Jedro

Za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je zavezan neposredni (dejanski) uporabnik takšnega zemljišča; to pa je imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja ali poslovnega prostora oziroma imetnik stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 8. 2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 2. 11. 2000. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2000 od stanovanjskih površin na naslovu ..., v izmeri 118 m2, v znesku 11.768,00 SIT. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ (1984) (Ur. l. SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) ter ZSZ (1997) (Ur. l. RS, št. 44/97) in na določila Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Mengeš (Uradni vestnik Občine Mengeš, št. 30/97, v nadaljevanju: Odlok).

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se pri tem sklicuje na določbo 62. člena ZSZ (1984), ki se na podlagi 1. alinee 56. člena ZSZ (1997) še vedno uporablja, in dodaja, da je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in ga spozna za uporabnika stavbnega zemljišča do ene četrtine ter mu temu primerno naloži plačilo. Meni, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje in se sklicuje na odločbo tožene stranke z dne 21. 11. 2002. 4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik uporabnik stavbnega zemljišča, za katerega mu je prvostopni upravni organ odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2000; da ni prišlo do spremembe podatkov, ki vplivajo na odmero nadomestila; da je v prvem odstavku 62. člena ZSZ (1984) in 16. člena Odloka določeno, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Sporno pa je, ali je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila.

9. Glede na dejansko stanje zadeve, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ga je kot pravilnega štelo prvostopno sodišče, na to ugotovitev pa je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano in je ne presoja, pa je tožnik uporabnik obravnavane stavbe, torej je zavezanec za plačilo nadomestila.

10. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati odločba tožene stranke z dne 21. 11. 2002, na katero se revident sklicuje v reviziji (prej pritožbi), ki sicer predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. Stranke smejo v skladu z 87. členom ZUS-1 v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Takšnih ugovorov pa revident nima. Tudi sicer pa je z navedeno odločbo prvostopna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek, kakšen pa je končni izid v tej zadevi, tožnik niti ne navaja. Zato je bilo po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno.

11. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.