Jedro

Če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine. Ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. Skrbnik je torej tožen v imenu dedičev. Ker je njihov zastopnik, ne toži za svojo pravico, če je govor o njegovi aktivni vlogi, oziroma ni zavezanec oziroma nosilec obveznosti v pravdi, če je tožen kot skrbnik zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je na predlog upnika 11.1.2006 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je naložilo dolžniku A. Z., K. v. 87, da v 8 dneh od vročitve sklepa plača upnikovo terjatev, in sicer glavnico v višini 161.322,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov. Dovolilo je predlagano izvršbo in stroške upnika odmerilo na 25.140,00 SIT. Potem ko je A. Z. ugovarjal, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo navedeni sklep o izvršbi, torej Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. I 1060/2005 z dne 11.1.2006, v 1. in 3. točki vzdržalo v veljavi. Naložilo je toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti 302,55 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh.

Zoper sklep se pritožuje začasni skrbnik M. J. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 239. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (očitno je mišljen 339. člen ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma zavrženje tožbe.

Sodišče druge stopnje bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena zakona. Tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Samo iz teh razlogov je namreč sodbo mogoče izpodbijati, ker gre za spor majhne vrednosti (443. člen ZPP in 1. odstavek 458. člena ZPP).

Pritožnik se ne strinja s tem, da bi imel status skrbnika, sodišču pa v zvezi s tem očita tudi vrsto kršitev. Tako v pritožbi pravi: da ga je sodišče navedlo kot toženca in kot skrbnika zapuščine brez aktivnosti tožeče stranke; da je bil postavljen 13.12.2006 kot skrbnik zapuščine pokojne M. Š. le glede upravljanja s stanovanjem; da je bil predlog za izvršbo vložen pred tem datumom; da je bil kot odvetnik izbrisan iz imenika 30.12.2008 in da zato ni več skrbnik; da kot odvetnik M. J. od tedaj ne obstoja več in je zato označba pravdne stranke napačna; da tožba ni bila nikoli nanj razširjena s tem, da bi se zoper njega oblikoval zahtevek; o tem bi sodišče moralo sprejeti sklep; nikoli mu ni bila vročena dokumentacija, ki utemeljuje temelj in višino terjatve;

11.1.2006, ko je bil izdan sklep o izvršbi, ni bil v nobenem razmerju do tožeče stranke; sicer pa sta izrek in obrazložitev v nasprotju, ker je po predlogu za izvršbo dolžnik le A. Z..

Sodišče druge stopnje gornjih pritožbenih trditev ne sprejema. Tožeča stranka je 29.2.2008 vložila pripravljalno vlogo, kjer je kot toženo stranko navedla več tožencev kot skupnost dedičev, ki jih zastopa začasni skrbnik zapuščine. M. J. je vlogo prejel. Ni ugovarjal trditvam v vlogi. Ni trdil, da ni skrbnik. Ni zahteval dokumentacije. Skratka, ničemur od tega, kar sedaj trdi v pritožbi, ni nasprotoval v postopku na prvi stopnji. Sodišču je sporočil le, da je bila sklenjena sodna poravnava. Ko je tožeča stranka sporočila, da gre za poravnavo v drugem postopku, tudi temu ni nasprotoval. S pritožbo tako ne more več uspešno nasprotovati temu, da ga je sodišče prve stopnje štelo kot začasnega skrbnika zapuščine v smislu 131. člena Zakona o dedovanju – ZD. To, da gre za terjatev, ki naj bi nastala pred njegovo postavitvijo, tudi sicer nima nobenega pomena v zvezi z vprašanjem, ali je skrbnik. Zaradi tega, ker je bil izbrisan iz imenika odvetnikov, mu funkcija ni prenehala. ZD kaj takega ne določa. Tudi za drugo osebo ne gre. Gre lahko le za spremembo statusa osebe, ne pa za drugo osebo, če se je skrbnik kot odvetnik upokojil. Če sodišče prve stopnje v zvezi s spremembo tožbe ni sprejelo sklepa, to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, le taka kršitev pa je lahko pritožbeni razlog po 1. odstavku 458. člena ZPP.

Pritožba nato navaja razloge, zaradi katerih meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 131. člen ZD, ker je štelo, da je skrbnik, torej M. J., pravdna stranka, zoper katero lahko tretji uveljavlja terjatve. Pravi, da skrbnik ne more odgovarjati za terjatve tožeče stranke, kajti skrbnik le zastopa dediče. Na to je treba odgovoriti, da 1. odstavek 131. člena ZD določa, da če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine. Ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. Skrbnik je torej tožen v imenu dedičev. Ker je njihov zastopnik, ne toži za svojo pravico, če je govor o njegovi aktivni vlogi, oziroma ni zavezanec oziroma nosilec obveznosti v pravdi, če je tožen kot skrbnik zapuščine. Pritožba ima tako prav, da skrbnik ni zavezanec v pravdi. Vendar spregleda, da v konkretni zadevi sodba tega tudi ne določa. Skrbnik, torej M. J., v tej pravdi ni zavezanec, to pa je očitno tudi glavni razlog za pritožbo, ker domnevno pritožnik odločitev razume tako, da je za plačilo zavezan on, čeprav hkrati ugotavlja, da je po sodbi zavezan A. Z., ker je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi.

S stališča pritožnika, ki se pritožuje zlasti glede lastnega statusa oziroma statusa začasnega skrbnika, niti ni več odločilno, da je sodišče prve stopnje dejansko toženo stranko zapisalo drugače, kot jo je označila tožeča stranka. Slednja je namreč navedla, da je tožena stranka skupnost dedičev, ki jih zastopa skrbnik, sodišče prve stopnje pa je zapisalo, da je tožena stranka skrbnik, ki zastopa skupnost dedičeve.

V tej zadevi je pomembno le, ali gre morda za nasprotje v sodbi zato, ker je sodišče prve stopnje kot toženo stranko navedlo skrbnika, ki zastopa skupnost dedičev, medtem ko se sklep o izvršbi ne glasi na skupnost dedičev, pač pa le na enega iz skupnosti, A. Z.. Vendar pa nasprotja ni. Kot izhaja iz spisa (priloga B6, zapisnik o zapuščinski obravnavi po pokojni M. Š. z dne 30.11.2006), je med dediči spor o tem, kdo je dedič, ker gre za spor o tem, ali obstaja ustna oporoka. Zaenkrat v skupnost dedičev spada tudi A. Z., ki je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nerazdelno z ostalimi dediči v razmerju do tretjih oseb odgovoren za zapustnikove dolgove. Čeprav je tožen skrbnik za skupnost dedičev po 131. členu ZD, je pravilna odločitev o tem, da je dolg po sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine dolžan plačati eden od dedičev iz te skupnosti.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti po 353. členu ZPP v zvezi s 5. odstavkom 458. člena ZPP.