Jedro

Po določilu 1. odstavka 6.člena ZUS je mogoč upravni spor samo zoper upravni akt, pri čemer je upravni akt po določilu 2. odstavka takšen akt, s katerim med drugim državni organ odloča o kakšni pravici ali obveznosti organizacije v kakšni upravni stvari.

S spodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil o vprašanju, ki je čisto procesne narave.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopni organ je v postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za 1992 leto na podlagi 49. člena v zvezi z 46. členom zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji RS za plačilni promet nadziranje in informiranje ter 220. do 222. člena zakona o splošnem upravnem postopku (kratko: ZUP) izdal sklep, s katerim je naložil tožeči stranki, da mora najpozneje v roku 3 dni od prejema tega sklepa:

1. obračunati davek od osebnih prejemkov za izplačani regres v obliki lastnih izdelkov v letu 1992, 2. obračunati in plačati davke in prispevke iz plač ter davke in prispevke na plače za mesec marec 1992, tako da bo upoštevala poračun plač za leto 1990 v obliki obveznic in 3. za dajatve, navedene pod točko 1 in 2, obračunati in plačati zamudne obresti za neplačani davek od osebnih prejemkov za čas od prvega dne zamude do 31.12.1992 ter za neplačane prispevke od prvega dne zamude do dneva plačila.

Proti temu sklepu, proti kateremu po določilu 3. odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP ni dovoljena pritožba, vlaga tožeča stranka tožbo zaradi kršitve določil postopka in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se ta zavrže kot nedopustna, podredno pa, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni dovoljena.

Po določilu 1. odstavka 6.člena Zakona o upravnih sporih je mogoč upravni spor samo zoper upravni akt, pri čemer je upravni akt po določilu 2. odstavka takšen akt, s katerim med drugim državni organ odloča o kakšni pravici ali obveznosti organizacije v kakšni upravni stvari.

S spodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil o vprašanju, ki je čisto procesne narave, izdan v smislu določila 1. odstavka 49. člena citiranega zakona zaradi odprave nepravilnosti pri obračunavanju davkov in prispevkov. Tudi sicer se po določilu 1. odstavka 220. člena s sklepom odloča le o vprašanjih, ki se tičejo postopka. S konkretnim sklepom prvostopni organ ni odločil o kaki pravici oziroma obveznosti tožeče stranke, temveč je samo naložil vzpostavitev takega stanja, kot bi pri tožeči stranki že moralo obstojati glede na davčne predpise. S spodbijanim sklepom se torej ne odloča o kaki pravici tožeče stranke, temveč se le vzpostavlja stanje, da bo sploh mogoče ugotoviti pravilnost obračuna predpisanih obveznosti. Šele s tem, če bodo ugotovljene pri tožeči stranki po izvedbi naloženih dejanj nezakonitosti, bo po izdaji ustrezne odločbe smela tožeča stranka le-to izpodbijati v upravnem sporu.

Končno izhaja tudi iz določila 1. odstavka 56. člena že citiranega zakona, da je možno vložiti tožbo v računskem upravnem sporu samo zoper dokončno odločbo tožene stranke, ne pa zoper sklep, kar še samo potrjuje zgornja izvajanja.

Glede na tako stanje stvari in ko tudi niso bile ugotovljene kršitve, ki se po 2. odstavku 40. člena zakona o upravnih sporih upoštevajo po uradni dolžnosti, je bilo treba tožbo tožeče stranke zavreči kot nedovoljeno v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih.