Jedro

Prvostopenjsko sodišče je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka zmotno utemeljevalo s pavšalnimi ugotovitvami glede njegovih obveznosti, ki so bile povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti (vodenje oddelka, odgovornost za uspešno izvedbo nalog, skrb za pripadnike in njihovo pripravljenost, seznanjenost z lokacijo pripadnikov in tem, kaj v danem trenutku počnejo, poročanje poveljniku voda o izvedenih nalogah svojega oddelka). Po pravilnem stališču pritožbe te obveznosti same po sebi ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ni pri tem konkretno ugotovljeno, da so presegale obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikovo delo ta obseg preseglo.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je za presojo o tem, ali je udeležba na sestanku pomenila kršitev pripadnikove pravice do tedenskega počitka, bistveno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina, saj je golo informiranje oziroma neformalno predajanje zadolžitev za naslednji dan le del vojaške rutine, ki nima narave formalnega in organiziranega sestanka.

Formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile ne posega v njegovo pravico do tedenskega počitka, če v tem času ni tudi aktiviran (kar tožnik glede na ugotovitve ni bil).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se: - izpodbijani del sodbe v I. in III. točki izreka delno spremeni, tako da se sodba v tem delu na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 165,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.985,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 do plačila pa se zavrne.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 823,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sam.“; - izpodbijani sklep delno spremeni, tako da se na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti strošek sodne takse v znesku 6,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti 363,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, stroške odgovorov na pritožbi pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača znesek 3.150,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 663,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 662,50 EUR, svoje stroške postopka pa krije sama (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 123,00 EUR.

3. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Nasprotuje presoji sodišča, da tožniku na misiji ni zagotovila 19 dni tedenskega počitka. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 32/2019 izpostavilo kot bistveno, kaj konkretno je pripadnik počel v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto, tožnik pa ni niti določno zatrjeval niti izpovedal, katere naloge je opravljal na proste dneve in po čigavem ukazu. Opozarja, da poveljniška dolžnost sama po sebi še ne pomeni opravljanja dela (VIII Ips 17/2021, VIII Ips 20/2021). Zmotno je stališče sodišča, da je treba pripadnikom tedenski počitek zagotavljati v referenčnem obdobju 14 dni, kar izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča Pdp 23/2021. Iz trditev tožnika in ugotovitev sodišča ne izhaja, katere so bile tožnikove delovne zadolžitve v stopnji povišane nevarnosti. Sodišče je neutemeljeno sledilo splošnim izpovedim prič, da je moral tožnik vsak dan skrbeti za oddelek, izvajati priprave in se udeleževati sestankov. Iz sodbe ne izhaja, ob katerih dnevih so bili sestanki in kakšna je bila njihova narava, tožnik pa ni zatrjeval, da so bili formalni in posebej organizirani. Ni dokazano, da je tudi na proste dneve prejemal informacije s strani nadrejenih in jih predajal podrejenim pripadnikom, sicer pa to ne pomeni efektivnega dela (VIII Ips 11/2019 in VIII Ips 31/2019). Pavšalna je pisna izjava priče A.A., da se je redko izšlo, da tožnik v celem dnevu ni imel obveznosti, sicer pa iz nje tudi izhaja, da tožniku opravljanje priprav na proste dni ni bilo odrejeno, da ni bil dolžan čisto vsak dan poročati o stanju svojega oddelka in da je proces bojnega odločanja na proste dni izvajal samoiniciativno. Sodišče ni obrazložilo, zakaj so evidence neverodostojne in katera opravila v njih niso bila zabeležena. V zvezi s tem ni upoštevalo izpovedi B.B., da se tožniku prost dan v primeru sestanka ali QRF, ki je bil krajši od 72 ur, ni beležil. Izpoved tožnika, da je moral vedeti, kje se nahajajo pripadniki njegovega oddelka, da je moral biti vedno dosegljiv, pripravljen sprejeti informacije in jih predati naprej, ne utemeljuje zaključka o kršitvi pravice do tedenskega počitka. Sodišče ni ugotavljalo, na kateri dan so bile izvedene patrulje in šolski alarmi, iz poročil o dnevni angažiranosti pa izhaja, da sta bila dva šolska alarma izvedena v obdobju od 21. do 28. 12. 2015 in eno na dan 26. 3. 2016. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je tožnika poveljniška dolžnost zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije. Sodišče je kršilo določbi 7. in 212. člena ZPP, ko je glede delovnih zadolžitev tožnika na misiji mimo njegove trditvene podlage enostransko povzelo njegovo izpoved in izpovedi zaslišanih prič. Iz sodbe ne izhaja, kako sta tožnikova odgovornost za pripadnike in njegova dolžnost preverjanja prisotnosti pripadnikov omejevali njegovo pravico do počitka, zato sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je izpovedi prič le povzelo, ne pa tudi dokazno ocenilo, s čimer je kršilo metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je priprave na naloge opravljal po ukazu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je zmotna odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep uveljavlja, da tožniku ni dolžna povrniti sorazmernega dela sodne takse, saj bi moralo sodišče zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka v celoti zavrniti.

