Jedro

ZDR v 118. členu tudi omogoča, da kljub temu, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, sodišče lahko na njegov predlog ugotovi trajanje delovnega razmerja in mu nato prizna pravice iz delovnega razmerja in odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep direktorja tožene stranke, s katerim je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 17. 12. 2002 in sklep z dne 24. 2. 2003 drugostopenjskega organa tožene stranke, s katerim je bil ugovor tožnika zavrnjen in potrjen sklep direktorja (1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo z dnem 17. 12. 2002 in da mu je delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 10. 3. 2005 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 17. 12. 2002 do 10. 3. 2005 vpiše delovno dobo v delovno knjižico in da mu za to obdobje izplača pripadajoče plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu, vse v 8 dneh (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4172,93 EUR (prej 1.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča dalje do plačila, vse v 8 dneh (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povračilo stroškov postopka tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izdala izpodbijane sklepe o prenehanju delovnega razmerja zaradi petih neupravičenih izostankov z dela na podlagi 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90- Uradni list RS, št. 14/90 in nadaljnji) in ZTPDR. V času izdaje sklepov pa je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02 in nadaljnji). Sodišče je zato zaključilo, da je tožena stranka ravnala formalno nepravilno, ker je pri izdaji sklepov uporabila ZDR/90 in ker postopkov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni uporabila veljavne zakonodaje oziroma zaradi razlogov po novem ZDR. Prav tako je sodišče ugotovilo, da očitani izostanki niso bili neupravičeni, ker mu tožena stranka ni zagotovila ustreznega dela, ki ga je bil zmožen opravljati v skladu z omejitvami po določbi ZPIZ-a. Tožnik ni zahteval reintegracije k toženi stranki, je pa zahteval priznanje delovnega razmerja do 10. 3. 2005 in odškodnino na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR v višini 1.000.000,00 SIT, čemur je sodišče v celoti ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika glede odločitve o stroških postopka in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu prisojenih stroškov tožnika. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo v celoti in sklenilo, da se revizija ne dopusti v zvezi z odločitvijo o odškodnini. Štelo je, da terjatev tožnika iz naslova odškodnine ne dosega revizijskega minimuma po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji), sklenilo pa je tudi, da ne gre za nobenega od primerov iz prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. 4. Vrhovno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper sklep o nedopustitvi revizije ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Ugotovilo je, da drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo 41. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, če imajo različni zahtevki v tožbi isto dejansko in pravno podlago, določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja ima isto dejansko oziroma pravno podlago, kot spor o pravicah iz delovnega razmerja in odškodnino po 118. členu ZDR. Revizija je glede pravic iz delovnega razmerja in odškodnine iz 118. člena ZDR dovoljena vedno, če se uveljavlja v isti tožbi.

5. Tožena stranka je vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na prisojeni znesek odškodnine, zaradi kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V reviziji je navedla, da je odločitev sporna tako glede temelja odškodninske odgovornosti, kakor glede višine. Sodišče ni imelo podlage za uporabo 118. člena ZDR, ker je iz zahtevka tožnika razvidno, da je zahteval reintegracijo. Navedeni člen ima naravo premoženjske škode, v obravnavnem primeru pa ni mogoče govoriti o škodi. Tožniku škoda ni nastala, ker se je odpovedal zaposlitvi pri toženi stranki in zaposlil pri drugem delodajalcu. Prvi odstavek 118. člena ZDR veže odškodnino na uporabo pravil civilnega prava. Sodišče prve in druge stopnje pa prisojenega zneska sploh nista pravno utemeljili in odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka, sploh pa utemeljitev nasprotuje veljavnim zakonskim določbam. To, da tožnik ni bil zaposlen, ne more biti pravno upoštevano za odškodnino, ker je sodišče tožniku za ves čas njegove nezaposlenosti priznalo delovno dobo in vse pravice, vključno s plačo. Pojem odškodnine je potrebno razlagati po pravilih civilnega prava, po 132. členu OZ. Sodišče je s priznanjem delovne dobe in vseh pravic vzpostavilo prejšnje stanje, sodišče pa ne more razlagati, da si je delavec po enem letu našel drugo zaposlitev, da je težje zaposljiva oseba, kar bi opravičevalo odškodnino, ker za takšno razlago sodišča ni pravne podlage. Sodišči sta utemeljevali znesek odškodnine s kršitvijo predpisov ZPIZ, kar pa sploh ni bilo predmet tega postopka. Sodišči sploh nista povedali, kakšno vrsto škode sta tožniku priznali oz. je do nje upravičen. Tožnik se je zaposlil pri drugem delodajalcu, zato odškodnina ne more pomeniti materialnega nadomestila, ker se je tožnik odpovedal nadaljnjemu trajanju pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnemu razmerju. V obravnavnem primeru škode tudi ni mogoče razlagati, kot nepremoženjske škode, ker za to ni podlage v 179. členu OZ za uporabo škode na podlagi 118. člena ZDR. Takšne odškodnine tožnik ni zatrjeval, razlogi obeh sodišče pa nimajo podlage v nobenih odločbah OZ, ki urejajo področje odškodnine. V primeru če se delavec odpove vrnitvi nazaj k delodajalcu iz razloga, ker si je našel drugo službo, ni mogoče uporabiti instituta odškodnine, razen če delavec dokaže škodo in njeno višino. Tega pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni dokazoval. 6. V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP).

9. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, pri čemer ne navede, katera določba zakona je kršena. Navede le, da sodišči prisojnega zahtevka nista pravno utemeljili in da odločbe ni mogoče preizkusiti. Smiselno bi bilo te revizijske navedbe razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana, če sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali so med seboj v nasprotju. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, katere razloge je upoštevalo glede utemeljenosti tožnika do odškodnine in okoliščin, ki jih je upoštevalo pri odmeri višine te odškodnine. To pomeni, da je odločitev mogoče preizkusiti in zato zatrjevana kršitev ni podana. Ali so ti razlogi pravilni, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

10. V obravnavanem primeru je bistveno, da je sodišče ugotovilo, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način (sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonito). Po spremembi tožbenega zahtevka na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2005 tožnik ni več vztrajal pri vrnitvi nazaj na delo k toženi stranki (kar je prej v tožbi zahteval), je pa zahteval priznanje delovnega razmerja do 10. 3. 2005, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Do tega datuma je zahteval vpis delovne dobe v delovno knjižico in plačilo plač za to obdobje. Tožnik je namesto reintegracije zahteval odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT, kar sta mu tako sodišče prve in druge stopnje prisodili v celoti.

11. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago, da odloči na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR in zato je zmotno stališče tožene stranke, da sodišče te podlage v tem primeru ni imelo. Ob tem tožena stranka spregleda, da ZDR v tem členu tudi omogoča, da kljub temu, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko sodišče na njegov predlog ugotovi trajanje delovnega razmerja in mu nato prizna pravice iz delovnega razmerja in odškodnino. Glede odškodnine po 118. členu ZDR je revizijsko sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 pojasnilo, da je „glede odškodnine po drugem odstavku 118. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom tega člena, ki jo zakon sicer določa kot odškodnino po pravilih civilnega prava, treba prvenstveno izhajati iz njegove narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu - torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre torej za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo.

12. Glede na gornje stališče ni mogoče pritrditi reviziji, da gre pri obravnavani odškodnini le za materialno odškodnino, do katere je delavec upravičen, če se odpove nadaljevanju delovnega razmerja in mu zato nastane škoda. S tem, ko je sodišče ugotovilo trajanje delovnega razmerja do dneva, ko se je delavec zaposlil pri drugem delodajalcu in mu za to obdobje priznalo plačo in druge pravice iz delovnega razmerja, sodišče s tem ni odločilo o odškodnini. S takšno odločitvijo sodišča tudi ni vzpostavljeno takšno prejšnje stanje, ki bi izključevalo prisojo odškodnine in da bi bil tožnik upravičen le do morebitnega prikrajšanja. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo (premoženjsko) škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Kot je navedeno zgoraj, gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo, kot nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in ne za dodatno nagrado delavcu, kot to zmotno trdi tožena stranka.

13. Tožniku je bila zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča prve stopnje prisojena odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT, sedaj 4.172,69 EUR. Pri odmeri odškodnine je sodišče v izpodbijani sodbi strinjalo s prisojeno odškodnino in upoštevalo, da se je tožnik zaposlil po več kot dveh letih, da tožena stranka ni ravnala v skladu z odločbami pristojnih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da je tožnik invalid III. kategorije in težje zaposljiva oseba. Ob tem je ocenilo, da je prisojeni znesek odškodnine primeren.

14. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na nestrinjanje z ugotovljenimi okoliščinami, ker gre dejansko za nestrinjanje z dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče je v izpodbijani sodbi pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo navedene okoliščine, ker so za odmero odškodnine relevantne. V sodbi in sklepu VIII 548/2007 z dne 19. 10. 2009, je Vrhovno sodišče navedlo, da bo kriterije, ki se upoštevajo pri odmeri morala oblikovati sodna praksa, bo pa pri odmeri treba upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila. Te okoliščine je, poleg ostalih, zgoraj navedenih, pri odmeri odškodnine tudi potrebno upoštevati. Glede na to, je sodišče v izpodbijani sodbi upoštevalo ustrezne kriterije in utemeljeno upoštevalo, da je tožnik težje zaposljiv delavec, invalid III. kategorije, da se je zaposlil po več kot dveh letih, je prisojena odškodnina ustrezna.

15. Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.