Jedro

Ob pravilnem pobotu na dan izdaje sodbe (takrat se odmerja odškodnina in na isti dan se valorizira že plačana akontacija odškodnine) toženki dolžni tožnici solidarno plačati iz naslova premoženjske škode še 364,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno s 402. členom OZ za prvo toženko tečejo od 23. 5. 2018 dalje in za drugo toženko od 25. 5. 2018 dalje.

Podroben dejanski obseg vseh oblik pri tožnici, ki je utrpela zvin gležnja in odrgnino goleni, nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo.

Skupaj s strahom je tožnici torej odmerjenih 5.700,00 odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar znaša 4,9 PNP v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno zavrneta, delno pa se jima ugodi in se izpodbijana sodba delno potrdi ter delno spremeni na način, da se odslej v II. in III. točki izreka glasi: ″II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni in solidarno plačati tožeči stranki 2.731,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 2.367,00 EUR za prvo toženko tečejo od 30. 3. 2017 dalje do plačila in za drugo toženko od 25. 5. 2018 dalje do plačila, od zneska 364,76 EUR pa za prvo toženko od 23. 5. 2018 dalje do plačila in za drugo toženko od 25. 5. 2018 dalje do plačila.

III. Presežni tožbeni zahtevek se zavrne.″, medtem ko se V., VI. in VII. točka izreka združijo v V. in VI. točko izreka, ki se odslej glasita: ″V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 347,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

VI. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe in solidarno povrniti 301,23 EUR pravdnih stroškov v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa za BPP št.: 0110 0637 041 385, sklic na št. 00 36-1187-2018, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v višini 515,86 EUR EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sodbo1 in sklepom odločilo, (I.) da se dovoli sprememba tožbe z dne 28. 3. 2019 z zvišanjem zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo v višini 403,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2019 dalje do plačila; (II.) da je tožena stranka (toženki) solidarno dolžna plačati tožnici v roku 15 dni 4.231,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.900,00 EUR (prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2017 dalje do plačila, druga toženka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018 dalje do plačila), od zneska 3.300,00 EUR (prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2017 dalje do 31. 5. 2018, druga toženka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018 dalje do 31. 5. 2018), od zneska 331,76 EUR (prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2018 dalje do plačila, druga toženka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018 dalje do plačila) in od zneska 371,99 EUR (obe toženki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2018 dalje do 31. 5. 2018); (III.) da se zavrne presežni tožbeni zahtevek; (IV.) da se zaradi delnega umika tožbe z dne 13. 6. 2018 v višini 3.671,99 EUR postopek v tem delu ustavi; (V.) da sta toženki dolžni v roku 15 dni tožnici solidarno povrniti 1.676,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila; (VI.) da je tožnica dolžna v roku 15 dni toženkama povrniti 1.406,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila; in (VII.) da sta toženki dolžni solidarno v roku 15 dni v korist organa za BPP povrniti 368,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper zavrnilni del sodbe v višini 5.710,17 EUR s pripadki in odločitev o povrnitvi stroškov je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnici prisodi še nadaljnja zahtevana odškodnina s pripadki ter celotni priglašeni stroški. V pritožbi ob ponavljanju ugotovljenih dejstev navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava za nepremoženjsko škodo iz naslovov strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisoditi še 300,00 EUR in 5.000,00 EUR, oboje s pripadki. Tožnica je prepričljivo navedla, da je utrpela intenziven primarni strah in intenziven sekundarni strah tekom zdravljenja, ki ga prestaja še danes, saj ima težave s poškodovanim delom telesa, kar je bilo neprerekano s strani toženk in bi se moralo šteti za priznano na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za upoštevanje ugotovitev izvedenca, da so tožničine težave s stopalom (vneta tetiva in razbolel živec) bolezenskega tipa. Kršilo je 2., 7. in 214. člen ZPP. V tem delu je izvedenec presegel trditveno podlago toženk, saj tega toženki nista zatrjevali. Nista ugovarjali vzročni zvezi v tej smeri do konca prvega naroka. Izvedenec je ugotovil, da pred škodnim dogodkom tožnica ni imela težav s stopalom, kar pomeni, da je nesreča sprožila vse tožničine težave. V skladu s teorijo a adekvatni vzročnosti je treba oškodovanca obravnavati kot celoto v času škodnega dogodka, z vsemi težavami. Obravnavani dogodek bi bilo treba šteti kot izključni vzrok vseh težav s stopalom. Tožnici bi bilo treba upoštevaje ugotovitve izvedenca priznati škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za zvine gležnjev s primerljivimi ali celo manjšimi posledicami se prisojajo odškodnine v višini cca. 11 povprečnih neto plač (PNP).2 Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici prizna le premoženjsko škodo, ki ji je nastala do 30. 3. 2017 je arbitrarna, zmotna in nezakonita. Kot je pojasnjeno zgoraj ni bilo podlage za neupoštevanje vseh težav s stopalom. Toženki nista ugovarjali, da katera od poškodb in posledic ni v vzročni zvezi z nezgodo ter nista predlagali sodišču opraviti razmejitev. Neutemeljeno tožnici ni priznana nadaljnja zahtevana premoženjska škoda v višini 410,48 EUR s pripadki. Glede pravdnih stroškov je zmotna odločitev, da tožnica z umaknjenim delom zahtevka ni uspela. Sodišče prve stopnje tega dela zahtevka ni upoštevalo, ker je druga toženka znesek poravnala po vloženi tožbi in še pred pravdo. Toženki obveznosti po predpravdnem zahtevku v roku nista izpolnili. Druga toženka je izplačala nesporni del odškodnine šele, ko jo je tožnica obvestila o vložitvi tožbe. Določbi 158. člena ZPP in 154. člena ZPP se ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Tožnica je tožbo v tem delu umaknila takoj po izplačilu. Napačno je odločeno o uspehu tožnice v višini 55 %. Njen uspeh je bil 84 %.

3. Toženki sta v odgovoru na tožničino pritožbo predlagali zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim sta v odgovoru navedli, da sta prerekali tožničine težave po končanem zdravljenju in da sta navedli, da poškodba ni zapustila trajnih posledic. Nasprotovali sta tudi vzročni zvezi in celotni premoženjski škodi izven plačane. Dokazi ne podpirajo trditev, da so sedanje tožničine težave posledica poškodbe. Toženki sta v svoji pritožbi izpostavili sodno prakso, ki izkazuje, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škode previsoka. Toženki sta izpolnili obveznost preden sta izvedeli za vloženo tožbo in gre za prostovoljno izpolnitev. Neresnične, nove in neizkazane so navedbe o obvestilu tožnice o vloženi tožbi. Upoštevaje zvišani in prisojeni zahtevek je uspeh toženk 60 %.

4. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper ugodilni in stroškovni del sodbe v višini 3.867,00 EUR s pripadki (II., V., VI. in VII. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje) sta tudi toženki vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi ob ponavljanju ugotovljenih dejstev navajata, da izpodbijata prisojeno nepremoženjsko škode s pripadki in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, ne izpodbijata pa odločitve o višini glavnice premoženjske škode. Sodišče prve stopnje prisojene odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je zmotno uporabilo, ni umestilo v razmerje med podobne odškodninske primere. Kljub daljšemu zdravljenju je tožnica utrpela lažjo poškodbo brez trajnih posledic. Za ugotavljanje psihičnih bolečin pri telesnih bolečinah in nevšečnostih ni materialne podlage. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah je močno pretirana.3 Občasen lahek strah, ki ga omenja izvedenec, ne dosega intenzivnosti pravno priznane škode. Že plačana odškodnina za nepremoženjsko škodo v revaloriziranem znesku 3.333,00 EUR je primerna. Toženki sta v solidarni zavezi, a odločitev sodišča o zakonitih zamudnih obresti s tem ni skladna, saj iz izreka sodbe izhaja, da morata toženki plačati dvojne obresti, to je vsaka svoje. V solidarni zavezi sta le za skupno obdobje zamude. Znesek glavnice v višini 3.900,00 EUR iz obrestnega dela izreka sodbe ni pravilen. Ob odštetju valoriziranega izplačila je pravilen znesek 3.867,00 EUR. Napačna je odločitev, da se je prva toženka seznanila z obveznostjo poravnati premoženjsko škodo najkasneje z dnem vložitve tožbe in je od tedaj dalje v zamudi. Za obveznost in vloženo tožbo je izvedela šele s prejemom tožbe v odgovor. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tudi sicer je zmotno ugotovljen uspeh pravdnih strank. Tožničin uspeh je 40 %. Pravilno se izhaja iz zahtevka po delnem umiku.

