Jedro

Pogoj, da mora kmet sam obdelovati kmetijo, je treba razlagati tako, da kmet zemljišče sam obdeluje, tudi če ga obdeluje s pomočjo družinskih članov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Murska Sobota odločila, da se odobri pravni posel za promet s kmetijskima zemljiščema parc. št. 185, njiva in parc. št. 192, njiva, obe k.o. … po kupni pogodbi sklenjeni med A.A. kot prodajalcem ter B.B. kot kupcem (1. točka izreka); da se pravni posel za promet istih kmetijskih zemljišč za kupca C.C. ne odobri (2. točka izreka); da se pravni posel za promet z istimi kmetijskimi zemljišči za kupca Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ne odobri (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je prodajalec na predpisan način objavil ponudbo za prodajo dveh kmetijskih zemljišč. V zakonitem roku so ponudbo za nakup zemljišč sprejeli štirje ponudniki in sicer B.B., C.C., D.D. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Vlogo za odobritev pravnega posla pa so podali le B.B., C.C. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Za potrebe postopka odobritve pravnega posla je upravni organ preverjal ali B.B. in C.C. še vedno izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa kmeta v smislu 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Pri tem je ugotovil, da je B.B. zaposlen ter da so njegovi dohodki iz naslova plače v letu 2011 znašali 17.392,30 EUR bruto oziroma 12.659,70 EUR neto, dohodki iz kmetijske dejavnosti vključno z državnimi pomočmi pa 89.300,00 EUR. Imenovani je tudi ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti v skladu s 111. členom ZKZ, zato izpolnjuje pogoje za kmeta fizično osebo, ki mu kmetijska dejavnost predstavlja glavno dejavnost. C.C. je nosilec kmetijskega gospodarstva v skupni površini 56,3051 ha ter se ukvarja s poljedelstvom in govedorejo. Njegovi dohodki iz naslova tržne vrednosti kmetijske proizvodnje vključno z državnimi pomočmi so v letu 2011 znašali 94.703,00 EUR. Imenovani je tudi ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, tako izpolnjuje pogoje za kmeta fizično osebo, ki mu je kmetijska dejavnost glavna in edina dejavnost. Ker oba sprejemnika ponudbe izpolnjujeta pogoj iz 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ ter 1. in 2. točke drugega odstavka istega člena, ima prodajalec pravico določiti kupca. Ker je prodajalec kot kupca določil B.B., je upravni organ odobril pravni posel po predloženi kupni pogodbi.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Meni, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da se B.B. šteje za kmeta v smislu 24. člena ZKZ in da je predkupni upravičenec, kakor tudi, da je prodajalec izjavil, da želi pogodbo skleniti z njim.

Tožnik v tožbi ugovarja, da kupec nima predkupne pravice kot drug kmet, saj mu kmetijska dejavnost ne pomeni edine ali glavne dejavnosti, prav tako kmetijskih zemljišč ne obdeluje osebno. B.B. je navedel, da je osem ur na dan v službi, zato ni logičen zaključek, da bi potem še obdeloval 36 ha kmetijskih zemljišč in iz tega naslova pridobival znatni dohodek. Meni, da imenovani v postopku ni govoril resnice, saj kmetije ne obdeluje sam, temveč skupaj z očetom, ki mu je kmetijo tudi pred nekaj leti predal. Po drugi strani pa tožnik svojo zemljo obdeluje sam, ne hodi v službo, zato ima iz tega naslova prednost pri nakupu nepremičnine pred B.B.. Ne strinja se tudi z razlago prihodkov iz naslova kmetijke dejavnosti. Po navedeni razlagi imajo namreč zaposleni kmeti prednost pred čistimi kmeti, to je kmeti, ki se poklicno ukvarjajo s kmetijstvom in ki samo iz tega naslova pridobivajo prihodke ter so tudi zavarovani kot kmetje. Prav tako se v prihodke iz naslova kmetijstva ne bi smeli šteti prihodki iz naslova subvencij in izravnalnih plačil, temveč le čisti prihodki od prodaje kmetijskih izdelkov, upoštevaje tudi stroški dela. Ker je upravni organ ugotovil, da B.B. prejema plačo, bi moral bolj skrbno preveriti ali mu kmetijska dejavnost predstavlja edino ali glavno dejavnost. Imenovani namreč v okviru zaposlitve pridobiva pravico do pokojnine, iz tega naslova ima tudi vsa zavarovanja, prav tako iz tega naslova izvirajo pravice družinskih članov. To pomeni, da poglavitni vir preživljanja takšni osebi predstavljajo dohodki iz delovnega razmerja. Kolikor pa bi obveljalo stališče upravnega organa, pa bi se za primerjavo s plačo lahko upošteval le ustvarjeni dobiček brez subvencij in izravnalnih ukrepov. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 366/2009 ter meni, da gre za odstop od ustaljene sodne prakse, in na sodbo II U 106/2009, v kateri je sodišče navedlo, da mora upravni organ v postopku upoštevati temeljna načela upravnega postopka. Prav tako sporna odločitev ni obrazložena, zaradi česar je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. V postopku je tudi kršeno načelo kontradiktornosti, ker tožnik ni imel možnosti izjasniti se o vseh listinah in dokazih (odločba Ustavnega sodišča RS Up 419/2010). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, odobri pravni posel med prodajalcem in tožnikom ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Naloga upravnega organa pri prometu s kmetijskimi zemljišči pa je, da preverja ali je postopek potekal na predpisan način, ter ali je upoštevan prednostni vrstni red kupcev določen v 23. členu ZKZ. Po navedeni določbi lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupni upravičenci uveljavljajo predkupno pravico po tam določenem vrstnem redu, pri čemer je na prvem mestu solastnik, na drugem mestu kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj, na tretjem mestu je zakupnik zemljišča, ki je naprodaj ter na četrtem drug kmet. Med kmeti, ki so uvrščeni na isto mesto, pa se prednostna pravica do nakupa določa po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec (drugi odstavek 23. člena). Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (tretji odstavek).

