Jedro

Toženka sodišču očita, da je s presojo postopka ugotavljanja tožničine delovne uspešnosti nedopustno poseglo v sistem ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženki. To naj bi sodilo v avtonomno sfero toženke kot delodajalca. Očitek ni utemeljen. Tožnici je bila na podlagi ocene delovne uspešnosti odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zoper to odpoved je imela na voljo sodno varstvo, ki ga je tudi izkoristila (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Ker je uveljavljala ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je bilo sodišče dolžno presojati utemeljenost odpovednega razloga, torej ocene delovne uspešnosti, sprejete na podlagi meril iz Pravilnika toženke. Tožničino oceno je presojalo glede na okoliščine konkretnega primera. Ugotovljeno je bilo, da je bila ocena realizacije posameznih ciljev odvisna izključno od subjektivne ocene ocenjevalca in ne od objektivno merljivih kriterijev.

Toženka je sodno razvezo utemeljevala s tem, da na delovnem mestu, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, potrebuje delavca, ki bo delo opravljal kvalitetno, pravočasno, strokovno in samostojno. Navedena okoliščina ob ugotovitvi, da tožnica za očitke v odpovedi ni odgovorna, ne more biti odločilna. Priče so res smiselno izpovedale, da toženka nima več potrebe po tožničinem delu, vendar izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditvene podlage toženke. Zato je presoja o zavrnitvi predloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča utemeljena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 252,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 23. 9. 2015 in jo razveljavilo. Toženki je naložilo, da od 26. 1. 2016 dalje tožnici vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (reparacijski zahtevek) in jo pozove nazaj na delo (reintegracijski zahtevek). Presodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti (druga alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb. Očita, da se je sodišče nedopustno spustilo v vrednostno presojo samega načina ugotavljanja delovne uspešnosti pri toženki. Protispisnost očita ugotovitvi, da tožnica ni bila seznanjena s pričakovanimi rezultati dela. Nasprotuje tudi odločitvi o reintegraciji tožnice.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 1981, nazadnje na delovnem mestu svetovalec področja v organizacijski enoti S. Tožena stranka ji je 23. 9. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno.

8. Tožnica je bila na podlagi določb Pravilnika o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju delovne uspešnosti (v nadaljevanju: Pravilnik) v tretjem in četrtem kvartalu leta 2014 ocenjena z oceno "2 - cilji delno niso doseženi". Zato je tožena stranka uvedla postopek ugotavljanja (ne)sposobnosti, v katerem je nadrejeni A. A. spremljal in ocenjeval njeno delo v obdobju 35 delovnih dni (ko je bila tožnica prisotna na delovnem mestu), od 27. 2. 2015 do 20. 7. 2015. Na sestanku dne 4. 2. 2015 in dne 26. 2. 2015 je bilo tožnici to pojasnjeno in izdelan Načrt izboljšanja dela. Tožnica je bila v prvotno določenem 30-dnevnem ocenjevalnem obdobju (od 27. 2. 2015 do 6. 7. 2015) ocenjena z oceno "2 - cilji delno niso doseženi". Ker je bila v zadnjih desetih (delovnih) dnevih ocenjevalnega obdobja odsotna, se ji je ocenjevano obdobje podaljšalo še za 5 delovnih dni. Po poteku 35-dnevnega ocenjevalnega obdobja je ocenjevalec A. A. tožnico ocenil s skupno oceno "2 - cilji delno niso doseženi", ker je ugotovil, da tožnica ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno.

9. Sodišči sta presodili, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker tožnici ni mogoče pripisati odgovornosti za vsebinsko nepopolne in prepozno opravljene naloge.

