Jedro

V obravnavanem primeru, ko je element kaznivega dejanja iz prvega odstavka 254. člena KZ tudi določen namen, to pomeni, da bi morala toženka za zatrjevanje, da gre za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 254. člena KZ, ugotoviti tudi okoliščine, iz katerih je ugotovila, da je družba B. oziroma v njenem imenu direktor C.C. storil očitano mu dejanje dajanja lažnih podatkov oziroma preslepitve toženke prav z namenom, da bi se sam ali kdo drug izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Koper, št. DT 4242-467/2011-14 z dne 18. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. in 2. točki izreka določila tožniku (deklarantu) znesek uvoznih dajatev iz naslova razlike carine, neplačanih protidampinških dajatev in obresti, v skupnem znesku 23.129,55 EUR za blago, sproščeno v prost promet po uvozni carinski deklaraciji št. K-11860 z dne 29. 3. 2007 izpostave Luka Koper, katerega je dolžna plačati v roku 10 dni od prejema te odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izterjave in bodo obračunane obresti. Nadalje je odločila, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (3. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik kot deklarant, ki posredno zastopa prejemnika blaga, pri izpostavi Luka Koper 29. 3. vložil carinsko deklaracijo, po kateri se je sprostilo v prost promet po postopku 42 blago, deklarirano v polju 31 kot "4100 kosov, otroška kolesa BMX", uvrščeno v tarifno oznako 8712 00 30 KN s TARIC kodo 00, polje 16 (država poreklo prazno). Izvoznik blaga, vpisan v polje 2 carinske deklaracije, je družba A., prejemnik blaga, vpisan v polju 8, pa B.. Kot namembna država je v polju 17 vpisana Madžarska, kot država odpreme pa Malezija. V polju 44 carinske deklaracije je vpisano Potrdilo o poreklu FORM A z dne 28. 2. 2007, ki je bilo izdano v Maleziji, in sicer ga je izdalo Ministrstvo za malezijsko industrijo in trgovino in potrjuje malezijsko preferencialno poreklo blaga. V polju 47 carinske deklaracije je obračunana carina po 10,50% stopnji od carinske vrednosti 36.243,82 EUR v znesku 3.805,60 EUR. Davek na dodano vrednost ni obračunan.

Po tem, ko je s strani Oddelka za preiskave Ljubljana, Sektorja za nadzor in preiskave pri Generalnem carinskem uradu, prejela podatke glede preiskave in podane ovadbe, je toženka opravila naknadno preverjanje predmetne carinske deklaracije na podlagi 78. člena Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS). Vsebina preverjanja je bilo poreklo blaga. Na podlagi poročila v zvezi z misijo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) in njegovih prilog je bilo ugotovljeno, da je bilo poreklo spornega blaga Kitajska in ne Malezija. Glede tožnikovega sklicevanja na zamudo triletnega roka iz tretjega odstavka 261. člena CZS toženka odgovarja, da gre za izjemo iz četrtega odstavka 221. člena CZS. Ugotavlja, da je carinski dolg nastal kot posledica dejanja, ki je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, zavezano sprožitvi kazenskega postopka. Z navajanjem nepravilnega porekla blaga se je družba B. oziroma v njenem imenu njen pravni zastopnik generalni direktor C.C. s tem, ko je v času vložitve carinske deklaracije preko svojih zastopnikov, za postopek prepustitve blaga v prost promet z davčno oproščeno dobavo v drugo državo članico, v deklaraciji navedel nepravilno poreklo blaga s predložitvijo potrdila o poreklu z dne 28. 2. 2007, ki ga je uporabil kot pravo, izognil plačilu dajatev v višini 18.846,80 EUR. Opisano dejanje je bilo na dan 23. 3. 2007 opredeljeno kot kaznivo po prvem odstavku 254. člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, zavrnil pa je tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da pogoji za uporabo četrtega odstavka 221. člena CZS v obravnavanem primeru niso podani. Za obstoj suma, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje, morajo biti v opisu dejanja domnevanega storilca navedeni vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, tako objektivni, kot subjektivni. Glede na to, da je v obravnavanem primeru govora o kaznivih dejanjih iz 254. oziroma 256. člena KZ, je mogoče govorili, da je kaznivo dejanje storjeno le, če bi bil istočasno pojasnjen naklep storiti to dejanje. V primeru kaznivega dejanja iz 254. člena KZ mora biti podan tudi namen izognitve carinskim dajatvam, v primeru kaznivega dejanja po 256. člena KZ pa mora biti izkazan namen uporabiti ponarejeno listino kot pravo. Iz izpodbijanih odločb ne izhaja, da bi toženka te elemente ugotavljala. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 254. člena KZ bi moralo biti zatrjevano in izkazano, da je C.C. vedel, da predmetno potrdilo o poreklu FORM A ne izkazuje pravega stanja in ga je kljub temu posredoval toženki z namenom, da doseže nepravilen obračun carinskih dajatev. Sklicuje se tudi na nemško sodno prakso, ki takšnemu stališču pritrjuje. Ker je toženka štela, da so pogoji za uporabo četrtega odstavka 221. člena CZ izpolnjeni, čeprav subjektivnih elementov kaznivih dejanj ni niti zatrjevala, niti konkretizirala in dokazala, z ničemer namreč ni izkazala, da je C.C. vedel, da je s predmetnim FORM A karkoli narobe, je jasno, da je v tem delu v izpodbijani odločbi dejansko stanje ugotovila zmotno ter napačno uporabila materialno pravo. Odločba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da absolutni zastaralni rok še ni potekel. Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za naknaden obračun carinskega dolga, po roku treh let od njegovega nastanka, določeni v četrtem odstavku 221. člena CZS.

