Jedro

Spremembo preživnine lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena.

Po splošnem pravilu se preživnina za mladoletnega otroka običajno nakazuje na bančni račun otrokovega zakonitega zastopnika (torej starša, pri katerem otrok prebiva). Pri preživnini za polnoletno osebo pa se preživnina nakazuje neposredno upravičencu.

V primerih skupnega starševstva se preživnina praviloma nakazuje tistemu od staršev, ki je z otrokom več časa. Starša se sicer lahko sporazumno dogovorita, da se preživnina nakazuje neposredno na otrokov bančni račun, če je to v korist otroka. Sodišče ima diskrecijsko pravico pri odločanju o načinu izpolnjevanja preživninske obveznosti, vendar mora vedno slediti načelu koristi otroka. Ključno je, da je vsak primer individualno obravnavan glede na okoliščine in potrebe otroka ter zmožnosti staršev, pri čemer je vodilo vedno korist otroka.

Žepnina je običajno namenjena osebnemu razpolaganju otroka in predstavlja manjši denarni znesek, ki ga otrok lahko porabi po svoji presoji za osebne potrebe (npr. nakup sladkarij, iger, oblačil po lastni izbiri itd.). Preživnina pa pokriva vse življenjske stroške otroka, vključno s hrano, stanovanjem, obleko, izobraževanjem, zdravstvom, prevozom, rekreacijo in kulturnimi dejavnostmi. Ključno je, kakšen je namen izvedenega plačila in kaj je bilo dogovorjeno ali določeno v izvršilnem naslovu (sodna odločba, sodna poravnava ali izvršljiv notarski zapis). Le če je bilo določeno oz. izrecno dogovorjeno, da se preživnina plačuje na otrokov bančni račun, bi takšno plačilo veljalo kot izpolnitev preživninske obveznosti. Če se plačilo izvaja izven okvira dogovora, gre za prostovoljno dajatev, ki ne nadomešča preživninske obveznosti. Žepnina ni oblika izpolnjevanja preživninske obveznosti. Starš, ki neposredno skrbi za otroka, mora biti tisti, ki upravlja s preživninskimi sredstvi in jih porabi za otrokove življenjske potrebe. Če preživnina ni določena tako, da se plačuje na otrokov račun, plačilo na ta račun torej ne izpolnjuje obveznosti.

Izrek

I.Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje v tč. IV. in VI. izreka se zavrneta in se ta del sklepa potrdi; sodišče prve stopnje naj s popravnim sklepom odpravi očitno računsko napako v tč. IV izreka sklepa.

II.Pritožbama zoper sklep sodišča v tč. II. in III. v zvezi s V. izreka se ugodi tako, da se točki II. in III. poslej pravilno glasita:

"II. Preživninska obveznost očeta A. A. do njegove hčerke B. A., kot je bila določena s sodno poravnavo 24. 2. 2016, se od 1. 9. 2022 do 31. 8. 2024 spremeni tako, da znaša 200 EUR mesečno v breme očeta, od 1. 9. 2024 dalje pa 350 EUR mesečno.

Oče je dolžan od 8. 2. 2023 do izdaje tega sklepa doplačati za preživljanje hčere B. A. še 50 EUR mesečno, od izdaje sklepa dalje pa je dolžan plačevati 350 EUR mesečno, vse na račun B. A., pri čemer je zapadle in neplačane obroke dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

III. Preživninska obveznost očeta A. A. do njegovega sina C. A., kot je bila določena s sodno poravnavo 24. 2. 2016, se od 1. 9. 2022 spremeni tako, da je oče dolžan od tedaj dalje plačevati zanj mesečno preživnino v višini 200 EUR, in sicer na račun matere D. A.

Zapadle in neplačane zneske preživnin je dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude."

III.V preostalem delu se tč. V. izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdi in se pritožba predlagateljice prav tako zavrne.

