Jedro

ZVGLD določa, da so lovske organizacije družbene organizacije in je s tem opredelil njihovo premoženje kot družbeno. Zato niso podane ovire za vračanje po 3. odstavku 16. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 386/98-16 z dne 20.6.2000.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28.8.1998, s katero je ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila 2. točko delne odločbe Upravne enote M.S. z dne 18.6.1998. S to odločbo je tožena stranka nadomestila 2. točko prvostopne odločbe in odločila, da je zavezanec za vrnitev premoženja v last upravičenkam Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je dolžan vrniti nepremičnine v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe, tožeča stranka pa je dolžna v tem roku izročiti v posest upravičenkam parc. št. 1754 in 1755, ki so vpisane v vl. št. 172 k.o. V. in to v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere Z.T. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke in v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja ovire za vračanje obravnavanih parcel po določbi 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Ugotovilo je, da tožeča stranka na spornih zemljiščih nima lastninske pravice, ampak samo pravico uporabe in upravljanja kot dober gospodar. Položaj lovskih družin glede pravic do kmetijskih zemljišč in gozdov je bil izenačen s položajem kmetijskih organizacij, zaradi česar so z uveljavitvijo ZSKZ kmetijska zemljišča in gozdovi, s katerimi so gospodarile lovske družine, prešla v last Republike Slovenije (1. odstavek 14. člena ZSKZ) in tako so ta zemljišča lahko predmet denacionalizacije. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi tožbene ugovore, s katerimi tožeča stranka uveljavlja odškodnino, ker je zemljišča pridobila odplačno in je vanje vlagala svoja sredstva zaradi pogozdovanja. Odplačna pridobitev pravice uporabe je podlaga za uveljavljanje odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), glede vlaganj v predmetna zemljišča pa je tožena stranka ugotovila, da je bilo v postopku denacionalizacije ugotovljeno, da se je vrednost nepremičnin, ki so predmet vračanja, po podržavljenju, celo zmanjšala.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse dosedanje tožbene ugovore in navaja, da je njen pravni prednik, Lovska družina K., pridobil nepremičnine, ki so predmet vračanja, odplačno in je postal tako dobroverni lastnik, upravljalec in posestnik zemljišč. Zemljišč ni mogoče šteti med kmetijska zemljišča v tistem smislu, kot to določa Zakon o kmetijskih zemljiščih. Obravnavani parceli sta del prejšnje parc. št. 535, ki je bila razparcelirana in na delu te parcele spremenjena namembnost zemljišča. Zato meni, da gre za enotno zemljišče, ki je namenjeno njeni gospodarski dejavnosti. Sporni parceli sta namenjeni pridobitni dejavnosti in ne izvajanju kmetijske dejavnosti. Če tudi so na parcelah zasajena drevesa, so le-ta namenjena zaščiti živali, za katere skrbi tožeča stranka in torej obe parceli služita lovski, ne pa kmetijski dejavnosti. Parc. št. 535 je bila podržavljena kot celota in zato jo je tudi sedaj treba obravnavati kot celoto. Če bi ostala nerazdeljena, nikakor ne bi mogla biti predmet denacionalizacije, saj predstavlja eno funkcionalno enoto. Ker sta torej parceli v lasti tožeče stranke, je podana ovira za vračanje in zato predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi.

Prizadeta stranka, začasna skrbnica Z.T., po odvetniku, v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da se strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki je pravilna in zakonita. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in plačilo stroškov za odgovor na pritožbo.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, Kmetijsko gospodarstvo R. kot prizadeta stranka, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov kot prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopnega sodišča in z razlogi, s katerimi je utemeljilo izpodbijano sodbo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka na obravnavanih zemljiščih ni pridobila lastninske pravice, ampak samo pravico uporabe. Podržavljena zemljišča so prešla po podržavljenju v družbeno last. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86) je, glede na družbeno pomembnost varstva in gojitve divjadi ter upravljanja lovišč, dal lovskim organizacijam položaj družbenih organizacij in s tem tudi opredelil njihovo premoženje kot družbeno. Zakon o društvih (stari, Uradni list SRS, št. 5/75 in 42/86 oziroma novi Uradni list RS, št. 60/95), ki velja tudi za lovske organizacije glede organiziranja, statuta, programa, združevanja članov in podobno, pa ne spreminja statusa teh organizacij glede premoženja. Predmetno premoženje je bilo torej od nacionalizacije naprej v družbeni lasti, zato ni izkazanih ovir iz 3. odstavka 16. člena ZDen, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Kupnino, ki jo je tožeča stranka plačala za predmetne nepremičnine, bo lahko, kot je bilo pojasnjeno, v skladu s 1. odstavkom 73. člena ZDen, uveljavljala po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Zato je prvostopna sodba pravilna in zakonita.

Prizadeta stranka je uveljavljala stroške odgovora na tožbo. Vendar teh stroškov sodišče ne prizna, saj je bila v upravnem sporu presojana le zakonitost upravnega akta. Zato po določbah 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v teh primerih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).