Jedro

Nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna. Zadostuje torej že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi I P 82/2017 s 7. 6. 2017 ugodilo predlogu tožeče stranke in v zavarovanje njene nedenarne terjatve na določitev deleža toženih strank na skupnem premoženju prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino prvega toženca, ID znak parc. 000, ter odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor tožencev zoper izdano začasno odredbo.

2. Zoper sklep vlagata pritožbo toženca iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinjata se z oceno sodišča, da je tožnica z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi sta navedla, da je terjatev tožnice nižja od tiste, ki je navedena v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah. V odgovoru na ugovor pa ju je tožnica seznanila, da znaša terjatev iz naslova glavnice, zamudnih obresti in odmerjenih stroškov izvršilnega postopka le še 7.755,00 EUR. Torej je bila polovica terjatve že poplačana, obstoji pa verjetnost, da bo tožnica tudi v bodoče uspešna pri izterjavi. Tega dejstva sodišče ni upoštevalo. Prvi toženec je ob navedbi slabega premoženjskega stanja menil, da ni zmožen takojšnjega poplačila celotne izvršljive terjatve, na pa, da se tožnica nikoli ne bi mogla poplačati. Opozoril je, da je zaposlen in prejema redne mesečne dohodke iz naslova plače na bančni račun. Čeprav ni navedel kraja zaposlitve in višine plače, to ne pomeni, da ne bi bila izvršba z drugimi izvršilnimi sredstvi uspešna. Dejstva, okoliščine in predložena listinska dokumentacija ne izkazujejo objektivne nevarnosti, da bi prvi toženec razpolagal s svojo nepremičnino in onemogočal izvršbo. Zato tožnica ni izkazala za verjetno obstoja nobene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upoštevajoč določilo 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter ena izmed naslednjih predpostavk: 1. nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2. da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode; 3. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Toženca ne oporekata razlogom iz 17. točke izpodbijanega sklepa, da prvi toženec, ki je kot edini lastnik vpisan na nepremičnini, ki je predmet zavarovanja, z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ker med strankama ni sporno, da je verjetnost upnikove terjatve izkazana, je že iz omenjenega razloga odločitev sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe pravilna, ugovor tožencev pa neutemeljen.

7. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa o izkazani nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve upnika brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. To nevarnost mora upnik izkazati le objektivno, saj v nasprotju s predpostavko iz drugega odstavka 270. člena ZIZ upniku nedenarne terjatve ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje (prodaja ali obremenitev) onemogočilo oziroma otežilo uveljavitev terjatve. Nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna. Zadostuje torej že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo.1 Toženca v pritožbi predvsem izpostavljata, da sta del terjatve v izvršilnem postopku že poravnala, kar naj bi kazalo na njuno plačilno sposobnost. Vendar v zvezi z njo konkretnih podatkov ne ponudita, prav tako tudi ne o pavšalno zatrjevani zaposlitvi, ki bi omogočala rubež na njune osebne prejemke. Glede na navedeno je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da upnik po več letih teka izvršilnega postopka ni uspel s poplačilom terjatve, da toženca drugega premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo nimata in da tudi nista izkazala drugih rednih virov dohodkov (podatkov o zatrjevani zaposlitvi namreč nista predložila, kaj šele dokazov), zaključilo, da obstoji objektivna nevarnost, da brez zavarovanja z izdano začasno odredbo upnik svoje terjatve ne bo mogel uveljaviti oziroma bo uveljavitev precej otežena.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa je sodišče odločilo tudi glede pritožbenih stroškov tožnice, saj slednja z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Primerjaj odločbi VSL II Cp 1158/2016, VSL I Cp 2102/2016.