Jedro

Kadar delodajalec določeno nedopustno ravnanje delavca pravno opredeli kot kršitev iz prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za zakonitost odpovedi zadošča, da sodišče ugotovi, da je to ravnanje možno subsumirati pod eno od teh dveh določb in se mu ni treba ukvarjati s tem, da bi presojalo, ali ga je mogoče pravno opredeliti tudi kot drug, z zakonom predviden razlog za odpoved. Povedano drugače, ni treba, da bi sodišče presojalo, ali sta kumulativno podana tako odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 kot tudi odpovedni razlog iz druge alineje istega člena. Zadostuje, da je ugotovljeno, da je nedopustno ravnanje mogoče subsumirati pod enega od uveljavljanih odpovednih razlogov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 31. 3. 2013 (pravilno 2016) in zaradi razveljavitve sklepa tožene stranke z dne 31. 3. 2016 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 8. 6. 2016. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter reintegracijski in reperacijski del tožbenega zahtevka. Odločitev temelji na ugotovitvi, da se je tožnik v komunikacijo na facebook (v nadaljevanju FB) skupini vključil potem, ko so se ostali udeleženci že dogovarjali o možnosti za izvedbo akcije, v kateri bi policisti ustavili vozilo ministra za javno upravo A. A. in opravili preizkus alkoholiziranosti v času, ko naj bi domnevno pijan zapustil lokal P. v C., v katerem se je v času komunikacije nahajal, vse z namenom njegove javne diskreditacije. Tožnik je v komunikaciji sodeloval s posedovanjem idej, kdo bi lahko izvedel akcijo na terenu, s posedovanjem podatkov, kdo je tisto noč dežuren na Prometni policijski postaji K., s prizadevanjem za vključitev takšnih policistov v akcijo ter s posedovanjem ažurnih podatkov, kje se nahaja loška policijska patrulja, pri čemer je bilo iz njegovih zapisov jasno razvidno spodbujanje in odobravanje te in podobnih akcij. Tožnik je po telefonu tudi poklical G. Č. in mu povedal, da v C. pelje vozilo znamke X., ki ga je treba ustaviti, ker naj bi voznik užival alkohol, v zvezi s tem pa se je Č. potem slišal s policistom D. O., ki je kasneje tisto noč dejansko ustavil ministra in mu odredil preizkus alkoholiziranosti. Presodilo je, da je tožnik s takšnim ravnanjem kršil 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), 13. in 14. člen pogodbe o zaposlitvi ter 4. člen Kodeksa policijske etike. Zaključilo je, da je bil izkazan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZD-1 (hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja) zato ni ugotavljalo, ali obstoji tudi razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZD-1 (kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Na podlagi te določbe bi sodišče tudi brez predloga tožnika toženo stranko moralo pozvati k predložitvi originala listine (elektronskega sporočila „jeznega policista“). Sodišče druge stopnje se glede zatrjevane neverodostojnosti te listine neutemeljeno sklicuje na ugotovljeno avtentičnost zapisa na FB, čeprav očitek neverodostojnosti elektronskega sporočila z dne 1. 3. 2016 s tem ni povezan. Če bi sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k predložitvi originala elektronskega sporočila, bi se na ta način prepričalo, ali se je generalni direktor Policije z njim res seznanil šele 1. 3. 2016, te kršitve pa ni saniralo niti sodišče druge stopnje. Tožnikova pravica do zagovora je bila izvotljena, izredna odpoved pa je posledično nezakonita, ker tožena stranka tožnika v fazi zagovora ni seznanila z dokazi, na katerih temelji odpoved. Sodba je nezakonita tudi zato, ker sodišče ni napravilo dokazne ocene glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišči sta svojo odločitev oprli le na domnevno izgubo zaupanja, čeprav tožena stranka med postopkom ni navedla razlogov za takšno izgubo in posledično ti razlogi niso bili ugotovljeni. Sodišči tudi nista upoštevali dejstva, da tožniku nikoli poprej niso bile očitane kakršne koli kršitve. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sta sodišči po eni strani ugotavljali, da tožnik ni bil udeležen v komunikaciji, ko so že potekali dogovori o zaustavitvi, hkrati pa se mu je očitalo, da se je z udeleženci komunikacije dogovarjal. Iz obrazložitve sodbe, enako pa velja tudi za odpoved, ne izhajajo razlogi, ki bi se nanašali konkretno na tožnika; povzete so njegove izjave v korespondenci, ni pa razlogov, ki bi se nanašali konkretno na tožnika, zato izpodbijanih sodb ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Če ni podano tožniku očitano kaznivo dejanje, pri čemer mu je delodajalec očital iste posamične kršitve, tudi ni mogoče govoriti o kršenju pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jih tožnik, glede na očitke iz odpovedi, storil na enak način kot očitano, a še nedokazano kaznivo dejanje. Ni jasno, ali je tožena stranka isti dejanski stan subsumirala pod obe kršitvi (po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ali pa je del očitkov subsumirala kot kršitev po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, del pa kot kršitev po drugi alineji prvega odstavka istega člena. Razlog za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 so bili v sklepu tožene stranke navedeni zgolj pavšalno. Sklep je posledično neobrazložen, česar sodišče s sodbo ne more in ne sme sanirati, vendar pa je z izpodbijano sodbo to vseeno storilo. Bistvena kršitev določb o pravdnem postopku iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi, ker sodišči nista obrazložili, zakaj tožniku očitata naklepna ravnanja.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo določbo 227. člena ZPP, ker od tožene stranke ni (po uradni dolžnosti) zahtevalo, da predloži originalni izvod elektronskega sporočila „jeznega policista.“ Prvi odstavek 227. člena ZPP določa, da če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži in ji zato določi rok. Eventualno neupoštevanje te določbe je lahko relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP. Na to kršitev sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi jo tožnik v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP moral uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Najkasneje ob zaključku naroka za glavno obravnavo bi tožniku moralo biti jasno, da sodišče tožene stranke ni pozvalo na predložitev „originala“ elektronskega sporočila jeznega policista, zato bi najkasneje takrat moral uveljavljati domnevno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je storil šele v pritožbi, ne da bi pred tem navajal, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej. 286.b člen ZPP izrecno določa, da se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

