovarjana toženčeva terjatev ne obstoji. Pritožbeno sodišče zato ni poseglo v odločitev prvega sodišča, saj toženec glede pobotnega ugovora ne more izboljšati svojega položaja v pravdi.

10. Prvo sodišče je napačno odločilo o začetku teka zamudnih obresti. Tožba je bila priporočeno poslana prvemu sodišču po pošti 15.10.2010, zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 15.10.2010 dalje, ne pa že od 1.10.2010 (112. člen ZPP in drugi odstavek 299. člena OZ).

11. Prvo sodišče je odločilo o pravdnih stroških v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe v tem delu.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel v glavni stvari, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).