5. Tožnica na pritožbo toženk ni odgovorila.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Neutemeljeni so tožničini pritožbeni očitki, s katerimi preko zatrjevanja relativnih bistvenih procesnih kršitev (napačne uporabe 2., 7. in 214 člena ZPP) ter ob sklicevanju na teorijo o adekvatni vzročnosti uveljavlja kršitev zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženki sta namreč pravočasno in izrecno prerekali višino vtoževane odškodnine po vseh postavkah ter vzročno zvezo. Tako sta zatrjevali, da je vtoževana odškodnina previsoka po vseh postavkah, da ni izkazana, da je bilo tožnici ponujeno in plačano dovolj, da ji ni nastala uveljavljana škoda, do kdaj je trajalo zdravljenje poškodbe, da bo moral izvedenec razmejiti težave zaradi poškodbe od drugi težav (bolezni), ipd... Dejstva v zvezi z vtoževano odškodnino iz naslova strahu ter vzročno zvezo med posledicami, ki jih je povzročila poškodba, in posledicami bolezni stopala (vključujoč nepremoženjsko in premoženjsko škodo) so torej bila prerekana. Prav tako je tožničino sklicevanje na teorijo o adekvatni vzročnosti neutemeljeno, saj nasprotuje izvedenski ekspertizi, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo. Tožničine bolezenske težave preprosto niso v naravni vzročni zvezi s poškodbo stopala. Nenazadnje je tožnica tista, ki jo bremeni trditveno in dokazno breme glede predpostavk odškodninske odgovornosti, z izjemo obrnjenega dokaznega bremena pri krivdi. Zavzemanje tožnice v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja torej ni utemeljeno. Poškodba pri tožnici ni povzročila trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in tožnici ne gre premoženjska škoda, ki ni v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo, saj izvira iz časa po zaključku zdravljenja poškodbe. Toženki v odgovoru na tožničino pritožbo pravilno opozarjata, da tožnica z navedbo, da naj bi prva toženka tožnici izplačala nesporni del odškodnine, ko jo je tožnica obvestila o vloženi tožbi, uveljavljata nedopustno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (glej 337. člen ZPP). Pritožbeni očitek toženk, da sodišče prve stopnje prisojene odškodnine ni umestilo v razmerje med podobne odškodninske primere, ne more pomeniti očitka bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje pri presoji podvojilo isto škodo, kot zmotno menita toženki. Izraz psihične bolečine zaradi zdravljenja, ki ga je uporabil angažirani izvedenec in ga je sodišče prve stopnje nato povzelo med dejanske ugotovitve, ni nič drugega kot drug izraz za nevšečnosti med zdravljenjem. Povedano sklepno, pritožbi, ki sta vloženi iz vseh pritožbenih razlogov v delu, v katerem (tudi sicer dokaj pavšalno) uveljavljata pritožbena očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev in je pravilno ter popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnica zaradi škodnega dogodka utrpela 740,47 EUR premoženjske škode (op. zavzemanje tožnice za priznanje višje škode iz tega naslova ni utemeljeno) in da ji je prva toženka 31. 5. 2018 iz tega naslova plačala 371,99 EUR akontacije odškodnine oziroma valorizirano na dan izdaje sodbe4 sodbe 375,71 EUR. Hkrati je še presodilo, da je prva toženka v zamudo s plačilom premoženjske škode prišla z vložitvijo tožbe (23. 5. 2018) in druga toženka s pretekom roka po pozivu, to je dne 25. 5. 2018. Pritožbeno zavzemanje toženk, da je prva toženka v zamudo prišla šele s prejemom tožbe v odgovor vsekakor ni utemeljeno, saj je pravilen materialnopravni zaključek, da je v zamudo prišla z vložitvijo tožbe (glej drugi odstavek 299. člena OZ). Skladno z vsem navedenim sta ob pravilnem pobotu na dan izdaje sodbe (takrat se odmerja odškodnina in na isti dan se valorizira že plačana akontacija odškodnine) toženki dolžni tožnici solidarno plačati iz naslova premoženjske škode še 364,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno s 402. členom OZ za prvo toženko tečejo od 23. 5. 2018 dalje in za drugo toženko od 25. 5. 2018 dalje. Dolžnost plačila predmetne glavnice v svoji pritožbi priznavata tudi sami toženki, medtem ko tožnica s pritožbo želi doseči prisojo celotne zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo. Skladno z navedenim je iz razloga pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče na podlagi pritožb obeh pravdnih strank oziroma v tem delu na podlagi utemeljene tožničine pritožbe spremenilo izpodbijano sodbo v zgoraj omenjeni smeri (peta alineja 358. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi oziroma v izreku sodbe zmotno izračunavalo oziroma pobotavalo izplačano akontacijo odškodnine na dan izplačila ter posledično zmotno opredelilo tek zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske (glej nadaljevanje te obrazložitev) in premoženje škode. Že na tem mestu velja še izpostaviti, da toženki v pritožbi zmotno menita, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici dvojne zakonite zakonske obresti. Predmetno iz izreka sodbe ne izhaja oziroma izreka sodbe ni mogoče razumeti na način, da gre za dvojno prisojene zakonske zamudne obresti, ampak le na način, da zakonske zamudne obresti za vsako od solidarno zavezanih toženk tečejo drugače. Povedano drugače, evidentno je, da bo v primeru, ko ena od toženk tožnici plača pripadke, druga v delu, v katerem se le-ti prekrivajo, prosta svoje obveznosti. Predmetno velja tudi glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

