Jedro

Zakon je postavil sklepčnost za predpostavko dopustnosti zamudne sodbe, zato mora biti materialno pravo pravilno uporabljeno.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je nedopustna izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju z dne 21. 8. 1995, opr. št. I 878/95, za del tožnici lastne polovice nepremičnine, vpisane pri vložku številka ... k.o. Topolšica. Tožencu je še naložilo v povrnitev tožnici nastale pravdne stroške v višini 38.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje. Navaja, da toženec tožbe in vabila za narok na glavno obravnavo dne 1. 10. 1997 ni prejel, ker je bil na prestajanju kazni v zaporu. Nadalje je tudi zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine ni tožnica. Toženec se je zavaroval z vknjižbo terjatve. Tožeča stranka bi lahko postala lastnik le z bremenom, vpisanim na tej nepremičnini.

Zato predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Zamudna sodba spada v skupino enostranskih sodb, katere izdaja je možna le ob predpostavkah, ki jih izrecno našteva 1. odstavek 332. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnik izpodbija procesni predpostavki pravilnega vabljenja in sklepčnosti tožbe (1. in 4. točka zgoraj citirane določbe).

Zakon je postavil torej sklepčnost za predpostavko dopustnosti zamudne sodbe, zato mora biti materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tako je tožnik dolžan postaviti določen zahtevek in navesti dejstva, na katera opira ta zahtevek, oziroma s katerimi utemeljuje tožbeni predlog. Dejansko podlago so si dolžne priskrbeti torej stranke same, pravna pravila, ki jih sodišče uporabi na dejasko stanje, pa mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Stranka namreč navede pravno podlago s trditvijo, da je dejansko stanje, kot ga je navedla, v skladu s tistim, ki je predvideno v abstraktnem pravnem pravilu.

Sodišče pa sme ugoditi zahtevku šele, če je ta utemeljen s kateregakoli vidika.

V obravnavani zadevi glasi tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnini vpisani pri vložni številki 416 k.o. Topolšica, za tožnici lastni del. Po tožbenih navedbah je tožnici in njenemu bivšemu možu sporno nepremičnino dne 17. 3. 1993 prodal Ivan Tajnik. Kupoprodajna pogodba je bila v celoti izvršena, le formalni prepis ni bil urejen. Ivan Tajnik ni bil upravičen dne 14. 10. 1993 z zastavno pravico na sporni nepremičnini zavarovati toženčevo denarno terjatev.

Iz dejstev, na katera se tožbeni zahtevek opira, izhaja, da je tožnica lastnica dela sporne nepremičnine. Zato izvršba ni dopustna, ker je nepremičnina, s prodajo katere se hoče toženec poplačati, delno tožničina last. Vendar po določbi 2. odstavka 144. člena Zakona o izvršilnem postopku v zvezi z 251.d členom istega zakona upnik z zaznambo v zemljiški knjigi pridobi pravico, da se poplača iz nepremičnine tudi v primeru, če pridobi pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico.

Iz tožbenega temelja torej ne izhaja, zakaj se toženec, v korist katerega je bila na sporni nepremičnini vknjižena zastavna pravica, ne bi mogel poplačati iz sporne nepremičnine kljub temu, da je delno na njej lastnica tožnica.

Glede izpodbijanja procesne predpostvke pravilnega vabljenja pa velja omeniti, da se šele pritožbenemu sodišču na podlagi laične primerjave tožečevega podpisa na pooblastilu (priloženemu pritožbi) in vabilu na glavno obravnavo, pojavlja tudi dvom o resničnosti vročitve sodnega pisanja. Vročitev vabila je bila namreč izkazana z nedvoumnim podpisom toženca (G.O.).

Prvo sodišče je tako izpodbijano kontumačno sodbo izdalo v nasprotju s 4. točko 1. odstavka 332. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju - ZPP), saj tožba ni sklepčna. Ker gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v ponovno sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo prvo sodišče tožnika pozvati, naj tožbeni temelj dopolni (298. člen ZPP) in meritorno odločiti o zahtevku.

O stroških, ki so pritožniku nastali z vložitvijo tega pravnega sredstva, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).