Jedro

Tožena stranka je v konkretnem primeru s splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje, ki so bili v tem postopku na podlagi skladne trditvene podlage pravdnih strank del njunega pogodbenega statuta, dopolnila oziroma specificirala pojasnjeno kogentno ureditev 943. člena OZ tako, da se je zavezala v roku enega meseca, v primeru zahtevkov na dajatev za trajno invalidnost pa v roku treh mesecev, izjaviti ali in v kakšnem obsegu pripoznava dajatveno obveznost. Na pojasnjen način je torej tožena stranka v okviru zakonske ureditve sama določila konkretno obdobje, ki ga kot dober strokovnjak potrebuje za ugotovitev obveznosti, sicer najkasneje v 14 dneh po njegovem preteku njena obveznost v vsakem primeru zapade.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene zavarovalnine od 14. 6. 2005 do prenehanja obveznosti.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe 421,37 EUR stroškov s pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 31.249,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 3. 2010 do dne plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.275,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča v obrestnem delu se iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki prisodi zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 14. 6. 2005, in toženi stranki naloži povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstvo začetka teka roka za izterjavo zavarovalne vsote po pogodbi o nezgodnem zavarovanju oseb, pri čemer je tudi zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). (1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obveznost tožene stranke zapadla šele 25. 3. 2010, ko je bilo izdelano izvedeniško mnenje, saj je tožena stranka šele takrat lahko ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti. Pri tem pa je sodišče prezrlo, da je tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe predložila toženi stranki medicinsko dokumentacijo o zdravljenju po poškodbi, kot tudi izvedensko mnenje Z. z dne 15. 3. 2005 in strokovno mnenje priznanega sodnega izvedenca prof. dr. D. B. V., dr. med. spec. nevr., tako da izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe pravde, ni moglo biti prva in edina osnova za določitev stopnje invalidnosti tožeče stranke. Sicer pa je tožena stranka z dopisom z dne 13. 6. 2005 zavrnila izplačilo zavarovalnine tožeči stranki in se pri tem sklicevala, da je bilo pri oceni invalidnosti ugotovljeno dejstvo, da je imela tožeča stranka v času nezgode v telesu 2,0 promila alkohola, kar naj bi izključevalo zavarovalno varstvo tožene stranke. Tako že omenjeni dopis kaže, da je bila ocena invalidnosti in s tem v zvezi ugotovitev obstoja obveznosti tožene stranke mogoča že od 13. 6. 2005, saj ji je tožeča stranka predložila vse potrebne dokaze, na podlagi katerih bi morala zavarovalnica kot dober strokovnjak ugotoviti obstoj in višino svoje obveznosti na podlagi 2. odstavka 6. člena OZ. Tožena stranka je zahtevek zavračala po temelju, nikoli pa ni zatrjevala, da ne more ugotoviti višine obveznosti. Smisel določbe 943. člena OZ je ravno v preprečevanju, da bi zavarovalnica zavlačevala s plačilom svojih obveznosti. Glede na pojasnjeno zato tožeča stranka navaja, da je bila višina škode znana že 13. 6. 2005 in bi ji zato morala stranka izplačati zavarovalno vsoto že navedenega dne.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Poudarja, da dajatev zavarovalnice dospe v plačilo v 14 dneh potem, ko je dajatvena obveznost ugotovljena tako po temelju kot po višini. Tožeča stranka je v vlogi z dne 26. 11. 2007 sama navedla, da zdravstveno stanje tožeče stranke še ni dokončno. Ob vložitvi zahtevka na zavarovalnico zato ni bilo mogoče ugotoviti obveznosti tožene stranke po višini. Le-ta je postala znana z izdelavo izvedenskega mnenja 25. 3. 2010. Upoštevati pa je treba tudi spornost temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki je bil razrešen šele s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 408/2008 z dne 27. 11. 2009. Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževala zavarovalnino zaradi uresničitve zavarovalnega primera po pogodbi o nezgodnem zavarovanju z dne 15. 5. 2002 in začetkom veljavnosti 1. 6. 2002. Sodišče je o pravici tožeče stranke odločilo s sodbo P 466/2009-III z dne 9. 6. 2010, ki je glede odločitve o glavni stvari tudi že postala pravnomočna, saj je v pritožbenem postopku ostal sporen zgolj še obrestni del zahtevka. Tožeča stranka namreč trdi, da ji gredo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od naslednjega dne, ko je tožeča stranka v predpravdnem postopku zavrnila njen zahtevek za izplačilo zavarovalnine po pogodbi (tj. od 14. 6. 2005), ne pa šele od dneva izdelave izvedenskega mnenja tekom pravde (tj. od 25. 3. 2010).