5. Tožnik v odgovorih na pritožbi prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega sklepa.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v citirani določbi 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je na ugotovljena dejstva v pretežnem delu izpodbijanega ugodilnega dela odločitve zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožba glede zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožnikovo pravico do tedenskega počitka omejevala njegova odgovornost za pripadnike in dolžnost preverjati njihovo prisotnost, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma če so ti med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom sodbe, takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

9. Z nasprotovanjem ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je poveljniška dolžnost tožnika obvezovala k delovnim obveznostim ves čas misije in da mu je bilo opravljanje delovnih nalog na dan tedenskega počitka ukazano s strani poveljnika voda, pritožba zmotno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, ko sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripiše drugačno vsebino od tiste, kot jo imajo v resnici, pritožba pa v tem delu po vsebini v resnici nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, ker naj bi kot poveljnik oddelka na podlagi ukazov, ki jih ni smel odkloniti, delovne obveznosti na misiji opravljal vseh sedem dni v tednu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Sodišče prve stopnje je na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) zaključilo, da je bil tožnik le štiri od evidentirano 23 prostih dni dejansko prost vseh delovnih obveznosti, in mu je na tej podlagi prisodilo odškodnino za 19 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba ugodilnemu delu odločitve v pretežnem delu (razen glede prisojene odškodnine zaradi neizkoriščenega dneva počitka na dan 24. 4. 2016) utemeljeno nasprotuje, saj dejanske ugotovitve glede vsebine in narave tožnikovih nalog na proste dni ne utemeljujejo materialnega zaključka, da je tožena stranka kršila določbo 156. člena ZDR-1 oziroma 97.f člena ZObr.

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno upoštevalo le določbo tretjega odstavka 156. člena ZDR-1, po kateri se minimalno trajanje tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur v obdobju sedmih zaporednih dni upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Po specialni določbi tretjega odstavka 97.f člena ZObr se lahko vojaku v primeru, če mora zaradi službenih potreb, varnostnih razmer, nemotenega opravljanja zadev civilne obrambe ali izvajanja materialne in zdravstvene oskrbe vojske oziroma nemotenega izvajanja vojaškega izobraževanja in usposabljanja na dan tedenskega počitka delati, ta zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu, na kar utemeljeno opozarja pritožba (glej tudi sodbi pritožbenega sodišča Pdp 23/2021 z dne 10. 2. 2021 in Pdp 47/2021 z dne 5. 2. 2021). Glede na navedeno je napačna presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka v obdobjih od 10. 11. 2015 do 9. 12. 2015 in od 4. 4. 2016 do 18. 4. 2016 kršena že zato, ker počitka ni imel več kot 14 dni, predvsem upoštevaje ugotovitev, da mu je bilo po evidenci tožene stranke v mesecih december 2015 in april 2016 zagotovljenih več dni tedenskega počitka, kot bi mu jih pripadalo po drugem odstavku 97.f člena ZObr.

12. Prvostopenjsko sodišče je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka zmotno utemeljevalo s pavšalnimi ugotovitvami glede njegovih obveznosti, ki so bile povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti (vodenje oddelka, odgovornost za uspešno izvedbo nalog, skrb za pripadnike in njihovo pripravljenost, seznanjenost z lokacijo pripadnikov in tem, kaj v danem trenutku počnejo, poročanje poveljniku voda o izvedenih nalogah svojega oddelka). Po pravilnem stališču pritožbe te obveznosti same po sebi ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ni pri tem konkretno ugotovljeno, da so presegale obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 20/2021 z dne 25. 5. 2021). Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikovo delo ta obseg preseglo.

13. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik na dneve 8. in 9. novembra 2015 ter 10. in 12. decembra 2015, ki so bili v evidenci tožene stranke formalno zabeleženi kot prosti, dejansko ni bil prost vseh obveznosti, ker je bila v obdobju od začetka misije do sredine decembra 2015 najvišja stopnja pripravljenosti „X“. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik o njegovih nalogah v tem obdobju ni podal nobenih trditev niti o tem ni izpovedal, iz sodbe pa ne izhaja, da je imel kot poveljnik oddelka v stanju povišane nevarnosti kakšne dodatne zadolžitve, ki so po naravi ali obsegu pomenile poseg v njegovo pravico do počitka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem le pavšalno ugotovilo, da so bili pripadniki v pripravljenosti „Charlie“ kot tik pred napadom, z vso bojno opremo in da je moral tožnik skrbeti za svoje pripadnike, preverjati ter nadzirati njihovo lokacijo, pripravljenost in opremljenost, kar ob odsotnosti ugotovitev, konkretno katere delovne aktivnosti je opravljal, kako so potekale in kako dolgo so trajale, ne daje podlage za materialnopravni zaključek o onemogočenem tedenskem počitku.

14. Zaključek o kršitvi tožnikove pravice do tedenskega počitka je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi na ugotovitvi, da je imel kot poveljnik oddelka na proste dneve sestanke z nadrejenimi, na katerih je prejel informacije glede izvedbe prihodnjih nalog, in jih je potem na sestankih in pripravah prenesel pripadnikom svojega oddelka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je za presojo o tem, ali je udeležba na sestanku pomenila kršitev pripadnikove pravice do tedenskega počitka, bistveno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina, saj je golo informiranje oziroma neformalno predajanje zadolžitev za naslednji dan le del vojaške rutine, ki nima narave formalnega in organiziranega sestanka (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah VIII Ips 51/2020 z dne 20. 4. 2021 in VIII Ips 58/2020 z dne 11. 5. 2021). Glede na pisno izjavo poveljnika voda A.A. in izpovedi prič C.C., D.D. in E.E., ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, so na obravnavani misiji vsakodnevno potekali tako daljši sestanki kot tudi krajši sestanki brez posebnih formalnosti, tožnik pa ni zatrjeval, da so sestanki 17., 24., 29. in 31. januarja ter 3. aprila 2016 (gre za datume, za katere je v trditvah navajal, da je imel sestanek) trajali dlje časa in da je šlo za formalne, posebej organizirane sestanke, ki niso bili namenjeni zgolj dnevnemu predajanju informacij. Tega ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje, zato je tožnikovo udeležbo na sestankih zmotno štelo kot opravilo, ki naj bi kršilo njegovo pravico do počitka.

15. Pritožba nadalje utemeljeno uveljavlja, da po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (odločbi VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2021 in VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020) formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile ne posega v njegovo pravico do tedenskega počitka, če v tem času ni tudi aktiviran (kar tožnik glede na ugotovitve ni bil). Sodišče prve stopnje je zato zavzelo zmotno stališče, da je že razporeditev tožnika v QRF na dan tedenskega počitka omejevala njegove prostočasne dejavnosti in kršila njegovo pravico do počitka. Iz sodbe sicer izhaja, da so bili na proste dneve večkrat dnevno sproženi t. i. šolski alarmi, vendar tožnik o tem ni podal nobene trditvene podlage, ugotovitve sodišča v tem delu pa temeljijo zgolj na njegovi izpovedi in izpovedih zaslišanih prič, ki trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Tudi sicer so ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je moral tožnik na šolski alarm takoj odzvati, da je moral nadzorovati pripadnike in skrbeti za to, da so bili nenehno pripravljeni, pavšalne in ne dosegajo zadostne konkretizacije za zaključek o onemogočenem tedenskem počitku. Iz njih namreč ne izhaja, na katere dneve so bili šolski alarmi aktivirani (pri čemer pritožba s sklicevanjem na poročila o dnevni angažiranosti zatrjuje, da so bili na misiji izvedeni le trije šolski alarmi, in to v obdobjih, ko tožnik glede na evidence ni imel počitka), in kakšen je bil obseg opravil, ki so bila ob sprožitvi takšnega alarma pričakovana od tožnika.