Po četrtem odstavku 221. člena CZS se znesek, opredeljen z veljavnimi določbami, sporoči dolžniku po izteku triletnega roka iz tretjega odstavka tega člena, če je carinski dolg posledica dejanja, ki je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, zavezano sprožitvi kazenskega postopka na sodišču. Izpodbijana odločba temelji na stališču, da so v obravnavanem primeru navedeni pogoji izpolnjeni. Toženka ugotavlja, da sta družba B. oziroma v njenem imenu direktor C.C. preko svojih zastopnikov carinskemu uradu navedla nepravilno poreklo blaga in predložila potrdilo o poreklu (Obrazec A), ter ga uporabila kot pravo in se izognila plačilu dajatev v višini 18.846,78 EUR. S tem sta storila dejanje, ki je bilo na dan 29. 3. 2007 opredeljeno kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 254. člena takrat veljavnega KZ.

Prvi odstavek 254. člena KZ, veljavnega 29. 3. 2007, je določal, da kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, pomenijo večjo premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do treh let. Iz besedila navedene določbe izhaja, da je namen izogniti se plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb bistven ali izrecen znak navedenega kaznivega dejanja. Za to kaznivo dejanja je potrebno ugotoviti in dokazati storilčev direktni namen, da je dal lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali na drug način preslepil organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem obveznosti, prav z namenom, da bi se sam ali kdo drug izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb. Če tak storilčev direktni namen ni ugotovljen in dokazan, ne gre za to kaznivo dejanje. Za kazniva dejanja, ki so po zakonu namenska, namreč eventualni naklep ne zadošča, saj mora biti direktni naklep obarvan s posebnim namenom (dolus coloratus).

Opredelitev dejanj „kot dejanj, ki so zavezana sprožitvi kazenskega postopka na sodišču“, kar z drugimi besedami pomeni dejanj, ki se kazensko preganjajo, ki jo za namene obračuna carinskega dolga po četrtem odstavku 221. člena CZS opravijo carinski organi, sicer ne pomeni odločitve o storjenem kaznivem dejanju, saj se opravi samo zaradi odprave napačnega ali pomanjkljivega obračuna dajatev. To pa ne pomeni, da organ ni zavezan k ugotovitvi vseh elementov kaznivega dejanja, zaradi katerega je prišlo do napačnega ali pomanjkljivega obračuna. V obravnavanem primeru, ko je, kot rečeno, element kaznivega dejanja iz prvega odstavka 254. člena KZ tudi določen namen, to pomeni, da bi morala toženka za zatrjevanje, da gre za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 254. člena KZ, ugotoviti tudi okoliščine, iz katerih je ugotovila, da je družba B. oziroma v njenem imenu direktor C.C. storil očitano mu dejanje dajanja lažnih podatkov oziroma preslepitve toženke prav z namenom, da bi se sam ali kdo drug izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb. Teh okoliščin pa toženka ni ugotavljala. Zakonitosti uporabe četrtega odstavka 221. člena CZS v obravnavanem primeru zato ni mogoče preizkusiti.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka navedene pomanjkljivosti odpraviti.