IV.Udeleženci sami krijejo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Prva predlagateljica in nasprotni udeleženec tega postopka sta starša B. A., roj. 2005, in C. A., roj 2007; slednji je bil torej ob odločanju sodišča prve stopnje še mladoleten, medtem ko je bila njegova sestra B. A. že polnoletna in je v postopek vstopila kot predlagateljica. Oba otroka sta bila s poravnavo l. 2016 zaupana v vzgojo in varstvo obema staršema, preživnina je bila za vsakega določena po 100 EUR, dogovorjeno je bilo, da oba krijeta stroške njunega preživljanja.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom očetu naložilo, da od 1. 9. 2022 oče plačuje za B. A. 200 EUR, od 1. 9. 2024 pa 350 EUR (II.), za C. A. pa od 1. 9. 2022 po 200 EUR mesečno (III.), vse na račun B. A. oz. C. A. Poleg tega je očetu naložilo v plačilo znesek 2.375,44 EUR materi (IV). Višji zahtevek predlagateljic je zavrnilo (V.) in odločilo, da udeleženci sami krijejo vsak svoje stroške postopka (VI.).

3.Zoper sklep se pritožujeta tako mati kot oče (prva predlagateljica in nasprotni udeleženec).

4.Oče trdi, da je ves čas, tudi po selitvi matere in otrok v E., izvrševal svojo obveznost do njiju; od marca 2023 jima je nakazoval po 150 oz. po enkrat obema 250 EUR, od septembra 2024 pa B. A. nakazuje 300 EUR. Ob tem izpolnjuje svojo obveznost tudi v naravi, kupuje jima obleko, obutev, potrebščine, plačuje inštrukcije. Trdi, da ni podlage za ponovno odločanje o preživnini. Če že, bi bil primeren znesek 150 za C. A. in 300 za B. A. Nasprotuje tudi plačilu 2.375,44 EUR. Vsota 646,50 EUR, 890,94 EUR in 828 EUR, ki naj jo bi dolgoval, je 10 EUR nižja, itak pa gre za verzijski in ne za preživninski zahtevek, ki ne more biti predmet tega postopka. Sicer pa sta se roditelja dogovorila, da ortodonta za B. A. plača mati, za C. A. pa oče. Materi očita, da je glede sina ravnala samovoljno, ko ga je odpeljala k svojemu osebnemu zobozdravniku, ki je bistveno dražji od tega, ki ga je izbral sam.

5.Mati pa očita, da je oba otroka ves čas preživljala sama in da ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da je oče hčeri kupoval različne dobrine (leče, dijaški dom, frizerja, hrano, obleko itd.). Sodišču očita, da ni razčistilo, kako redno je oče prispeval; trdi, da je šlo za občasno žepnino, sama pa je dokazala izdatke v višini 75.000 EUR. Otroka, ki sta občasno prejela kakšen znesek na bančni račun, tega nista dojemala kot preživnino. Predlagateljici je dostop do bančnih računov otrok onemogočen, saj je na njih pooblaščen le oče, ki je tudi dvigoval različne zneske. Nato mati poudarja stališče, da otrok sam ni dolžan prispevati za svoje preživljanje in očita, da je sodišče odločilo v nasprotju s tem. Preživnina se mora plačevati njej, zakoniti zastopnici, saj mora ona kriti vsakodnevne življenjske stroške, sicer gre za žepnino. Zato tudi nasprotuje odločitvi, da se preživnina nakazuje na račun hčere oz. sina. Napačno naj bi sodišče tudi porazdelilo preživninsko breme, saj je sin večino časa v E. pri njej, z očetom ima le občasne stike, vsak drugi konec tedna. Oče bi po njenem moral kriti vsaj 70 % potreb. Mati sodišču dalje očita, da je spregledalo vrsto dokazov in da ni upoštevalo natančnega števila dni, ki ga otrok preživi pri vsakemu od staršev. Tudi pridobitne zmožnosti naj bi sodišče pomanjkljivo ugotovilo, zlasti očetove dohodke od njegovega nepremičnega premoženja. Zanika, da bi bile njune preživninske zmožnosti približno enake. Iz obrazložitve sklepa naj ne bi bilo jasno, kako je sodišče ugotavljalo potrebe otrok. Zaključi, da ji mora po njenem obračunu, ki ga delno razgrne, oče plačati skupaj še 10.342 EUR s pripadki.

6.Mati in oče sta vzajemno odgovorila na pritožbi in se oba zavzela za zavrnitev nasprotne pritožbe, vztrajata pri svojih navedbah in opredeljujeta vsak svoje pritožbene stroške.