16. Tudi ostale ugotovljene aktivnosti tožnika (da je moral biti vedno dosegljiv po telefonu, pripravljen sprejeti informacije in jih predati naprej, da je ob večerih kontroliral prisotnost pripadnikov v nastanitvenih prostorih) je treba po pravilnem zatrjevanju pritožbe šteti kot del režima, ki ga narekujeta skupna nastanitev in narava misije, in ki ne omejujejo ali onemogočajo njegove pravice do tedenskega počitka. Enako velja za pavšalne ugotovitve sodišča prve stopnje glede del, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal v zvezi s pripravami na naloge naslednjega dne (da se je moral seznaniti s potjo, pripraviti načrt in ga predstaviti pripadnikom; da je moral hkrati voditi priprave pripadnikov na naloge naslednjega dne in jih nadzirati za več nalog). Sodišče prve stopnje je dokazno oceno v tem delu gradilo zgolj na pogojnih ugotovitvah, da se je tožnik na prosti dan pripravljal na naloge v primeru, če je bila naslednjega dne patrulja ali QRF, pri čemer niti ni natančneje ugotavljalo, katerim evidentirano prostim dnem so te operativne naloge sledile. Predvsem pa je v tej zvezi bistveno, da sodišče prve stopnje glede tožnikovih priprav ni ugotovilo, da so se po trajanju in intenzivnosti razlikovale od krajših informiranj oziroma t. i. brifingov, ki po ustaljeni sodni praksi ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka, česar tožnik tudi ni zatrjeval. 17. Pritožba pa ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je moral tožnik kot poveljnik oddelka v času od 22. 4. 2016 do 28. 4. 2014 poskrbeti, da je bila pripadnikom naslednjega kontingenta predana vsa oprema in predajo ves čas nadzorovati, da so se delovne naloge v tem času opravljale vse dni v tednu in da je bilo delo zaradi prisotnosti pripadnikov prihajajoče misije še bolj aktivno. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku pripada odškodnina za neizkoriščen tedenski počitek na dan 24. 4. 2016 v znesku 165,84 EUR (pritožba odškodnini za en dan kršenega tedenskega počitka po višini ne nasprotuje), ki je v evidenci tožene stranke formalno zabeležen kot prost. 18. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilnih ugotovitev zmotno presodilo, da je bila glede 18 dni tedenskega počitka kršena določba 156. člena ZDR-1 oziroma 97.f člena ZObr, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi v pretežnem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 2.985,12 EUR (165,84 EUR x 18) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 EUR do plačila. Ker v preostalem delu (glede prisojene odškodnine za en dan neizkoriščenega tedenskega počitka v znesku 165,84 EUR) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Zaradi delne spremembe ugodilnega dela sodbe na pritožbeni stopnji je bilo treba spremeniti odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) pravilno priznalo 300 točk za tožbo, 2 x 225 točk za dve pripravljalni vlogi, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 2 x 150 točk za zastopanje na drugem in tretjem naroku in 23,5 točke za materialne stroške, kar skupaj znaša 1.373,50 točk oziroma 824,10 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.005,40 EUR. Glede na njegov uspeh (4 %) mu mora tožena stranka povrniti 40,22 EUR stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki utemeljeno priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 2 x 225 točk za dve pripravljalni vlogi, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 2 x 150 točk za zastopanje na drugem in tretjem naroku za glavno obravnavo, 50 točk za vlogo z dne 1. 9. 2020 in 24 točk za materialne stroške, kar znaša 1.424 točk oziroma 854,40 EUR, skupaj s stroški nagrade za priče (45,20 EUR) pa 899,60 EUR. Upoštevaje njen 96 % uspeh je upravičena do povračila 863,62 EUR stroškov postopka. Po pobotu stroškov obeh strank je tožnik toženi stranki dolžan povrniti znesek 823,40 EUR, svoje stroške postopka pa krije sam.

20. Zaradi delne spremembe sodbe na pritožbeni stopnji je bilo treba spremeniti tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, naj tožena stranka tožniku povrne 123,00 EUR stroškov postopka, saj temelji na zmotni predpostavki, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel do višine 82 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo strošek sodne takse v znesku 150,00 EUR, tožena stranka pa je tožniku skladno z načelom uspeha iz tega naslova dolžna povrniti 6,00 EUR (150,00 EUR x 0,04). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je znesek toženi stranki naloženih stroškov znižalo na 6,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

21. Ostale pritožbene navedbe niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbama v pretežnem delu uspela, zato ji mora tožnik povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka skladno s pritožbenim uspehom (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je za pritožbo zoper sodbo skladno z določbami OT utemeljeno priglasila 229,50 EUR (375 točk nagrade in 7,5 točk za materialne stroške), za pritožbo zoper sklep pa 153,00 EUR (250 točk nagrade in 5 točk za materialne stroške). Skupno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 382,50 EUR, upoštevaje njen 95 % uspeh v pritožbenem postopku pa ji mora tožnik iz tega naslova povrniti 363,34 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbama skoraj v celoti uspela, tožnik sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi (154. člen ZPP).