Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku za neutemeljen pripor z delno sodbo na podlagi pripoznave prisodilo 469.000 SIT (sedaj 1.957,10 EUR), s končno sodbo pa še 2.251.000 SIT (sedaj 9.393,26 EUR) odškodnine (skupaj torej vseh zahtevanih 2.720.000 SIT oziroma sedaj 11.350,36 EUR) ter odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in s končno sodbo prisojeno odškodnino znižalo na 1.031.000 SIT (sedaj 4.302,29 EUR) ter spremenilo stroškovno odločitev. V ostalem je pritožbo zavrnilo. Po tej spremembi znaša skupna prisoja odškodnine 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR).

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji ponavlja dejanske ugotovitve obeh sodišč o trajanju neutemeljenega pripora, okoliščinah pripora, družinskih razmerah in duševnih bolečinah. Zato meni, da pomeni pravično denarno odškodnino ves zahtevani znesek, ki mu ga je prvostopenjsko sodišče tudi v celoti prisodilo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravico do povrnitve škode zaradi neutemeljeno odvzete prostosti ima po 1. točki prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 32/2007- UPB4) med drugim tudi tisti, ki je bil v priporu, pa je bil nato s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe. Višina odškodnine se odmeri po merilih iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

Tožnik je bil s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje pomoči k storitvi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi. Med kazenskim postopkom je bil v priporu skupaj 136 dni. Po podatkih spisa je bil takrat star 32 let. Zaradi pripora je trpel duševne bolečine predvsem zaradi ločenosti od žene in obeh otrok, ki sta bila takrat stara 10 in 6 let. V priporu je jemal zdravila za pomiritev, ki jih je jemal že prej, vendar se mu je stanje v priporu poslabšalo. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da se je tožnik tudi zaradi ženinega izmeničnega dela z otrokoma veliko ukvarjal, zlasti s starejšim sinom, ki že več let boluje zaradi kostnega raka. Zato je pritožbeno sodišče poudarilo, da je šlo za grob poseg v tožnikovo osebnost in njegovo družino.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ob delnem znižanju odškodnine primerno upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine kot temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Skopa trditvena podlaga tožbe (npr. o vplivu pripora na dogajanje po njegovi odpravi) in temu ustrezen dokazni postopek (npr. umik dokaznega predloga za zaslišanje priče) nista omogočala ugotavljanja večjega obsega škode od pravkar povzetega. Posebnost tožnikovega primera je v primerjavi s podobnimi tako predvsem prizadetost zaradi odtrganosti od bolnega otroka, kar je bilo ustrezno upoštevano. Revizijsko sodišče je tudi samo opravilo primerjavo s siceršnjo presojo odškodnin za tovrstno škodo in ugotovilo, da odmera pritožbenega sodišča še ostaja v okviru te presoje, ugotovljena konkretna dejstva pa tudi ne upravičujejo posega revizijskega sodišča v izpodbijano presojo.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.