Jedro

Izvajalec pri gradbeni pogodbi (podobno kot podjemnik pri podjemni pogodbi) ne more sklicevati na določbe o dolžnosti obvestitve in izgube pravic, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil. Splošnega odškodninskega zahtevka za povračilo navadne škode, ki je naročitelju nastala zaradi napake stvari na predmetu pogodbe, ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki. Če bi navkljub sanaciji objekta naročnik še vedno trpel določeno zmanjšano vrednost objekta, bi lahko namreč navadno škodo uspešno saniral z uresničitvijo upravičenja do znižanja kupnine ali z odstopom od pogodbe.

Za pripoznavo v smislu 364. člena OZ ne zadošča zgolj pripoznanje nekega dejstva, temveč mora takšno priznanje (ki je lahko bodisi izrecno, bodisi konkludentno), vključevati tudi priznanje pravnih posledic, ki se vežejo na takšno dejstvo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. točki izreka glede zneska 1.592,02 EUR ter v 2. točki izreka in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 24.841,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po izdaji sodbe dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je zato naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.497,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1)pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločanju o pravočasnosti vložene tožbe ni upoštevalo dejanskega stanja, ki je bilo med strankama nesporno. Tožena stranka je bila namreč v času izvajanja del opozorjena na napake in na napačno izvajanje gradbenih del. Tožena stranka je te napake priznala in se je na poziv tožeče stranke oglasila ter bila pripravljena na sodelovanje pri odpravi škode oziroma na izvedbo dodatnih del. Tako je tožena stranka dejansko priznala nestrokovno izvedenost gradbenih del s strani tožene stranke, kar pa sodišče ni upoštevalo pri odločitvi. Tožeča stranka je s pomočjo izvedencev ugotovila obseg škode, kakor tudi, da je vrednost izvedenih gradbenih del zaradi napak pri gradnji 30-odstotkov manjša. Vzpostavitev stanja ter odprava napak pa je zaradi nadaljevanja gradnje in postavitve objekta s strani tožene stranke sedaj dejansko neizvedljiva. Tožena stranka je priznala svojo odgovornost. Ker je prišla na gradbišče in pokazala pripravljenost glede sanacije, takrat tožeča stranka tudi ni imela potrebe po vložitvi kakršne koli tožbe, saj sta bila s toženo stranko v času po izvedbi del v dogovarjanjih. Tožena stranka je 6. 3. 2006 ponudila tožeči stranki tudi plačilo odškodnine v znesku 3.333,33 EUR, na plačilo določenega zneska pa je bila pripravljena tudi tekom pravdnega postopka. Gre torej za ravnanje tožene stranke pred in po vložitvi tožbe, s katerim je jasno priznala svojo odgovornost za nepravilno izpolnitev pogodbe, ki je tudi sicer nesporna. O pojasnjenem pa izpodbijana sodba nima razlogov. Opozarja tudi, da za odškodninski zahtevek iz naslova manjvrednosti izvedenih gradbenih del ne more veljati enoletni prekluzivni rok, temveč zgolj triletni zastaralni rok. Graja tudi zavrnitev predloga za pribavo izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke, v zvezi s čemer navaja, da je dokazni predlog dala tožena stranka, tožeča pa se je z njim strinjala, zato tega dokaza sama ni predlagala. Če je tožena stranka tak dokazni predlog umaknila, pa to še ne pomeni, da se je izvedbi dokaza odpovedala tudi tožeča stranka oziroma da tega dokaza kasneje tožeča stranka ne bi več mogla predlagati. Ker odločitev brez izvedbe tega dokaza sploh ni možna, pa bi sodišče takšen dokaz moglo izvesti celo brez predloga strank. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do zahtevka iz naslova preplačila. Priglaša stroške s pritožbo.