9. Skladno z zgoraj navedenim se toženki v pritožbi utemeljeno zavzemata, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo (še) 3.867,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predmetno odškodnino je odmerilo v skupni višini 7.200,00 EUR EUR in od tega odštelo izplačilo z dne 31. 5. 2018 v višini 3.300,00 EUR v valorizirani višini na dan izdaje sodbe (3.333,00 EUR). Ob zgoraj pojasnjeni pravilni uporabi materialnega prava bi moralo v tem delu po opravljenem pobotu v času izdaje sodbe od zneska v višini 3.867,00 EUR tožnici prisoditi še pripadke, in sicer zakonske zamudne obresti od nastopa zamud pri vsaki od solidarno zavezanih toženk, to je pri prvi toženki od poteka roka po pozivu oziroma od konca zdravljenja (od 30. 3. 2017), pri drugi pa od poteka roka po pozivu (od 25. 5. 2018). Navedeno pomeni pravilno uporabo materialnega prava, ki jo je pritožbeno sodišče uporabilo pri odločanju o pritožbah obeh pravdnih strank v delu, v katerem se zavzemata za zvišanje oziroma znižanje prisojene (odmerjene) odškodnine iz naslova nepremoženjske škode.

10. V delu glede nepremoženjske škode je neutemeljena pritožba tožnice, ki se zavzema za zvišanje odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in delno utemeljena pritožba toženk, s katero se zasleduje znižanje te odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča je delno utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Sodišče prve stopnje v tem delu ni pravilno odločilo o višini tožničine nepremoženjske škode oziroma je odmerilo sporno višino te oblike nepremoženjske škode nekoliko previsoko. V tem delu je treba upoštevati temeljni načeli za odmero odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanju). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