7.Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede spremenjenih okoliščin in spremembe preživnine

8.Sodišče prve stopnje je pravilno določilo materialnopravno izhodišče za odločitev v tej zadevi. To je v 197. čl. Družinskega zakonika (DZ), ki daje upravičencu do plačila preživnine oziroma zavezancu za njeno plačilo možnost, da zahteva zvišanje, znižanje ali odpravo z izvršilnim naslovom določene preživnine, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnost zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Preživnina se namreč določi tako, da se najde ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. čl. DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Zgolj pod tem pogojem zakon dopušča poseg v že določeno preživnino in s tem v izvršilni naslov. Spremembo preživnine lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena.

9.Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so se razmere na strani upravičencev v dobrih šestih letih po sklenitvi sodne poravnave bistveno spremenile s selitvijo matere in otrok iz F. v E., in sicer začetkom šolskega leta (1. 9.) 2022, zaradi začetka obiskovanja srednje šole oz. gimnazije v E. Zato, in ker ni bilo več dogovora o načinu izvrševanja veljavne sodne poravnave, je bilo primerno in potrebno preživnino za oba otroka na novo odmeriti in določiti. 100 EUR za vsakega namreč ni več znesek, ki bi lahko zagotovil kritje življenjskih stroškov gimnazijcev.

10.Sodišče prve stopnje ni ocenilo za potrebno, da poseže v odločitev o skupnem starševstvu, niti za sina, ki je bil v času odločanja sodišča prve stopnje še mladoleten, zaradi spremenjenega načina življenja pa je pravilno ocenilo, da je treba ponovno odločiti o preživnini. Čeprav v sodni poravnavi ni izrecno zapisano, očitno ni sporno, da se je skupno starševstvo pred selitvijo v E. izvrševalo na način, da sta otroka izmenično pri obeh starših preživljala po en teden.

11.Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine (196. čl. Družinskega zakonika - DZ). Pri odmeri preživnine mora sodišče po 190. čl. DZ upoštevati številne dejavnike, vključno s stroški bivanja, prehrane, oblačil, izobraževanja, vzgoje in drugih življenjskih potreb otroka. Tudi v primerih skupnega starševstva (ko oba starša izvajata skupno varstvo in vzgojo) to samo po sebi ne pomeni, da preživnina ni določena. Obveznost plačila preživnine ni določena že s tem, da nad mladoletnim otrokom oba starša izvršujeta skupno vzgojo in varstvo. Določitev preživnine je odvisna od razmerja med dohodki obeh staršev in od tega, koliko je kateri od njiju zmožen poskrbeti za otroka.

12.Po splošnem pravilu se preživnina za mladoletnega otroka običajno nakazuje na bančni račun otrokovega zakonitega zastopnika (torej starša, pri katerem otrok prebiva). Pri preživnini za polnoletno osebo pa se preživnina nakazuje neposredno upravičencu.

13.Sodišče lahko v primeru skupnega starševstva določi, da se preživnina nakazuje na otrokov bančni račun, vendar le v posebnih primerih, ko je otrok nameščen k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, in ko je bil otroku postavljena skrbnik, ki v ta namen odpre poseben otrokov račun. V primerih skupnega starševstva se preživnina praviloma nakazuje tistemu od staršev, ki je z otrokom več časa. Starša se sicer lahko sporazumno dogovorita, da se preživnina nakazuje neposredno na otrokov bančni račun, če je to v korist otroka. Sodišče ima diskrecijsko pravico pri odločanju o načinu izpolnjevanja preživninske obveznosti, vendar mora vedno slediti načelu koristi otroka. Ključno je, da je vsak primer individualno obravnavan glede na okoliščine in potrebe otroka ter zmožnosti staršev, pri čemer je vodilo vedno korist otroka.

Posebej glede preživnine za B. A.

14.Kljub selitvi v E. očitno ni sporno, da je B. A. živela v dijaškem domu, in ne pri materi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oče do meseca marca 2023, ko je hči postala polnoletna, večinoma plačeval dijaški dom (cca 210 EUR mesečno), prispeval pa je še za nakup različnih potrebščin in stroškov (obleke, frizer, kozmetika, inštrukcije..), zato ne glede na spremenjene okoliščine, ki so narekovale spremembo določene oz. dogovorjene preživnine (iz 100 EUR na mesec v 200 EUR), v denarju v tem obdobju ni več dolžan prispevati, saj je z rednim mesečnim izdatkom pokril največji mesečni življenjski strošek, poleg tega pa je kril še nekatere druge izdatke. Materino pritožbo, da naj ne bi bilo jasno, kako je sodišče to ugotovilo, je treba zavrniti, saj je to prepričljivo izpovedal oče, potrdila pa hči, kar je razvidno iz tč. 8. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