Na vročeno pritožbo je dogovorila tožena stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Opozarja, da je bil obstoj napak tekom postopka sporen in da je bila tožena stranka sicer pripravljena napake, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, odpraviti, vendar ji le-ta tega ni dovolila. Ne drži niti trditev tožeče stranke, da je s tem, ko je pokazala svojo voljo sanirati napake, priznala odgovornost zanje. Glede pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožeči ponudila plačilo določenega zneska iz naslova odškodnine, pa poudarja, da iz zapisnika, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, izhaja, da je bila tožeča stranka tista, ki je toženi stranki ponujala v poravnavo plačilo 3.333,33 EUR, pri čemer v predmetni pravdi od tožene stranke vtožuje bistveno več.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zavrnilo zahtevek tožeče stranke v celoti iz enega in edinega razloga. Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka naperila zoper toženo stranko zahtevek iz naslova jamčevanja za stvarne napake na izvedenih gradbenih delih po preteku enoletnega prekluzivnega materialnega roka iz 2. odstavka 663. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), (2) zaradi česar je njena pravica iz tega naslova prenehala. V dokaznem postopku je ugotovilo, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da na napake, na katere se v predmetnem postopku sklicuje, ni bila opozorjena s strani tožene stranke, saj je tožena stranka tekom opravljanja del tožečo stranko opozarjala na možnost nastanka napak zaradi slabega materiala, vendar pa je tožeča stranka pri uporabi takšnih materialov vztrajala. Ko je bil objekt izgrajen, pa je odklonila ponudbo tožene stranke za njihovo odpravo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa v skladu z razlogi izpodbijane sodbe ni mogoče izključiti uporabe prekluzivnega roka na podlagi 3. odstavka 663. člena OZ, v skladu s katerim se izvajalec pri gradbeni pogodbi (podobno kot podjemnik pri podjemni pogodbi) ne more sklicevati na določbe o dolžnosti obvestitve in izgube pravic, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil. Sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da je odločitev sodišča za zavrnitev zahtevka v delu, kolikor se nanaša na plačilo 23.249,62 EUR, sicer pravilna, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih zanjo navaja sodišče prve stopnje. Le-to je namreč spregledalo, da je zahtevek tožeče stranke v konkretnem primeru zgolj navidezno enoten. Tožeča stranka je namreč plačilo zneska 24.841,64 EUR utemeljila s trditveno podlago, iz katere izhaja, da vtožuje pravzaprav štiri zahtevke: dva jamčevalna, enega odškodninskega, enega obogatitvenega, tj. kondikcijskega, in enega iz naslova povrnitve predpravdnih stroškov. Enoletni prekluzivni rok za sodno uveljavljanje, ki teče od pravočasnega grajanja napake, lahko zatorej v konkretnem primeru velja zgolj za zahtevka, ki imata jamčevalno naravo, to pa sta zgolj zahtevka v višini 18.736,42 EUR in 1.185,11 EUR, ki jih tožeča stranka gradi na trditveni podlagi o višini stroškov za sanacijo izvedenih gradbenih del oziroma objektov ter sanacije hidroizolacije.

Zahtevek za plačilo odškodnine za 30-odstotno manjvrednost zgrajenega objekta zaradi zatrjevanih stvarnih napak (v višini 2.950,14 EUR), ki naj bi potrditvah tožeče stranke ostala tudi po sanaciji škode, pa po naravi ni jamčevalni, temveč splošni odškodninski zahtevek iz naslova kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti, ki je usmerjen v restitucijo t.i. navadne škode. Le-ta se v primeru gradbenih objektov najpogosteje izraža ravno kot manjvrednost izgrajenega objekta. Ker pa je takšno vrsto škode mogoče v celoti sanirati z jamčevalnimi zahtevki, ki ne vključujejo zgolj zahtevka za odpravo napake v režiji izvajalca in zahtevka za odpravo napake na stroške izvajalca, temveč tudi oblikovalno pravico za znižanje kupnine in za odstop od pogodbe, ustaljena sodna praksa skladno s pravno teorijo zagovarja stališče, da splošnega odškodninskega zahtevka za povračilo navadne škode, ki je naročitelju nastala zaradi napake stvari na predmetu pogodbe, ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki. Če bi navkljub sanaciji objekta, naročnik še vedno trpel določeno zmanjšano vrednost objekta bi lahko namreč navadno škodo uspešno saniral z uresničitvijo upravičenja do znižanja kupnine ali z odstopom od pogodbe.

