Jedro

Za pravno domnevo iz 3. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja je dovolj, da se v 60 m pasu ob javni dovozni cesti nahaja katerikoli del zemljišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 16. 7. 2004 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 16.7.2004. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravila delno odločbo Upravne enote Jesenice z dne 9.9.2003 ter ji zadevo vrnila v ponoven postopek. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da se upravičencu G.G. za podržavljena zemljišča, ki jih v naravi ni mogoče vrniti, določi odškodnina v obveznicah SOD v višini 928.344,90 DEM.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je bilo dejansko stanje glede statusa podržavljenega zemljišča, parcele, št. 15 v izmeri 28.354 m2 k.o. ... nepopolno ugotovljeno. Pravilna ugotovitev statusa navedene parcele je odvisna od ugotovitve, ali so izpolnjeni kriteriji iz 3. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92, 26/00). Le ob izpolnitvi kriterijev iz navedene določbe je šteti, da je bilo podržavljeno zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov in ga šteti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Eden izmed kriterijev je, da se je zemljišče nahajalo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da je ta kriterij izpolnjen in je navedeno parcelo treba vrednotiti kot komunalno opremljeno zemljišče le, če se je v 60 m pasu ob javni cesti nahajalo celotno zemljišče. Kolikor pa se je v 60 m pasu nahajal le del zemljišča, je preostali del zemljišča treba vrednotiti kot komunalno neopremljeno zemljišče. Tožniki v pritožbi uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je sodišče nepravilno razlagalo določbo 11. člena Navodila tako, da uveljavlja omejitve, ki jih Navodilo ne vsebuje. Taka razlaga 11. člena Navodila je v nasprotju z namenom ZDen, to je poprava krivic. Navodilo ne zahteva, da se je celotno zemljišče nahajalo v 60 m pasu, saj bi takšna zahteva imela za posledico različno obravnavanje in vrednotenje glede na velikost in obliko parcel. Tako stališče pomeni kršitev Ustave RS, zlasti 14., 15, 22, 153 in 155. člena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni v korist tožnikov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe 3. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Po navedeni določbi se šteje, da je bilo zemljišče možno komunalno opremiti brez večjih stroškov, če se je nahajalo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, če je bilo oddaljeno do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. Če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je za presojo relevantno stanje ob podržavljenju, se zemljišče ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Po presoji pritožbenega sodišča je za pravno domnevo iz navedene določbe Navodila dovolj, da se v 60 m pasu ob javni dovozni cesti nahaja katerikoli del zemljišča. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage domneve, je treba povezati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Jasno je, da zadošča, da je tak priključek en sam. Glede na navedeno in glede na to, da je parcela osnovna enota zemljiškega katastra (7. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/2000) po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za stališče sodišča prve stopnje, da je podržavljeno zemljišče, parcelo št. 15 šteti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče le, če se v celoti nahaja v 60 m pasu ob javni dovozni poti. Posamezni deli zemljiške parcele ne morejo imeti različnega pravnega položaja - ne v pogledu stvarnih pravic, niti v pogledu kategorije oziroma pravnega statusa. Ob pravilni uporabi navedene določbe za odločitev v tej zadevi ni relevantno, kateri del parcele se nahaja v 60 m ob javni dovozni poti.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje pritožbenega sodišča (2. in 3. odstavek 60. člena ZUS).