15.Višine mesečne preživnine (200 EUR in nato 350 EUR od selitve v G.) od svoje polnoletnosti dalje B. A., ki je od tedaj dalje edina procesno in stvarno legitimirana za svoj preživninski zahtevek, ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ta znesek ocenjuje kot primeren in kot realen odsev potreb upravičenca in zmožnosti zavezancev. Te je sodišče prve stopnje navedlo v tč. 8 in tč. 13, sicer dokaj skopo, a solidno, razumno in zadostno. Očetova pritožba, da bi bilo dovolj 150 EUR, je brez tehtnih in konkretnih, specifičnih razlogov in jo je treba zavrniti. Je pa ugotovljeno, da je v tem obdobju oče B. A. že plačeval po 150 EUR na mesec.

16.Nadalje je sodišče razumno in zanesljivo ugotovilo B. A. večje potrebe zaradi selitve v G. z 1. 9. 2024, ko je očetu naložilo plačevanje 350 EUR mesečno za njeno preživljanje (tč. 8 na str. 12). Tudi v tem je treba očetovo pritožbo, da bi bilo dovolj 300 EUR, zavrniti. Je pa ugotovljeno, da od 1. 9. 2024 oče B. A. nakazuje po 300 EUR mesečno. Iz navedenih ugotovitev tako izhaja, da mora oče B. A. plačati še razliko po 50 EUR na mesec, in sicer od njene polnoletnosti dalje, za naprej pa ji mora plačevati po 350 EUR.

Posebej glede preživnine za C. A.

17.Za razliko od sestre C. A. v E. ni živel v dijaškem domu, poleg tega je njegova polnoletnost nastopila šele po odločitvi sodišča prve stopnje, torej po časovni točki, na katero se odločitev nanaša. To bistveno spreminja način izvrševanja obveznosti obeh staršev do njega po nastopu spremenjenih okoliščin v primerjavi s sestro.

18.Navedeno pomeni, da je po nastopu spremenjenih okoliščin mati dejansko prevzela nase bistveno večje breme preživljanja C. A. od očeta, čeprav pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oče tudi C. A. kupoval različne stvari, celo računalnik, skrbel za njegove počitnice itd. Vendar je nesporno dejstvo, da je C. A. od začetka šolskega leta 2022 živel v E. v stanovanju, za katerega je tako najemnino kot vse druge nujne stroške plačevala mati, ki je tudi sicer skrbela za C. A. vsakodnevne zadeve in te niso bile več vsak drugi teden očetova skrb in breme, tudi ne finančno.

19.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oče večino časa plačeval na C. A. bančni račun po 150 EUR na mesec, skupaj v relevantnem obdobju naj bi tako nakazal 2.475 EUR (str. 9 spodaj, tč. 4, tč. 10 in 12 na str. 13 sklepa sodišča prve stopnje). C. A. tega denarja ni izročal materi. Sodišče je ocenilo, da so C. A. potrebe okoli 560 EUR na mesec, upoštevalo je, kar je oče plačal C. A., in tudi za bodoče očetu naložilo plačevanje preživnine na otrokov račun. Navedeno je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno napačno.

20.Odgovoriti je treba na vprašanje, ali oz. v kakšen primeru takšno plačilo izpolnjuje obveznost preživnine ali pa predstavlja le prostovoljno dajatev (žepnino) oz. kakšna je razlika med žepnino in preživnino. Žepnina je običajno namenjena osebnemu razpolaganju otroka in predstavlja manjši denarni znesek, ki ga otrok lahko porabi po svoji presoji za osebne potrebe (npr. nakup sladkarij, iger, oblačil po lastni izbiri itd.). Preživnina pa pokriva vse življenjske stroške otroka, vključno s hrano, stanovanjem, obleko, izobraževanjem, zdravstvom, prevozom, rekreacijo in kulturnimi dejavnostmi. Ključno je, kakšen je namen takšnega plačila in ali je bilo tako dogovorjeno ali določeno v izvršilnem naslovu (sodna odločba, sodna poravnava ali izvršljiv notarski zapis). Le če je bilo določeno oz. izrecno dogovorjeno, da se preživnina plačuje na otrokov bančni račun, bi takšno plačilo veljalo kot izpolnitev preživninske obveznosti. Zgolj dejstvo, da starš nakazuje denar na otrokov račun, samo po sebi še ne pomeni, da gre za preživnino. Preživnina mora biti namenjena pokrivanju otrokovih življenjskih potreb, medtem ko je žepnina običajno namenjena izključno osebnemu razpolaganju otroka. Če se plačilo torej izvaja izven okvira dogovora, gre za prostovoljno dajatev, ki ne nadomešča preživninske obveznosti. Žepnina ni oblika izpolnjevanja preživninske obveznosti. Starš, ki neposredno skrbi za otroka, mora biti tisti, ki upravlja s preživninskimi sredstvi in jih porabi za otrokove življenjske potrebe. Če preživnina ni določena tako, da se plačuje na otrokov račun, plačilo na ta račun torej ne izpolnjuje obveznosti.