Takšnemu stališču se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Iz določb 943. člena OZ namreč izhaja, da zapade obveznost izplačila zavarovalnine najkasneje v 14 dneh od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer. V primeru, da je za ugotovitev obstoja obveznosti ali njenega zneska potreben čas, pa se za navedeno obdobje zgolj zamakne začetek teka v 1. odstavku določenega štirinajstdnevnega izpolnitvenega roka. Tožeča stranka je v konkretnem primeru s splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje, ki so bili v tem postopku na podlagi skladne trditvene podlage pravdnih strank del njunega pogodbenega statuta, dopolnila oziroma specificirala pojasnjeno kogentno ureditev 943. člena OZ tako, da se je zavezala v roku enega meseca, v primeru zahtevkov na dajatev za trajno invalidnost pa v roku treh mesecev, izjaviti ali in v kakšnem obsegu pripoznava dajatveno obveznost. Na pojasnjen način je torej tožena stranka v okviru zakonske ureditve sama določila konkretno obdobje, ki ga kot dober strokovnjak potrebuje za ugotovitev obveznosti, sicer najkasneje v 14 dneh po njegovem preteku njena obveznost v vsakem primeru zapade. V primeru, da tožena stranka zahtevek za izplačilo zavrne, ker ugotovi, da obveznost ne obstoji, pa seveda 14-dnevni paricijski rok nima nikakršnega smisla, temveč nastopi v trenutku zavrnitve zahtevka tudi zamuda tožene stranke s plačilom obveznosti iz naslova zavarovalnine, saj morebitna zmotna ugotovitev tožene stranke, da njena obveznost do sklenitelja zavarovanja ne obstoji, ne more iti v breme slednjega.

Iz navedenega razloga zatorej tudi ni mogoče slediti navedbam tožene stranke v odgovoru na pritožbo, češ da je treba upoštevati spornost temelja zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno šele v letu 2009. Na toženi stranki kot zavarovalnici je namreč breme, da v primernem obdobju, ki ga je celo sama opredelila kot takšnega s splošnimi pogoji zavarovanja, ugotovi vsa dejstva, od katerih je odvisen obstoj in višina njene obveznosti po pogodbi. Morebitna spornost takšnega temelja med zavarovalnico in zavarovancem pa ne more biti razlog za zadržanje nastanka zamude z izplačilom v primeru, da zavarovalnica kot dober strokovnjak ni pravilno ugotovila obstoja in višine svoje obveznosti po pogodbi.

Ker tožena stranka v konkretnem primeru ni prerekala, da je tožeča stranka nanjo naslovila zahtevek za izplačilo zavarovalnine, ki ga je sama zavrnila 13. 6. 2005, niti ni v pravdi ugovarjala postavljenemu zahtevku za izplačilo obresti od naslednjega dne po zavrnitvi zahtevka v predpravdnem postopku (tj. od 14. 6. 2005) s trditvami, da ji tožeča stranka ni predložila celotne dokumentacije, ki bi ji omogočala ugotovitev obveznosti in njene višine (navedenega ni konkretizirano ugovarjala niti v odgovoru na pritožbo), je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo obresti od zneska 31.249,32 EUR tudi za obdobje od 14. 6. 2005 do 24. 3. 2010 (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). (2) Glede na to, da je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremenilo zgolj v delu, ki se nanaša na stransko terjatev, ni poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (39. člen ZPP).

Glede na uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku pa je toženi stranki v povrnitev naložilo njene stroške v postopku s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Le-te je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) na podlagi specificiranih postavk v pritožbi ob upoštevanju, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku smiselno izpodbijala zgolj zavrnilni del odločitve, ki se je nanašal na tek obresti od prisojenega zneska od 14. 6. 2005 do 24. 3. 2010. Vrednost spora je tako v pritožbenem postopku znašala zgolj 17.821,96 EUR, vrednost odvetniške storitve za sestavo pritožbe pa posledično (glede na tar. št. 21/1) 750 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (v višini 0,459 EUR) 344,25 EUR. Tožeči stranki je sodišče druge stopnje nadalje priznalo še materialne stroške v pavšalnem znesku dveh odstotkov od vrednosti odvetniških storitev (13. člen OT), tj. 15 točk oziroma 6,89 EUR, od vsote navedenih zneskov (tj. od 351,14 EUR) pa obračunalo še 20-odstotni DDV (70,23 EUR). Skupaj je tako tožeči stranki priznalo 421,37 EUR stroškov s pritožbo, ki jih je v skladu z načelom uspeha, kot že pojasnjeno, naložilo v plačilo toženi stranki. Le-tej stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj glede na njegovo vsebino niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (155. člen ZPP). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ), glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..