V zvezi z ugotavljanjem dohodka iz kmetijske dejavnosti je relevantna določba drugega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju.

Iz določb 23. člena ZKZ torej izhaja, da med kmeti, ki so po kriterijih iz prvega odstavka 23. člena ZKZ uvrščeni na isto mesto, prednostna pravica do nakupa pripada kmetu, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, pri čemer se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje.

Glede opravljanja kmetijske dejavnosti ZKZ določa dve možnosti. Tako se lahko kmetijska dejavnost opravlja kot edina dejavnost posameznika ali kot glavna dejavnost. Ker zakon predvideva dve možnosti (govori ali), pri navedenem ne gre za kumulativni pogoj (zakon ne določa edina in glavna dejavnost), zato ni mogoče upoštevati tožnikovega ugovora, da bi moral biti namen ZKZ, da ščiti tiste, ki se poklicno ukvarjajo s kmetijstvom, to je „čiste kmete“, zaradi česar bi ti morali imeti prednost pred osebami, ki so tudi zaposlene. Navedena razlaga iz ZKZ ne izhaja, saj se po izrecni določbi lahko kmetijska dejavnost opravlja kot edina ali kot glavna dejavnost. V obeh primerih pa je za navedeno opredelitev relevantna višina sredstev, pridobljenih iz te dejavnosti. Kolikor ta sredstva pomenijo posamezni osebi poglavitni vir za preživljanje, se šteje, da kmetijska dejavnost predstavlja glavno dejavnost. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da upravni organ v prihodke iz naslova kmetijstva ne bi smel šteti subvencij in drugih državnih pomoči. ZKZ v drugem odstavku 24. člena izrecno določa, da se med dohodke iz kmetijske dejavnosti poleg vrednosti kmetijskih pridelkov upoštevajo tudi prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči. Ker torej tudi po presoji sodišča oba sprejemnika ponudbe izpolnjujeta pogoj iz 1. točke drugega odstavka 23. člena, je relevanten tudi pogoj iz 2. točke, ki določa, da gre za kmeta, ki zemljišče sam obdeluje. Tožnik v tožbi ugovarja, da B.B. navedenega pogoja ne izpolnjuje, ker kmetije ne obdeluje sam, temveč skupaj z očetom, ki mu je tudi kmetijo pred leti predal. Po mnenju sodišča je navedeni pogoj iz 2. točke 23. člena ZKZ potrebno razlagati tako, da kmet zemljišče sam obdeluje, tudi če ga obdeluje s pomočjo družinskih članov. V zadevi ni sporno, da je B.B. nosilec kmetijskega gospodarstva, tožnik pa v tožbi ne ugovarja, da njegov oče ni član kmetije. V skladu z Zakonom o kmetijstvu je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, na katerem se eno ali več gospodinjstev ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. Člani kmetije so fizične osebe, ki so člani gospodinjstva po predpisih o prijavi prebivališča in so starejši od 15 let. Po navedenem zakonu so upravičenci do ukrepov iz kmetijske politike kmetijska gospodarstva, zato opravljanje kmetijske dejavnosti temelji na delu vseh članov kmetijskega gospodarstva, ne zgolj na delu nosilca kmetijskega gospodarstva. Da pa B.B. ne bi delal na kmetiji, pa tožnik v tožbi ne zatrjuje.

Glede na navedeno razlago relevantnih predpisov v zvezi z določitvijo vrstnega reda predkupnih upravičencev sodišče zavrača tožbeni ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj so vsa relevantna dejstva bila v postopku ugotovljena, kar je razvidno tudi iz upravnega spisa. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravil postopka. Upravni organ je opravil ustno obravnavo, na kateri je tožnik imel možnost seznaniti se z vsemi relevantnimi dejstvi. Prav tako je tožnik imel možnost vsak čas vpogledati v vse listine upravnega spisa. Sicer pa je tožnikov tožbeni ugovor o kršitvi kontradiktornosti postopka povsem pavšalen in se tudi v pritožbi niti v tožbi ni opredelil do podatkov iz predloženih listin v spisu, ki so služile za oceno proizvodnje in ugotavljanja prihodkov. Prav tako obrazložitev odločbe vsebuje vsa relevantna dejstva v smislu varovanja ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Odločitev upravnega organa tudi ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse. V zvezi z navedenim se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 366/2009. V navedenem primeru je šlo za drugačne dejanske okoliščine, prav tako je kasneje sodišče v zvezi z isto zadevo (zaradi ponovljenega upravnega postopka) odločilo s sodbo opr. št. II U 419/2011, v kateri je pa potrdilo odločitev drugostopnega organa o odobritvi pravnega posla sprejemniku ponudbe, kateremu kmetijska dejavnost, iz katere ustvari bistveno višji dohodek kot iz delovnega razmerja, pomeni glavno dejavnost. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), pri čemer se sklicuje še na razloge obeh upravnih organov v izpodbijanih odločbah v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelj na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.