21.Po povedanem se izkaže, da zgolj znesek, ki se zdi za pojme žepnine relativno visok, zaradi tega še ne more pomeniti avtomatično izpolnjevanja preživninske obveznosti. Ker torej dogovora med staršema o takšnem načinu plačevanja preživnine ni bilo, ni očetovih nakazil na C. A. račun ni mogoče upoštevati kot plačevanje preživnine.

22.Višina mesečne preživnine za C. A. je tudi po presoji pritožbenega sodišča določena pravilno. Potrebe so namreč tiste, ki se (v razumnih okvirih) prilagajajo zmožnostim. Otrokove potrebe so glede zmožnosti staršev ter glede na starost otroka in druge okoliščine pravilno ocenjene. Kot je ustrezno navedlo že sodišče prve stopnje, mora pri odmeri preživnine za otroka sodišče upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (190. čl. DZ); C. A. potrebe je sodišče prve stopnje ocenilo in jih specificiralo v tč. 10 na str. 12 in 13. Izhajalo je iz navedb obeh staršev, njunih prihodkov in splošno znanih cen življenjskih stroškov za dijake C. A. starosti.

23.Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s sodiščem prve stopnje, da so preživninske zmožnosti obeh staršev približno enake, primerljive. Pojem medsebojne primerljivosti ne pomeni natančne matematične enakosti prihodkov. O medsebojni primerljivosti prihodkov je mogoče govoriti tudi, kadar se višina nekoliko razlikuje, nesorazmerje pa ni večje, bistveno.1 Ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo očetovih prihodkov iz oddajanja nepremičnega premoženja, saj je ravno to izrecno upoštevalo in tudi obrazložilo, kako (tč. 13 na str. 14). Glede na navedeno, upoštevaje še to, da mati prejema otroški dodatek, C. A. pa štipendijo in (visoko) žepnino - ne glede na to, da nič od navedenega ne vpliva neposredno na obstoj izračun (oceno) preživnine - je ocena, da bo očetov mesečni prispevek 200 EUR za C. A. primeren, pravilna in zakonita. V ozadju tega gre vendarle pomisliti tudi na sicer neodločilen faktor, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, da se bliža tudi C. A. polnoletnost, ki bo narekovala obveznost njegovega preživljanja le ob rednem šolanju.

Glede verzijskega zahtevka (povračila stroškov selitve in ortodontskega zdravljenja)

24.Drži, kar pravi oče v pritožbi, da je materina zahteva za plačilo dela stroškov za ortodonta in stroške selitve B. A., povračilni, tim. verzijski zahtevek, ki sicer vsebinsko konkretno korenini v nujnih stroških za otroka, vendar gre za aktualne, dejanske izdatke, ki so že nastali in niso bili zaobseženi s preživnino. Ta se namreč (lahko) zahteva (le) za naprej. Podlaga tega dela materinega zahtevka je 197. čl. Obligacijskega zakonika, ki pravi: Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. O teh zahtevkih se odloča v pravdnem postopku, pričujoči pa je nepravdni. Vendar Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) tako situacijo rešuje v 19. čl., kjer 2. odst. pravi: Če je bilo v nepravdnem postopku odločeno o stvari, ki bi se morala reševati po pravilih pravdnega postopka, je tako odločbo mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi iz tega razloga samo, če je sodišče v nepravdnem postopku zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Absolutna bistvena kršitev postopka s strani očeta v tem delu ni očitana, zato je treba presojati tudi njegovo siceršnjo njegovo pravilnost in zakonitost.

