Jedro

Ob priznanju tožeče stranke, da je dne 5. 7. 2017 sklenjena pogodba št. 604/1 za gotovinski kredit (vsaj delno) nična, je na tako ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 87. člena OZ v zvezi s 190. členom OZ, sodišče prve stopnje, ki ni ugotovilo nobenih takšnih okoliščin primera, ki bi terjale uporabo določila 2. odstavka 87. člena OZ, pravilno zaključilo, da je toženka tožeči stranki dolžna vrniti še preostanek (nevrnjeni del) glavnice prejetega posojila (oziroma kredita). Materialno pravno, t.j. v skladu s 193. členom OZ, pa je ob zaključku sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati, da bi bila nepoštena pridobiteljica kredita, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki priznati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska glavnice šele od dneva vložitve predloga za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I. in IV. izreka potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 782,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2019 dalje do plačila, pod točko II. izreka je presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 782,00 EUR za obdobje med dnem 18. 9. 2017 in dnem 22. 1. 2019 zavrnilo, pod točko III. izreka je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe tožeče stranke za plačilo zneska 2.523,00 EUR s pp pravdni postopek v tem obsegu ustavi, pod točko IV. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 599,47 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni po prejemu te odločbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila v celoti brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, ker pa ima interes za pritožbo le v delu, ki je zanjo neugoden, t.j. v prisodilnem in stroškovnem delu (točki I. in IV. izreka), ne pa tudi v zavrnilnem delu (točka II. izreka) in v delu, v katerem je bil postopke ustavljen (točka III. izreka), je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le zoper odločitev v točkah I. in IV. izreka. V pritožbi toženka navaja, da se ne strinja z ugotovljenim zneskom dolga. Izpostavlja, da je tožeča stranka kot upnik pri vložitvi predloga za izvršbo navajala netočne podatke, saj je predlagala izterjavo zneska 3.305,00 EUR, od tega zneska pa je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od 8. 10 2017 dalje do plačila ter stroške postopka s pripadki. Toženka v pritožbi zanika vse navedbe tožeče stranke glede odobritve posojil in črpanja posojil, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 5. obrazložitve izpodbijane odločbe. Nasprotuje tudi trditvam tožeče stranke, da svojih obveznosti ni poravnala in trdi, da tožeča stranka laže in se želi z njenim dolgom okoristiti. Meni, da če sodišče samo sešteje zneske posojil, bo samo ugotovilo, da dne 5. 7. 2017 ni prejela 1.000,00 EUR posojila in na isti dan še dodatnih 600,00 EUR, dne 18. 9. 2017 pa še dodatnih 1.000,00 EUR, kar skupaj znese 2.600,00 EUR, prvotno pa je tožeča stranka zahtevala 3.305,00 EUR. Toženka v nadaljevanju pritožbe opozarja, da ne ve kdo in kako je prišel do končnega izračuna terjatve v višini 782,00 EUR. Ob zaključku pritožbe pa toženka vztraja tudi pri svojih navedbah, da je bila posojilna pogodba v celoti nična, ker posojilodajalec ni imel nobenih dovoljenj za posojila, ki jih je dajal z namenom, da se okoristi z oderuškimi obrestmi, kar je po njenem mnenju dokazano že s prvotno terjatvijo, ki jo je uveljavljala tožeča stranka. Sodišču prve stopnje pa še očita, da se je pri odločitvi oprlo na nezakonito pridobljene dokaze in sicer na bančne izpiske, ki so bili pridobljeni nezakonito, ker tožeča stranka in njen zastopnik nista imela njenega pooblastila, še manj pa njenega dovoljenja za pridobitev teh bančnih izpiskov, prav tako pa tudi nista pridobila tovrstnega sodnega dovoljenja za dvig bančnih izpiskov.

3. Tožeča stranka na pritožbo toženke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe in sklepa tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženke zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka od toženke najprej zahtevala vračilo posojila (oz. kredita) v skupni višini 3.305,00 EUR na podlagi sklenjene pogodbe z dne 5. 7. 2017 za posojilo (oz. kredit) v višini 1.000,00 EUR, pri čemer je trdila, da je toženka dne 5. 7. 2017 črpala posojilo (oz. kredit) v višini 600,00 EUR, nato pa v drugem delu ponovno črpala 18. 9. 2017 dodatnih 1.000,00 EUR. Trdila je še, da je na račun vračila najetega posojila (oz. kredita) s strani toženke prejela zgolj 50,00 EUR. Tekom pravdnega postopka pa je tožeča stranka zaradi ugovora ničnosti, ki ga je podala toženka, od nje zahtevala le še plačilo preostanka glavnice v višini 782,00 EUR, pri tem pa navajala, da je na podlagi sklenjene posojilne (oz. kreditne) pogodbe toženka prejela skupni znesek 1.160,00 EUR, od tega dne 5. 7. 2017 znesek 600,00 EUR, dne 18. 9. 2017 pa še znesek 560,00 EUR. Priznala je tudi, da je od toženke doslej prejela tri delna vračila posojila (oz. kredita) skupnem znesku 378,00 EUR, od tega dne 31. 7. 2017 znesek 164,00 EUR, dne 30. 8. 2017 znesek 164,00 EUR, dne 17. 10. 2017 pa še znesek 50,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo pravilno na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o posledicah ničnosti pogodbe oziroma ničnosti posameznega pogodbenega določila (87.1 in 88.2 člen OZ) ter določb OZ o neupravičeni obogatitvi (190. in 193. člen OZ)3. 8. Toženka v svoji pritožbi morebitnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ne navaja konkretizirano. Če pa je imela s pritožbenimi navedbami, da se je sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedlo dokaz z branjem bančnih izpiskov, oprlo na dokaze, ki niso bili pridobljeni zakonito, ker tožeča stranka in njen pooblaščenec nista imela pooblastila toženke, še manj pa njenega dovoljenja, za njihovo pridobitev, prav tako pa za njihovo pridobitev nista imela niti dovoljenja sodišča, v mislih kršitev načela kontradiktornosti oziroma kršitev pravice do izjave v postopku, kar bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ta ni podana, saj se vsi bančni izpiski, ki jih je v spis predložila tožeča stranka, v spisu pa se nahajajo kot priloge A1, A4 in A5, nanašajo na račun tožeče stranke, ne pa na račun toženke.

