Jedro

Za izkaz, da je podana nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega oziroma toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, mora upnik oziroma tožnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika oziroma toženca z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil upnik lahko izigran. Izkazano mora torej biti dolžnikovo aktivno ravnanje v navedeni smeri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero bi se tožencu prepovedalo razpolagati z dobroimetjem, ki ga ima na transakcijskem računu pri Ljubljanski banki d.d. do višine zneska 480.000,00 EUR.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in izvršilnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za zavarovanje z začasno odredbo. Navaja, da tožena stranka nima nobenega osnovnega kapitala, s katerim bi lahko poplačala svojo obveznost oziroma premoženja, na katerega bi tožeča stranka lahko segla z izvršbo. Edini dohodek je najemnina. To najemnino pa tožena stranka pridobiva tako, da oddaja v najem nepremičnine, ki so last tožeče stranke. Ta denarna sredstva nato nakazuje na tekoči račun, ki pa jih vedno lahko preusmeri drugam in jih skrije tako, da bo izvršba neuspešna. Tožeča stranka je tako izkazala tudi drugo kumulativno predpostavko za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 290. člena ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki jo uveljavlja v tej pravdni zadevi, sodišče pa je njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker ni izkazal drugega kumulativnega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je tožeča stranka obstoj denarne terjatve izkazala za verjeten (1. odstavek 270. člena ZIZ), vendar pa ni izkazala nadaljnjega kumulativnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in sicer verjetnosti obstoja nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega oziroma toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje popolnoma strinja. Za izkaz navedenega pogoja za izdajo začasne odredbe mora namreč upnik oziroma tožnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika oziroma toženca z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil upnik lahko izigran. Izkazano mora torej biti dolžnikovo aktivno ravnanje v navedeni smeri. Takšnega ravnanja tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja okoliščina, da tožena stranka nima nobenega osnovnega kapitala, s katerim bi lahko poplačala svojo obveznost ter da je njen edini vir dohodka najemnina od nepremičnin, ki so last tožeče stranke. Ravno tako ne predstavlja ravnanja tožene stranke v smeri otežitve uveljavitve terjatve tožeče stranke hipotetična možnost, da tožena stranka prejeto najemnino preusmeri iz svojega računa na drug račun. Ker torej tožeča stranka ni izkazala drugega kumulativnega pogoja za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji za zavarovanje denarne terjatve, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.