Sodna praksa sicer sledi stališču, izraženem v načelnem pravnem mnenju občne seje VS Slovenije z dne 15. 12. 1986 (Poročilo VSS št. 2/86, str. 47), v skladu s katerim velja ravno iz razloga, ker je mogoče škodo zaradi manjvrednosti stvari uspešno odpraviti že z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov, enoletni prekluzivni rok tudi za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo je naročnik zaradi napake na izvršenem delu pretrpel na sami stvari, ki je predmet pogodbe (takšnega stališča sicer ne deli novejša pravna teorija; primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 845). Vendar sodna praksa takšen zahtevek za povračilo navadne škode (ne pa tudi za povračilo drugih škod, tj. škode zaradi zaupanja in refleksne škode) dopušča v enoletnem prekluzivnem roku zgolj v primerih, kadar je ta uveljavljan samostojno, v nobenem primeru pa ga ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki tako, kot je to storila tožeča stranka v konkretni zadevi.

Ker je tožeča stranka opredeljevala tožbeni predlog v tem delu na odškodninski podlagi, je zatorej njena tožba v tem delu nesklepčna. Sodišče druge stopnje tudi pojasnjuje, da je ugotovljena nesklepčnost neodpravljiva, saj sanacija zmotne trditvene podlage presega dolžno materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP. Njena trditvena podlaga v tem delu ni obremenjena zgolj s pomanjkljivostmi v smislu, da je sicer skoraj popolna, vendar obstajajo v njej – v luči pravno pomembnih dejstev za meritorno razsojo – določene vrzeli ali nejasnosti oziroma neskladja. Tožba je namreč v tem delu povsem zmotno materialnopravno zasnovana, kar pomeni, da si tožeča stranka „zmotno razlaga materialno pravo in s tožbo zahteva nekaj, do česar ni upravičena“ (N. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, GV, Založba, Podjetje in delo, št. 7 z dne 10. 10. 2009, str. 1641).

Takšna nesklepčnost pa je v okviru 285. člena ZPP kot izraza pravice strank do izjave v postopku neodpravljiva, saj bi sodišče s spodbujanjem stranke k spremembi istovetnosti zahtevka prekršilo svojo dolžnost nepristranskega sojenja, zaradi česar bi porušilo ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi. Odločitev o zavrnitvi zahtevka v tem delu iz razloga nesklepčnosti za tožečo stranko tudi ne predstavlja sodbe presenečenja, saj pravno pomembna dejstva, ki so odločilna za njegovo utemeljenost, jasno izhajajo iz določb zakona, na katere bi tožeča stranka ob dolžni skrbnosti mogla pomisliti, ker je na teh istih določbah sicer gradila jamčevalna zahtevka iz naslova sanacije škode na stroške izvajalca (tj. tožene stranke).

Istovrstno nesklepčnost sodišče druge stopnje ugotavlja tudi glede tožbenega zahtevka za znesek 377,95 EUR. Tožeča stranka ga je namreč substancirala s trditvami o utrpljeni škodi zaradi potrebnih izdatkov, tj. stroškov za mnenje podjetja S. v višini 125,19 EUR, stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja 225,34 EUR, dejanskih stroškov za poštne pošiljke v znesku 1,72 EUR in trikratnih zneskih po 1,55 EUR ter stroška za izdelavo fotografij v znesku 21,05 EUR. Zatrjevani stroški predstavljajo po vsebini t.i. predpravdne stroške, torej stroške, ki so nastali še pred začetkom postopka, vendar zaradi postopka in ki so na podlagi določila 151. člena ZPP vselej del pravdnih stroškov, in ne škoda. Iz navedenega razloga jih tudi ni mogoče uveljavljati kot samostojen tožbeni zahtevek.

Prekluzivni materialni rok iz 2. odstavka 663. člena OZ, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa je dejansko pomemben za jamčevalna zahtevka v višini 18.736,42 EUR in 1.185,11 EUR, ki jih je tožeča stranka uveljavljala zaradi sanacije hidroizolacije ter sanacije gradbenih objektov. V tem delu je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka grajala napake 6. 3. 2006, tožbo pa vložila šele 22. 9. 2008, torej kar eno leto in pol po poteku enoletnega roka iz 2. odstavka 663. člena OZ. Navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Smiselno pa opozarja, da je tožena stranka pripoznala svojo odgovornost za stvarne napake, zaradi česar je navedeni prekluzivni rok ne more varovati.