9. S pritožbenimi navedbami, s katerimi, sklicujoč se pri tem tudi na spreminjanje tovrstnih navedb tožeče stranke tekom tega pravdnega postopka, nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o višini črpanja odobrenih posojil oz. kredita (v skupnem znesku 1.160,00 EUR) in o višini izračunanega zneska njenega dolga (782,00 EUR), toženka uveljavlja v postopku v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

10. Nedopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja toženka uveljavlja tudi s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka kot posojilodajalec ni imela nobenih dovoljenj za dajanje posojil (oziroma kreditov), ter da je le-te dajala z namenom okoristiti se z oderuškimi obrestmi.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku4 v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče vezano: - da sta pravdni stranki dne 5. 7. 2017 sklenili pogodbo št. 604/1 za gotovinski kredit, - da je bil na podlagi te pogodbe toženki na njen račun dne 5. 7. 2007 nakazan znesek 600,00 EUR, dne 18. 9. 2017 pa na isti račun še znesek 560,00 EUR, - da je, kar je med pravdnima strankama nesporno, toženka tožeči stranki skupaj vrnila 378,00 EUR (dne 31. 7. 2017 164,00 EUR, dne 30. 8. 2017 164,00 EUR in dne 17. 10. 2017 50,00 EUR), - da znaša nevrnjen znesek posojila oziroma kredita 782,00 EUR, - da toženka ni bila nepošten pridobitelj kredita.

12. Ob priznanju tožeče stranke, da je dne 5. 7. 2017 sklenjena pogodba št. 604/1 za gotovinski kredit (vsaj delno) nična, je na tako ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 87. člena OZ v zvezi s 190. členom OZ, sodišče prve stopnje, ki ni ugotovilo nobenih takšnih okoliščin primera, ki bi terjale uporabo določila 2. odstavka 87. člena OZ, pravilno zaključilo, da je toženka tožeči stranki dolžna vrniti še preostanek (nevrnjeni del) glavnice prejetega posojila (oziroma kredita) v višini 782,00 EUR5. Materialno pravno, t.j. v skladu s 193. členom OZ, pa je ob zaključku sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati, da bi bila nepoštena pridobiteljica kredita, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki priznati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska glavnice šele od dneva vložitve predloga za izvršbo, t.j. od dne 23. 1. 2019, dalje (točka I. izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

13. Toženka stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari toženka s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje (točka IV. izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

14. Pri odločanju sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), materialno pravo pa je, kot je bilo obrazloženo, uporabilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper izpodbijani del odločbe (sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločbo (sodbo in sklep) v izpodbijanih delih (točka I. in IV. izreka) potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

15. Toženka ni priglasila pritožbenih stroškov, zato je izrek o njenih pritožbenih stroških odpadel. 1 87. člen OZ določa: ″ (1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.(2) Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.″ 2 88. člen OZ določa: ″Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.(2) Vendar pa ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega.″ 3 V 190. členu OZ določa: ″(1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.(2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo.(3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.″V 193. členu OZ določa: ″Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.″ 4 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 9. obrazložitve izpodbijane odločbe. 5 Pritožbeno sodišče ob tem le še dodaja, da bi bila odločitev sodišča enaka tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je ničnostni razlog v tem, da tožeča stranka ni imela dovoljenja za dajanje kredita, saj bi bila tudi v takem primeru tožeča stranka kot dajalka kredita v skladu z določilom 4. odstavka 27. člena ZPotK-2, ki določa, da je kreditna pogodba, ki jo dajalec kredita ali kreditni posrednik sklene brez ustreznega dovoljenja v skladu s tem zakonom, nična, pri čemer je dajalec kredita upravičen samo do vračila že črpanega dela skupnega zneska kredita, še vedno upravičena do vračila že črpanega, a še nevrnjenega, dela skupnega kredita.