8. Sicer pa je tožnik z navedenim dokaznim predlogom želel dokazovati, da so fotografije komunikacija na FB ponarejene in je šele v pritožbi in reviziji uveljavljal, da naj bi bil ta dokaz pomemben za presojo, kdaj je generalni direktor Policije ugotovil tožniku očitano kršitev, od česar je odvisna presoja, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku subjektivnega trideset dnevnega roka. Tožnik je tako šele v pritožbi spremenil trditveno podlago (da naj bi bilo iz orginalnega sporočila jeznega policista razvidno, da je direktor Policije to sporočilo prejel že prej), kar pa ni dopustno, saj mora stranka v skladu z 286. členom ZPP najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, kasneje pa to lahko stori le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca prvega naroka, česar pa tožnik niti ni zatrjeval. Avtentičnost pismu jeznega policista priloženih fotografij komunikacije na FB je sodišče prepričljivo ugotovilo na podlagi originalne komunikacije, ki je bila na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani med postopkom pridobljena od družbe Facebook. Iz obeh dokumentov je razvidna ista vsebina sporne komunikacije med udeleženci FB skupine. Zato so očitno neutemeljena tožnikova namigovanja o ponareditvi oziroma prirejanju te komunikacije.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi nasprotja med ugotovitvijo, da tožnik ni bil udeležen v delu komunikacije, ko so že potekali dogovori o zaustavitvi ministra in ugotovitvijo, da se je tožnik o tem dogovarjal. Iz sodb sodišč druge in prve stopnje je povsem jasno razvidno, da se je tožnik v komunikacijo na FB skupini vključil kasneje, ob 21.40 uri po slovenskem času, to je potem, ko so si udeleženci zaprte skupine že izmenjali sporočila o tem, da minister tega dne igra v ansamblu, ki nastopa v P. lokalu v C. in da bi ga bilo mogoče ustaviti v okviru kontrole prometa, tako da bi „napihal.“ Bistvena pa je nadaljnja ugotovitev sodišča, da je tožnik potem, ko se je vključil v spletno razpravo, dajal izjave o tem, kdo bi lahko izvedel akcijo na terenu, da je posredoval podatke o tem, kdo je tisto noč dežuren na PP1, da si je prizadeval za vključitev policistov v akcijo in posredoval ažurne podatke o tem, kje se nahaja policijska patrulja. Ne gre za nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, saj se tožnika ne bremeni za dogodke, ki so se zgodili pred njegovo vključitvijo v spletno razpravo, ampak je sodišče njegovo odgovornost presojalo na podlagi ugotovljenih ravnanj tožnika. Kar tožnik opredeljuje kot protislovne ugotovitve sodišča o njegovem sodelovanju pri dogovarjanju se nanaša na dve različni časovni komponenti. Eno je komunikacija, ki je potekala pred tožnikovo vključitvijo vanjo, drugo pa tisti del v katerem je sodeloval potem, ko se je vanjo vključil. 10. Zmotno je revizijsko stališče, da je bila tožnikova pravica do zagovora izvotljena, ker tožena stranka ob zagovoru tožnika ni seznanila z dokazi, na katerih temelji odpoved. V skladu z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delavca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Naslov tega člena se sicer glasi „obveznosti delodajalca pred odpovedjo,“ vendar to ne pomeni, da gre za nek formaliziran postopek z vsemi procesnimi zagotovili in dokaznimi pravili. Namen zakonske zahteve, da se delavcu omogoči zagovor, ni dokazovanje utemeljenosti očitanih kršitev, temveč da se delavcu omogoči, da se izjavi o očitkih in pojasni svoje ravnanje. Zakon ne zahteva, da bi delodajalec v okviru odpovedi izvajal posebni dokazni postopek. Za uresničitev pravice do zagovora zadošča, da delodajalec delavca pisno seznani z očitanimi kršitvami, ni pa treba, da mu predloži tudi dokaze, ki jih je zbral. 11. Tožnik se s sklicevanjem na doktrino sadežev okuženega drevesa neutemeljeno zavzema za mehanski prenos ekskluzijskih pravil iz kazenskega postopka v pravdni postopek. ZPP ne pozna pravil o izločitvi dokazov, kot jih vsebuje 18. člen ZKP, ki pomeni izpeljavo doktrine sadežev okuženega drevesa v našem kazenskem postopku, temveč temelji na načelu proste presoje dokazov. Seveda tudi v pravdnem postopku načeloma velja prepoved uporabe nezakonito pridobljenih dokazov, to je dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic. Vendar toženi stranki ni možno očitati, da je fotografije pogovorov v zaprti FB skupini pridobila nezakonito s tem, ko jih je prejela od anonimnega vira. Sicer pa v okoliščinah konkretnega primera revizijske navedbe o tem, da pismo jeznega policista, priložene fotografije kot korespondence med udeleženci FB skupine, ne morejo biti zakonit dokaz, ne morejo biti odločilne. Sodišče je glede na to, da je tožnik izpodbijal avtentičnost korespondence, ki je bila priloženo pismu jeznega policista, vsebino te korespondence ugotavljalo na podlagi izpiska pogovorov na FB profilu v dneh 28. in 29. 11. 2017, ki je bila s certifikatom pristnosti službe facebook pridobljena na podlagi sodne odredbe, ki jo je sodišče izdalo na zahtevo specializiranega državnega tožilstva v zadevi III Kpd 15307/2016. Navedeni izpisek iz korespondence so bili sicer res pridobljeni po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne vpliva na možnost uporabe tega dokaza v sodnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni ovire, da stranka utemeljenost odpovedi ne bi mogla dokazovati z dokazi, s katerimi ob podaji odpovedi še ni razpolagala.

