Jedro

Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor absolutnega zastaranja pravice do izterjave davčne obveznosti po določbi 97. člena ZDavP. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo ob izdaji prvostopnega sklepa, zato tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati absolutne zastare, ker je bila izpodbijana odločba (s katero je bila potrjena odločitev prvostopnega organa), izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o prisilni izterjavi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, s katerim je organ prve stopnje zoper tožnika začel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v višini 801.760,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti v višini 3.102.856,55 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT iz premičnega premoženja dolžnika. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na določbe 40., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP) ter navaja, da se v obravnavanem primeru od tožnika izterjujejo obveznosti kot so navedene v seznamu zaostalih obveznosti št. ...z dne ..., in sicer: obveznost plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za december 1990, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri zasebnikih za leto 1990 ter za januar, februar in marec 1991 ter nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po odločbi št. ..., s katero je bilo tožniku odobreno obročno plačilo davčnega dolga v mesečnih obrokih zapadlih v letih 1999 in 2000. Sklep o izvršbi je izdan na podlagi seznama zaostalih obveznosti, v katerem je naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti izvršilnega naslova ter višina dolga in obresti, tako sestavljen seznam zaostalih obveznosti pa je izvršilni naslov po ZDavP. V zvezi z ugovorom zastaranja tožena stranka navaja: 2. odstavek 96. člena ZDavP določa, da pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo potrebno izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti, stroškov prisilne izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (2. odstavek 97. člena ZDavP). Skladno s 5. odstavkom 97. člena ZDavP nastopi zastaranje v vsakem primeru, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Ker so najstarejše terjatve zapadle v plačilo v letu 1991, je zastaranje pravice do izterjave začelo teči s potekom leta 1991, absolutno zastaranje pa bi nastopilo šele s potekom leta 2001. Sklep o prisilni izterjavi je bil izdan v letu 2001, tako da do zastaranja pravice do izterjave ni prišlo.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka sama ugotavlja, da je absolutni zastaralni rok potekel s potekom leta 2001, sama pa je izdala odločbo dne 10. 4. 2002, katero je prejela tožeča stranka dne 31. 5. 2002. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka odločiti o pritožbi do 31. 12. 2001, tako da bi postala odločba prve stopnje o prisilni izterjavi dolga dokončna oziroma tudi pravnomočna še v letu, ki je znotraj roka, da izterjava ni absolutno zastarana. Izterjava je zaključena, ko je dejanje v celoti izvršeno, to pa je tudi, ko je prodaja opravljena. V obravnavanem primeru je bil izvršen rubež dne 26. 10. 2001, tožniku pa je bilo le naloženo, da vrednostnih papirjev ne sme prodati. Tožena stranka bi morala pritožbi ugoditi ter sklep prvostopnega organa kot nezakonit odpraviti, ker je zastaralni rok v času, ko je tožena stranka odločala, že potekel. Tožeča stranka pa še dodaja, da je zastaranje poteklo že bistveno prej, kajti njene obveznosti, če so bile, izhajajo iz naslova opravljanja obrtne dejavnosti, to pa je bilo v letu 1988. Sklep o prisilni izterjavi dolga temelji na dolgovnem seznamu z dne 21. 2. 2001, ki ga tožeča stranka ni nikoli prejela in zato tudi ne more biti pravnomočni pravni naslov za izvršilno dejanje prvostopnega davčnega organa. Do te pritožbene navedbe se tožena stranka v obrazložitvi ni opredelila in je v celoti preslišala trditev, da so terjatve tožeče stranke zastarale že v letu 1998 ali 1999. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni davčni organ dne 25. 10. 2001 izdal sklep, s katerim je uvedel prisilno izterjavo dolga iz premičnega premoženja, v skupni višini 3,905.616,55 SIT. Izvršilni naslov po določbi 1. odstavka 44. člena ZDavP je odločba o odmeri davka, davčni obračun ter ugotovitvena odločba o neobračunanem in nepravilno obračunanem davku, ki ga je bil dolžnik dolžan sam obračunati in plačati oziroma ga je bil kot izplačevalec dolžan obračunati in plačati ob izplačilu dohodkov. Če pa dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različni izvršilnih naslovov, je lahko izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada (2. odstavek 44. člena ZDavP). V obravnavanem primeru je izvršilni naslov dolgovni seznam, ki je sestavljen v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP. Sporne obveznosti izvirajo iz neplačanega prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, od dohodka iz dejavnosti za december 1990, prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri zasebnikih za leto 1990, december 1990, januar 1991, februar 1991 in marec 1991 ter nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po odločbi št. ... . Dolgovni seznam je bil priložen prvostopnemu sklepu, zato je neutemeljena tožbena navedba, da tožnik dolgovnega seznama ni dobil. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor absolutnega zastaranja pravice do izterjave davčne obveznosti po določbi 97. člena ZDavP. Pravica do izterjave davka, obresti in stroškov zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati (2. odstavek 96. člena ZDavP), izterjave pa v nobenem primeru ni mogoče več uveljaviti, ko poteče dvakrat toliko časa, kot je določeno v prejšnjem členu (3. odstavek 97. člena ZDavP). Ker bi bilo treba v obravnavanem primeru davčne obveznosti, upoštevaje datum izvršljivosti, izterjati v letu 1991 (prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) oziroma v letu 1999 in 2000 (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča), je bil sklep o uvedbi postopka prisilne izterjave izdan pred potekom absolutnega zastaralnega roka po navedenih zakonskih določbah. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo ob izdaji prvostopnega sklepa, zato tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati absolutne zastare, ker je bila izpodbijana odločba (s katero je bila potrjena odločitev prvostopnega organa), izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka.

Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).