25.Mati je te dejanske stroške izkazala, sodišče ji je pravilno sledilo in jih ugotovilo (glej tč. 9. in 11 na str. 12 in 13 izpodbijanega sklepa). Gre nesporno za stroške ortodonta in glede hčere za selitvene stroške, kar je brez dvoma strošek za otroka, ki je potreben. Že mogoče, da je imel oče na razpolago cenovno ugodnejšo ortodontsko storitev, a to ne spremeni dejstva, da je bila ta v korist otrok opravljena, v ugotovljeni višini, kar je v celoti plačala mati.

26.S sklenjeno sodno poravnavo l. 2016 sta se za kritje stroškov obeh otrok starša zavezala enako, torej da jih krijeta vsak polovico. Drži, da je vsota zneskov 646,50, 890,94 in 828 EUR, kar so polovični zneski ortodontskega zdravljenja obeh otrok oz. stroški B. A. selitve, ki odpadejo na očeta in jih je plačala mati, 2.365,44 EUR (glej tč. 9. in 11 na str. 12 in 13 izpodbijanega sklepa) in ne 10 EUR več, kot izhaja iz tč. IV izreka sklepa. Gre za očitno računsko napako, ki naj jo odpravi sodišče prve stopnje s popravnim sklepom, sklep pa v tem delu zato ni napačen ali nezakonit (328. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

27.Posebni drugi, še višji izdatki matere niso konkretno izkazani kot posebni, zato vsi zapadejo pod dikcijo poravnave, da starša svojo obveznost preživljanja ("100 EUR na mesec") izvršujeta tako, da krijeta stroške njunega preživljanja. Dejansko sta to tudi počela in ni nobenega razloga oz. podlage za materino ex post facto računovodstvo vsakega posameznega izdatka, ko tekom celega postopka in delno tudi še v pritožbi prikazuje, dokazuje in obračunava različne stroške (v višini 75.000,00 EUR oz. še 10.342 EUR, pri čemer pritožbeno vztraja). Povedna je očetova navedba, da njemu še na misel ne pride, da bi od matere terjal polovico izdatkov, ki jih je porabil za otrokove potrebe, saj jih je bil, skupaj z materjo, dolžan kriti in se je z njo tako predhodno tudi dogovoril. Izjema je, kot obrazloženo in kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, omenjeni večji izdatek za oba otroka, ki ga je krila mati. Sicer pa je sodišče pravilno ugotovilo, da sta od sklenjene poravnave oba prispevala po svojih zmožnostih in glede na potrebe, sproti sta oba krila izdatke za različne življenjske stroške in potrebščine, plačevala sta različne dobrine in storitve.

28.Podlage za ugoditev višjemu verzijskemu zahtevku ni, prisojeni pa je utemeljen po podlagi in višini (s korekcijo, ki bo še storjena s strani sodišča prve stopnje).

Sklepno

29.Za hči B. A. ne glede na spremenjene okoliščine že z dnem 1. 9. 2022 do njene polnoletnosti 7. 2. 2023 materi ni dolžan plačati višje preživnine, ker jo je primerno izpolnil, v skladu z dogovorom iz sodne poravnave tako, da je plačeval dijaški dom in kril druge priložnostne izdatke. Od hčerine polnoletnosti dalje mora plačevati 50 EUR na mesec več, kot je plačeval sproti, od odločitve sodišča dalje pa v celoti 350 EUR, in sicer neposredno njej, polnoletni hčeri.

30.Za sina C. A. pa je oče za čas od 1. 9. 2022 dalje dolžan plačevati materi po 200 EUR na mesec, do izdaje sklepa natekel mesečne zneske v 15 dneh, v bodoče pa vsak mesec ta znesek do 15. dne v mesecu za tekoči mesec.

31.V primeru zamude tečejo od izteka določenega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).

32.Pritožbama je bilo torej treba delno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje glede preživnine za oba otroka delno spremeniti, kot izhaja iz izreka. V preostalem, neutemeljenem delu je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo (2. in 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)).

33.Po določbi 2. odst. 55. čl. ZNP-1, ki omogoča sodišču prosti preudarek, naj vsak udeleženec sam krije svoje stroške tega postopka, vključno s pritožbenimi, saj je bistvo tovrstnih postopkov korist otrok; uspeh posameznega roditelja v postopku je zato manj pomemben faktor.

-------------------------------

1Prim. VSL sodba IV Cp 3437/2015 in mnoge druge.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 189, 190, 196, 197 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 197 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 19, 19/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 328

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.