12. V zvezi prepisom korespondence, ki je bil sodišču posredovan z uradnim zaznamkom specializiranega državnega tožilstva z dne 17. 1. 2017 (priloga B 68) revizija zgolj pavšalno uveljavlja, da je bil ta dokaz predložen prepozno. Pridobivanje tega dokaza je tožena stranka napovedala že v prvi pripravljalni vlogi, ki je bila vložena še pred prvim narokom za glavno obravnavo. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da tožena stranka tega dokaza ni mogla predložiti v spis pred njegovim nastankom, ko pa je listino pridobila, jo je sodišču takoj predložila. Revizija zato neutemeljeno smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP, ki določa, da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do tretjim odstavkom tega člena.

13. Tožena stranka se je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala tako na odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja) kot tudi na odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izkazan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato ni ugotavljalo, ali obstoji tudi razlog za odpoved iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zmotno je revizijsko stališče, da zgolj zato, ker sodišče ni presojalo, ali ima ravnanje, ki je bilo tožniku očitano v odpovedi, vse znake očitanih kaznivih dejanj, posledično ni mogoč niti zaključek, da to ravnanje pomeni naklepno storjeno hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kadar delodajalec določeno nedopustno ravnanje delavca pravno opredeli kot kršitev iz prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za zakonitost odpovedi zadošča, da sodišče ugotovi, da je to ravnanje možno subsumirati pod eno od teh dveh določb in se mu ni treba ukvarjati s tem, da bi presojalo, ali ga je mogoče pravno opredeliti tudi kot drug, z zakonom predviden razlog za odpoved. Povedano drugače, ni treba, da bi sodišče presojalo, ali sta kumulativno podana tako odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 kot tudi odpovedni razlog iz druge alineje istega člena. Zadostuje, da je ugotovljeno, da je nedopustno ravnanje mogoče subsumirati pod enega od uveljavljanih odpovednih razlogov.

14. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovite sodišč prve in druge stopnje, te pa so glede vsebine tožnikovega sodelovanja v komunikaciji v FB skupini predvsem naslednje: - tožnik se je ob 21:40:48 po slovenskem času vključil v komunikacijo in napisal „ne bojo ga upal ustavt – K., sem že včeraj po postaji spraševal, pa je blo tko tko“ - malenkost kasneje je pristavil: „no pustimo se presenetiti,“ - in kasneje „drugače pa je bil kakšen iz ppp bolj zato primeren (ena dva sta k ne jebeta žive sile, samo nista danes ponoč) ostalim se pa jebe,“ - na zapis M. S. „D. si zvedel kdo je od ppp v nočni?“ je tožnik ob 22:55:33 odgovoril: „Na pp sta Č. in P. ta dva še svojega očeta težko spustita, in še zdaj med stavko morata kakšnega opalit – pravita da brez tega ne gre tudi med stavko. Sta pa bila zelo vesela in sta na poti v C. Bosta se povezala z O. in ga bodo čakali,“ - ob 21:58:43 (22:58:43 po slovenskem času) je tožnik zapisal: „V. zanima jih, do kdaj traja koncert?“ - neposredno potem je tožnik poslal sporočili „una dva iz ppp imata zaseg blesavca – med stavko“ in „sem ju napizdil,“ - ob 23:00:32 je tožnik napisal „ločana sta na pp,“ - v nadaljevanju se je tožnik večkrat zanimal za to, do kdaj minister nastopa, v odgovor na komunikacijo V. M. je zapisal „ja dej se sprehod 100m do K. pa prever“ in „pa povab O. D. na enega pol bo pa bol za stvar,“ - potem, ko je tožnik dobil podatek, da se koncert konča ob enih, ga je pospremil z objavo dvignjenega palca, - po objavi fotografije rezultata alko testa je tožnik objavil „Skoda ja pa sva cast fantom“ - zjutraj ob 10:22:14 je tožnik objavil „drugače pa je ko. pp. C. pred nekaj minutami klical dežurnega pp in spraševal kaj je nočna patrulja delala, očitno so že izvedeli na policiji,“ - tožnik je nato dodal „baje tudi novinarka sprašuje po tem postopku tko, da če je šla info iz naših krogov ven se moramo zavedati, da smo naredili pizdarijo in da lahko koga spravimo v kakšen postopek, fantje ne zajebavajte se s takimi zadevami.“

15. Prav tako je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev sodišča, da je tožnik dejansko poklical Č. in mu povedal, da je v C. belo vozilo znamke X., ki bi ga bilo treba ustaviti, ker naj bi voznik užival alkohol, v zvezi s tem pa se je Č. slišal s policistom O., ki je kasneje tisto noč dejansko ustavil ministra in z njim izvedel test alkoholiziranosti.

16. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja štelo, da je tožnik s svojo aktivnostjo pri dogovarjanju, da se ministra A. A. ustavi z namenom, da se ga na podlagi preizkusa z alkotestom diskreditira, naklepoma storil hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je pri tem pravilno opredelilo, da je tožnik kršil prepoved škodljivega ravnanja, kot ga opredeljuje 37. člen ZDR-1, 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj) in 4. člen Kodeksa policijske etike. V skladu s 37. členom ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Takšno dogovarjanje, v kakršnem je bil udeležen tožnik, pomeni zlorabo policije in kot tako moralno škodi njenemu ugledu. Sicer pa se je tožnik očitno dobro zavedal nedopustnosti takšnega ravnanja, kar je razvidno iz njegovega zapisa, da se morajo zavedati, da so naredili „pizdarijo“, če je šla informacija ven iz njihovih krogov.

17. Neutemeljen je revizijski očitek, da izpodbijana sodba (še prej pa sama odpoved in sodba sodišča prve stopnje) nima razlogov glede tega, kaj konkretno naj bi tožnik storil in zakaj naj bi to predstavljalo hujšo kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma. Okoliščina, da je sodišče v kontekstu prikaza celotnega nedopustnega dogovarjanja udeležencev v FB skupini glede možnosti ustavitve ministra A. A. z namenom njegove diskreditacije, povzelo tudi izjave drugih udeležencev komunikacije, ne le tožnika, ne pomeni, kot je možno razumeti revizijo, da je nejasno, kaj je tožnik storil in kaj se mu očita. Iz sodbe povsem jasno izhaja, da se tožniku očita, da je iskal in pridobil informacijo o tem, kateri policisti bodo na območju, pod katerega spada lokal v katerem je igral minister na delu v tistem času, da je te informacije posredoval drugim udeležencem v FB skupini. Njim je tudi prikazal, da je bil s temi policaji v kontaktu, kar je razvidno iz dopisov, da sta Č. in P. zelo vesela (iz konteksta je povsem jasno razvidno, da gre za možnost, da ustavita ministra), da sta na poti v C. in da se bosta povezala z O. in ga (očitno ministra) bodo čakali. Komunikacija s policaji, ki naj bi na terenu ustavili ministra je razvidna tudi iz tožnikovega spraševanja V. M. o tem, da jih zanima, do kdaj minister nastopa. Tožnik v komunikaciji, ki je vodila do dejanske ustavitve ministra ni igral le obrobne vloge, ampak je bil njegov prispevek bistven. Revizijsko spraševanje, kaj je tožnik sploh storil narobe; tako kaže na popolno pomanjkanje samokritičnosti. Tožnikovo ravnanje, ki je kot policist sodeloval v dogovarjanju, da se ministru, ki se pogaja s sindikatom, katerega funkcionar je tožnik, postavi zaseda, v upanju, da se ga bo zalotila, da vozi pod vplivom alkohola in se ga bo tako lahko diskreditiralo, prav gotovo predstavlja hudo zlorabo policije in njenih pooblastil in s tem tudi hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšne kršitve tudi ni mogoče storiti drugače kot naklepoma.

18. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni opravilo dokazne ocene, ali je delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma, da ta presoja temelji na domnevni izgubi zaupanja, za katero pa tožena stranka ni navedla razlogov. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je ob obstoju zakonskega razloga za odpoved osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče vseh okoliščin in interesov obeh strank ni presojalo brez trditvene podlage tožene stranke, kar je dejanska vsebina revizijskega očitka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala obširne navedbe o tem, zakaj delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. V tem okviru je tudi utemeljila, na čem temelji ocena o porušenem medsebojnem zaupanju med strankama in v zvezi s tem predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem generalnega direktorja policije. Ni res, da sodišče pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni upoštevalo dejstva, da tožniku poprej niso bile očitane kakršnekoli kršitve. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zavzelo stališče, da kljub neprerekanemu dejstvu, da tožnik dela kot policaj že več kot 15 let in da predhodno ni bil obravnavan v disciplinskem postopku, glede na naravo in težo njegovega ravnanja, ni mogoče pričakovati, da bi mu tožena stranka še vedno zaupala pri opravljanju dela policista. Pri tem se je sklicevalo na prepričljivo izpovedbo zaslišanega generalnega direktorja Policije M. F. Sodišče je v okviru presoje „vseh okoliščin“ pravilno upoštevalo težo tožnikovega ravnanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da bi se tožnik kot policist moral zavedati, da je tako v službenem kot prostem času dolžan ravnati v skladu s predpisi, saj je policija organ, katerega temeljna naloga so preprečevanja, odkrivanje, preganjanje storilce kaznivih dejanj, da je tožnik s sodelovanjem v dogovarjanju o ustavitvi ministra in preizkusu njegove alkoholiziranosti, s vzpodbujanjem in odobravanjem te ustavitve ter pomoči pri uresničitvi dogovora grobo zlorabil funkcijo policista. Takšno ravnanje tožnika in ostalih, ki so v njem sodelovali je močno škodilo ugledu policije, saj v javnosti ustvarja vtis, da znotraj policije lahko avtonomno delujejo posamezne skupine policistov, ki pooblastila in pristojnosti policije nezakonito zlorabljajo za neke druge parcialne interese, s čemer lahko močno omaja zaupanje javnosti zakonitost dela policije. Zaradi takšne zlorabe je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika oziroma je to zaupanje tako omajano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Tožnikovo sporočilo ob 21.55: Na PP sta Č. in P., ta dva še svojega očeta težko spustita in še zdaj med stavko morata kakšnega opalit – pravita, da brez tega ne gre tudi med stavko. Sta pa bila zelo vesela in sta na poti v C. Bosta se povezala z O. in ga bodo čakali.