10. Revizija smiselno uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP z navedbo, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnice, medtem ko izpovedi prič A. A. in B. B. in predloženih listin ni upoštevalo. Očitek ni utemeljen. Sodišče izpovedi prič A. A. in B. B ni spregledalo, temveč ju je dokazno ocenilo, vendar je na podlagi celotnega dokaznega postopka napravilo drugačen dokazni zaključek od tistega, za katerega se je zavzemala toženka. Ugotovilo je, da sta A. A. in B. B. tožničino delo zavračala brez vsebinskih usmeritev in ustrezne obrazložitve. Delo oziroma cilji so bili projektne oziroma razvojne narave, kjer je potrebno timsko delo, medsebojno usklajevanje in izmenjava mnenj. Ker tožnica s strani nadrejenih ni dobila nujno potrebnih usmeritev in konstruktivnega sodelovanja, ne more biti odgovorna za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela. Zaradi projektne narave in številnih usklajevanj so se naloge prenašale in kvartala v kvartal in razlogi za zamude niso na strani tožnice. Očitek, da naj bi bile te ugotovitve protispisne, ne pomeni uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč nedovoljeno nasprotovanje dejanskim ugotovitvam (370. člen ZPP).

11. Očitek bistvene kršitve iz drugega odstavka 360. člena ZPP oziroma iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V primeru, ko sodišče prve stopnje naredi vestno in skrbno dokazno oceno, pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Prav tako se ni dolžno izreči o vsaki posamični pritožbeni navedbi, s katero je stranka skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno dejansko stanje. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje jasno in določbo opredelilo do izvedenih dokazov in tudi utemeljilo svojo dokazno presojo, med drugim tudi, zakaj je sledilo izpovedi tožnice in ne izpovedi prič A. A. in B. B. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do odločilnih pritožbenih navedb glede dokazne presoje sodišča prve stopnje, in sicer do navedb glede izpovedi prič, števila zastavljenih ciljev v Načrtu izboljšanja dela, ocene realizacije posameznih ciljev, ocene iz naslova kompetenc in odgovornosti za zamude.

12. Postopek ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženi stranki ureja Pravilnik. Ocena delovne uspešnosti je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz ocene realizacije posameznih ciljev (70 %) in ocene splošnih kompetenc (30 %). Ocena realizacije posameznih ciljev je rezultat zmnožka teže določenih nalog oziroma ciljev (ocenjevalec je vsakemu cilju glede na njegovo pomembnost dodal utež, ki je bila izražena v odstotkih, in sicer do 100 %) in v odstotku izražene ocene nadrejenega delavca, v kolikšni meri je delavec po njegovem mnenju dosegel določene cilje. Ocena kompetenc prav tako temelji na oceni nadrejenega delavca.

13. Toženka sodišču očita, da je s presojo postopka ugotavljanja tožničine delovne uspešnosti nedopustno poseglo v sistem ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženki. To naj bi sodilo v avtonomno sfero toženke kot delodajalca. Očitek ni utemeljen. Tožnici je bila na podlagi ocene delovne uspešnosti odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zoper to odpoved je imela na voljo sodno varstvo, ki ga je tudi izkoristila (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Ker je uveljavljala ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je bilo sodišče dolžno presojati utemeljenost odpovednega razloga, torej ocene delovne uspešnosti, sprejete na podlagi meril iz Pravilnika. Tožničino oceno je presojalo glede na okoliščine konkretnega primera. Pri tem tožena stranka ni dokazala, da je skupna ocena delovne uspešnosti tožnice v okoliščinah konkretnega primera temeljila na objektivnih kriterijih. Ugotovljeno je bilo, da je bila ocena realizacije posameznih ciljev odvisna izključno od subjektivne ocene ocenjevalca A. A. in ne od objektivno merljivih kriterijev. Enako velja za tožničino oceno kompetenc.

14. Toženka očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče tožnico reintegriralo in ni sledilo njenemu predlogu za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Očitek ni utemeljen.

15. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca. Toženka je sodno razvezo utemeljevala s tem, da na delovnem mestu, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, potrebuje delavca, ki bo delo opravljal kvalitetno, pravočasno, strokovno in samostojno. Navedena okoliščina ob ugotovitvi, da tožnica za očitke ni odgovorna, ne more biti odločilna. Priče so res smiselno izpovedale, da toženka nima več potrebe po tožničinem delu, vendar izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditvene podlage toženke. Zato je presoja o zavrnitvi predloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča utemeljena.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožnici se na podlagi Odvetniške tarife priznajo stroški odgovora na revizijo 450 točk (tar. št. 15/6), kar znese 206,55 EUR, z vključenim 22 % DDV pa 252,00 EUR.