11. Podroben dejanski obseg vseh oblik pri tožnici, ki je utrpela zvin gležnja in odrgnino goleni, nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Zavzemanje tožnice za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je, kot je že pojasnjeno zgoraj, neutemeljeno, saj poškodba pri tožnici ni povzročila nobenih trajnih posledic, medtem ko tožničine bolezenske težave s stopalom niso v vzročni zvezi s poškodbo. Natančne in izčrpne ugotovitve prvostopenjskega sodišča tudi sicer ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine iz naslovov telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu. Primeri iz sodne prakse, ki jih izpostavlja tožnica, namreč niso primerljivi obravnavanemu. V zadevi II Ips 519/99 je oškodovanec poleg trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti utrpel še večji obseg telesnih bolečin in nevšečnosti (njegove bolečine so ob zmernem otekanju ostale trajne). Podobno oziroma dokaj enako velja za zadevi II Ips 113/2000 in II Ips 71/2003, pri čemer je oškodovanec v zadnjem primeru poleg zvina skočnega sklepa utrpel še lažji zvin kolenskega sklepa. V zvezi s pritožbo toženk pritožbeno sodišče soglaša z odmerjeno odškodnino za strah v višini 1.200,00 EUR, kar je cca. 1 PNP v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (1.169,91 EUR), zato je v tem delu pritožba toženk neutemeljena. Tožnica je namreč utrpela hud primarni strah, ko jo je kot nezaščiteno kolesarko podrl avtomobil, ki se je v nekaj trenutkih umiril. Nato je en dan po poškodbi ter po namestitvi mavca (skupaj 5 dni) trpela sekundarni strah srednje stopnje in še sekundarni občasni lažji strah v trajanju nekaj mesecev. Zavzemanje toženk, da bi bilo treba prav vsak delček omenjenega strahu medsebojno ločevati in da tožnici ne gre odškodnina za sekundarni strah, ki je bil občasen, dolgotrajen in lažji, je neutemeljeno oziroma le s tem argumentom odmerjene odškodnine za strah ni mogoče znižati. Za strah (primarni in sekundarni) se skladno s sodno prakso odmerja enotna odškodnina, pri čemer po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru obe obliki strahu presegata prag, ki utemeljuje prisojo odškodnine iz tega naslova in ki utemeljuje odmero odškodnine v višini 1 PNP. Izpostavljene zadeve VS002163 ni mogoče primerjati z obravnavano, saj ni razvidno, da bi oškodovanec sploh utrpel kakršenkoli strah. V zadevi VS001334 je oškodovanec za lažji in kratek primarni strah ter lažji sekundarni strah v času imobilizacije prejel 0,7 PNP, v zadevi VS001302 pa je oškodovanka samo za sekundarni strah v trajanju 14 dni prejela 0,5 PNP. Omenjeni zadevi vsekakor ne utemeljujeta odmere nižje odškodnine iz naslova strahu. Povsem drugače je npr. v zadevi VS000959 oškodovanka že za hud in kratek primarni strah prejela 1 PNP. Ugotovitve sodišča prve stopnje pa dajejo podlago za znižanje odmerjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, zato je pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera tožnici odmerjeno odškodnino znižalo. Odmerjenih 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe cca. 5,1 PNP. Tako prisojena odškodnina ni primerljiva z odškodninami za podobno škodo, in hkrati ne upošteva vseh individualnih značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sam znesek te odškodnine ne odseva pravilnega razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Odmerjena odškodnina je po presoji pritožbenega sodišča delno previsoka in gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava ter je bilo treba pritožbi toženk v tem delu delno ugoditi in izpodbijano sodbo delno spremeniti. Zadeve iz sodne prakse, ki jih izpostavlja toženka, sicer niso vse povsem primerljive z obravnavano. V zadevi VS002163 je oškodovanec utrpel občutno lažjo poškodbo, to je lažji zvin gležnja (nateg sklepnih vezi). Sicer je trpel tudi hude bolečine, vendar niso bile tako dolgotrajne. Hkrati je utrpel povsem neprimerljivo krajši bolniški stalež in pri njem tudi ni bilo potrebe po imobilizaciji gležnja, saj ga je le razgibaval. V zadevi VS001334 je oškodovanec utrpel drugo poškodbo (zvin stopala) in tudi nekoliko manjše telesne bolečine, medtem ko o trajanju zdravljenja, ki je bilo pri tožnici zares dolgotrajno, ni podatka. V zadevi VS001302 je oškodovanka utrpela nekolike večje telesne bolečine in nevšečnosti in ji je bilo odmerjenih iz tega naslova 4,5 PNP. Na tem mestu velja izpostaviti tudi zgoraj omenjeno zadevo VS000959, v kateri je oškodovanec za krajše telesne bolečine prejel 3 PNP. Upoštevaje navedeno je utemeljeno zavzemanje, da je tožnici odmerjena nekoliko previsoka odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti. Ob primerjavi z zgoraj izpostavljenimi dokaj podobnimi primeri in upoštevaje konkretne okoliščine individualnega primera, med katerimi velja kot bistveno izpostaviti, da je zdravljenje poškodbe takrat 21 let stare tožnice trajalo izredno dolgo (dobrih 8 mesecev), ni pa poškodba pri njej zapustila trajnih posledic (npr. bolečin), po presoji pritožbenega sodišča primerna denarna odškodnina pri tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti znaša 4.500,00 EUR, kar pomeni cca. 3,8 PNP. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo ter v tem delu delno ugodilo pritožbi toženk (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). V preostalem delu je pritožba neutemeljena, saj ni podane podlage za še nadaljnje znižanje odmerjene odškodnine. Skupaj s strahom je tožnici torej odmerjenih 5.700,00 odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar znaša 4,95 PNP v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožnici pripada tako 5.700,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, zmanjšano za zgoraj omenjeno valorizirano akontacijo odškodnine v višini 3.333,00 EUR, kar pomeni še 2.367,00 EUR in kar sta ji dolžni toženki solidarno plačati z zgoraj opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Po ugotovitvi, da ob zgoraj pojasnjenih izjemah niso podani (preostali) s strani pravdnih strank uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v tem obsegu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Predmetna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala poseg v tudi sicer pritožbeno izpodbijano odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi razlogi tožnice glede stroškovne odločitve, s katerimi le-ta zasleduje sprejem zaključka, da je uspela z delom umaknjenega tožbenega zahtevka v višini 3.671,99 EUR s pripadki. Tožnica je namreč tožbo v tem delu umaknila po vložitvi tožbe in to takoj, ko je prejela izplačilo. Drži, da tožba takrat še ni bila vročena toženkama, vendar je bilo izplačilo izvedeno po vložitvi tožbe in po preteku rokov za prostovoljno izpolnitev toženk po predpravdnem zahtevku (po pozivih tožnice). Povedano drugače, podana je izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je bila tožba potrebna oziroma vložena utemeljeno, tožnica pa je nesporno akontacijo odškodnine prejela po tem, ko so se iztekli roki, ki so bili toženkama dani za prostovoljno izpolnitev zahtevka. Za uporabo izjeme iz prvega odstavka 158. člena ZPP je torej bistveno, da je bila vložitev prvotne tožbe v času vložitve potrebna (utemeljena), in ne, da tožba še ni bila vročena toženkama (neobstoj pravde). Tožnica je tako uspela z glavnico v skupni višini 6.403,75 EUR (glej višino umaknjenega dela in zgoraj prisojene odškodnine za obe obliki škode v višini 2.731,76 EUR), medtem ko je tožbo vložila za plačilo glavnice v višini 13.800,71 EUR in zahtevek še zvišala za 403,45 EUR (skupaj 14.204,16 EUR). Gre za uspeh v višini 45 %, ki ga je po presoji pritožbenega sodišča, ker gre za akcesorno odločitev o pravdnih stroških in odločitev, glede katere sam ZPP dopušča enostavnejše (tudi diskrecijsko) odločanje (glej npr. drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP), v konkretni zadevi treba uporabiti za celoten postopek na prvi stopnji sojenja. Upoštevaje (glej razloge od 35. do 38. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno odmerjene pravdne stroške na prvi stopnji sojenja znašajo tožničini stroški tako 1.371,66 EUR (45 % od 3.048,13 EUR), stroški toženk pa 1.719,26 EUR (55 % od 3.125,93), zato je upoštevaje pobot dolžna tožnica toženkama povrniti 347,60 EUR pravdnih stroškov s pripadki. Upoštevaje 45 % uspeh tožnice pa sta toženki dolžni nerazdelno povrniti službi za BPP (glej točko 37. obrazložitve izpodbijane sodbe) 301,23 EUR za stroške ekspertize (45 % od 669,40 EUR).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela v zanemarljivem delu (z glavnico glede premoženjske škode v višini 33,00 EUR (prej ji je bilo iz tega naslova prisojenih 331,76 EUR glavnice, sedaj pa 364,76 EUR), zato sama krije svoje pritožbene stroške in mora povrniti toženkama njune stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženkama se prizna za odgovor na tožbo 375 točk, zvišanje za zastopanje dveh strank 37,5 točk, 2 % materialni stroški (8,25 točke) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,6 EUR skupaj znaša 307,99 EUR. Uspeh toženk s z njuno pritožbo je 39 % (uspeli sta z znižanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR), zato jima mora tožnica povrniti še ustrezen del stroškov s pritožbo. Toženkama se prizna za pritožbo 375 točk, zvišanje za zastopanje dveh strank 37,5 točk, 2 % materialni stroški (8,25 točke) in 22 % DDV ter 225,00 EUR takse za pritožbo, kar ob vrednosti točke v višini 0,6 EUR skupaj znaša 532,99 EUR oziroma upoštevaje uspeh 207,87 EUR. Za odgovor na pritožbo in za pritožbo jima je tako tožnica dolžna povrniti 515,86 EUR pritožbenih stroškov s pripadki.

1 S pritožbama je izpodbijana le sodba s stroškovno odločitvijo, medtem ko sklep o dovolitvi spremembe tožbe in sklep o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe nista izpodbijana. 2 Glej npr. zadeve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 519/99, II Ips 113/2000 in II Ips 71/2003. 3 Glej primerljive NEGM zadeve VS RS VS002163, VS001334 in hujšo zadevo VS001302. 4 Glej argumente iz sodne prakse, ki so razvidni npr. iz odločbe VSL II Cp 1751/2019 z dne 19. 11. 2019. 5 Zaradi zaokroževanja (matematične operacije) zaokroženih 4,9 PNP ni v nasprotju z zaokroženih 1 PNP za strah in 3,8 PNP za telesne bolečine in nevšečnosti.