Sodišče druge stopnje sicer opozarja, da za prekluzivne roke ni mogoče uporabljati instituta pretrganja, ki sicer velja za zastaralne roke. Prekluzivni roki namreč tečejo ne glede na ovire, ki sicer vplivajo na tek zastaralni rokov. Vendar pa je že praksa gospodarskega sodstva nekdanje SFRJ opozorila (in v nadaljevanju pojasnjeno stališče strnila v usklajeno besedilo na sestanku v dneh od 6. do 8. 6. 1983 v Novem Sadu), da se na prekluzivne roke ne more sklicevati tisti naročnik, ki je začel odpravljati napako ali izkazal pripravljenost za njeno sanacijo. Navedeno stališče se je v sodni praksi ustalilo in ostalo nespremenjeno do danes (primerjaj II Ips 29/2006, II Ips 309/2005, III Ips 75/2001, II Ips 489/99, II Ips 938/93, III Ips 69/92), pri čemer pa je moč ugotoviti, da so razlogi za takšno stališče glede na konkretne okoliščine primera različni.

V določenih zadevah je namreč sodna praksa pojasnjeno stališče utemeljevala z razlogi, da je izvajalec, ki je izkazal pripravljenost za sanacijo ali sanacijo celo pričel izvajati, pri naročniku po logiki stvari ustvaril pričakovanje, da bo napaka na takšen način odpravljena, zaradi česar je dejansko zavedel naročnika tako, da zahtevka ni uveljavljal pravočasno. Smiselno je torej sodna praksa takšno stališče utemeljevala z uporabo določbe 3. odstavka 663. člena ZOR.

Drugi sklop sodnih odločitev pa izhaja iz okoliščin, v katerih je dogovor izvajalca ter naročnika o sanaciji del pravzaprav ustvaril novo pravno podlago ali preprosto spremenil obstoječo pravno podlago, zaradi česar obveznosti iz takšne pogodbe ni bilo mogoče več vezati na dotedanja izpolnitvena ravnanja po prvotni pogodbi. Pravna teorija je v zvezi s tem opozorila (primerjaj Vesna Kranjc, Sporazum strank o reševanju zahtevkov iz naslova odgovornosti za solidnost gradbe, GV Založba, Podjetje in delo, št. 8 z dne 12. 12. 2009, str. 1913), da je pravna narava takšnega dogovora dejansko odvisna od konkretnih okoliščin ter da lahko ustreza bodisi novaciji, poravnavi (če sta stranki dogovor dosegli z medsebojnim popuščanjem), lahko pa tudi pripoznavi v smislu 364. člena OZ, če v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti pravnega dejstva obstoja dogovora.

V zvezi z navedenim pravno pomembnim dejstvom sodišče druge stopnje ugotavlja, da sama tožeča stranka tudi v pritožbi navaja zgolj, da sta bili stranki v dogovarjanju, ne zatrjuje pa obstoja dogovora. Prav tako pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka sicer pripravljena odpraviti s strani tožeče stranke zatrjevane napake, vendar je tožeča stranka navedeno odklonila. V obravnavanem primeru zatorej ni mogoče zaključiti, da sta stranki dogovorili novo pravno podlago ali spremenili dotedanji ustni dogovor.

Po oceni sodišča druge stopnje pa v konkretnem primeru glede na neprerekane razloge izpodbijane sodbe ter vsebino pritožbe ravno tako ni mogoče ugotoviti, da je tožena stranka zahtevek za odpravo napak na njene stroške (kar dejansko zahteva tožeča stranka v predmetni zadevi) pripoznala. Teorija namreč poudarja, da za pripoznavo v smislu 364. člena OZ ne zadošča zgolj pripoznanje nekega dejstva, temveč mora takšno priznanje (ki je lahko bodisi izrecno, bodisi konkludentno), vključevati tudi priznanje pravnih posledic, ki se vežejo na takšno dejstvo. Navedeno ne pomeni, da mora stranka nujno pripoznati zahtevek tudi po višini, vsekakor pa mora njena pripoznava vključevati priznanje temelja zahtevka, ki se veže na določeno dejstvo. Vsebino takšne pripoznave je seveda treba ugotavljati glede na konkretne okoliščine primera. Vendar pa sodišče druge stopnje opozarja, da izpodbijani sodbi v zvezi z navedenim ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov.

Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo priznanja odgovornosti tožene stranke za stvarne napake, namreč po svoji vsebini ne predstavljajo zatrjevane kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navedena kršitev pa glede na v nadaljevanju pojasnjene razloge v konkretnem primeru ni podana.

Zgolj na podlagi zgoraj povzetih trditev tožeče stranke namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka pripoznala zahtevek za sanacijo napak na njene stroške, temveč kvečjemu, da je takšna pripoznava obstajala za zahtevek na odpravo napak v lastni režiji. Navedena pa sta dva različna jamčevalna zahtevka, zaradi česar morebitna pripoznava enega še ne utemeljuje samodejno tudi zaključka o pripoznavi drugega.

Do sanacije napak v režiji tožene stranke ni prišlo po volji same tožeče stranke, glede sanacije v režiji drugega izvajalca, vendar na stroške tožene stranke, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbenim trditvam tožeče stranke o tem, da ji je tožena za škodo ponudila znesek 3.333,33 EUR, ni mogoče slediti. Takšna navedba je namreč protispisna, saj iz zapisnika, na katerega se sklicuje tožeča stranka, jasno izhaja, da je ponudbo za plačilo navedenega zneska dala tožeča stranka toženi in ne obratno. Tudi sicer pa tožeča stranka o navedenem znesku v pritožbi govori v zvezi s povračilom škode, zaradi česar ni mogoče niti zaključiti, da je bil naveden znesek s strani tožeče stranke ponujen zaradi sanacije škode. Sodišče druge stopnje posledično zaključuje, da toženi stranki glede na ugotovljene okoliščine primera v sodbi sodišča prve stopnje ter glede na vsebino pritožbenih navedb ni mogoče očitati, da je tožečo stranko s svojim ravnanjem zavedla tako, da le-ta iz opravičenih razlogov ni zahtevala sodnega varstva svojih pravic pravočasno.

Glede na pojasnjene razloge, ki utemeljujejo odločitev sodišča prve stopnje, kakor tudi glede na razloge sodišče prve stopnje v zvezi z obveščanjem tožene stranke o napakah, je zatorej tudi pravno neodločilen očitek tožeče stranke o neizvedbi dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki je bil predlagan zaradi ugotovitve obsega škode. Zaradi prekluzije in nesklepčnosti namreč takšno ugotavljanje v postopku sploh ni bilo potrebno. Sodišče druge stopnje pa vseeno pojasnjuje tožeči stranki, da mora v pravdnem postopku vsaka stranka sama podati trditve, na katerih gradi svoje zahtevke, ter predlagati dokaze, s katerimi naj se takšna dejstva dokazujejo. Navedeno mora stranka skladno z določbo 286. člena ZPP storiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Zaradi pojasnjene procesne ureditve se stranka ne more uspešno sklicevati na zamudo roka iz 286. člena ZPP, če dokaza ni predlagala zato, ker se je zanašala na predlog druge stranke. Trditveno in dokazno breme je namreč njena primarna procesna dolžnost, ki ji mora v celoti zadostiti sama in je zatorej ne more prelagati na drugo stranko z zanašanjem na njene dokazne predloge. Izven pogojev iz 3. odstavka 3. člena ZPP sodišče tudi ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti, saj je v pravdnem postopku vezano na razpravno načelo in načelo dispozicije strank kot temeljna postulata pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v delu, kolikor izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v višini 23.249,62 EUR kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delno pa je treba pritožbi tožeče stranke vendarle ugoditi. Pravilno namreč opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo pravno naravo njenega zahtevka v višini 1.592,02 EUR. V tem delu gre namreč za tipičen kondikcijski zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva od tožene povračilo (preplačanega) zneska, ki ga je po pomoti plačala na podlagi gradbene pogodbe. Prekluzivni rok za takšen zahtevek zatorej ne velja. Ker pa so bile v postopku tožbene trditve tožeče stranke v tem delu sporne, je sodišče druge stopnje primorano v tem delu, tj. za znesek 1.592,02 EUR izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Gre namreč za relativno samostojno dejansko in pravno celoto, do katere pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni opredelilo. Sodišče druge stopnje bi z obravnavanjem takšnega zahtevka prvič v pritožbenem postopku zatorej kršilo ustavno zagotovljeno pravico strank do instančnega sojenja.

Razveljavitev odločitve o stroških je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločitev (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl..