Jedro

Okoliščine, da obdolženec redno in prekomerno uživa alkohol, da se njegove grožnje in agresivnost stopnjujejo ter da je osumljen dveh kaznivih dejanj nasilništva, ko naj bi fizično napadel in grozil z nožem trem oškodovancem, upravičujejo pripor obdolženca kot neogibno potreben ukrep, čeprav obdolženec doslej še ni bil kaznovan.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper J.D. v zvezi z utemeljenim sumom storitve dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ na podlagi 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil. Zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka (razlog po 3. točki drugega odstavka 420. člena ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi, oziroma ga nadomesti z ukrepom po 195.a členu ZKP.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj je nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj izkazana in je ni mogoče odpraviti z izrekom ukrepa prepovedi približevanja po 195.a členu ZKP.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve neutemeljeno navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj z ukrepom po 195.a členu ZKP (prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi) ne bi bilo mogoče obdolženca odvrniti od ponavljanja kaznivih dejanj, s čimer smiselno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Tako preiskovalni sodnik, kot zunajobravnavni senat, ki je pritrdil njegovi oceni, da so za odreditev pripora izpolnjeni vsi zakonski pogoji, v svojih odločbah določno in obrazloženo ugotavljata, da je pripor (iz razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki 432. člena ZKP) neogibno potreben za varnost ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, za katerega se zavzema obramba.

Iz razlogov izpodbijanih sklepov izhaja, da obdolženčevo nasilje zoper ženo in dva otroka, od katerih je eden še mladoleten, traja že nekaj let in da se stopnjuje, tako da je policija v zadnjem letu zaradi zaščite oškodovancev morala intervenirati že trikrat. Obdolženec je s kršitvami nadaljeval tudi ob prisotnosti policistov in je bil v tem času dvakrat pridržan zaradi vinjenosti. Sklepa ugotavljata, da obdolženec redno in prekomerno uživa alkohol, da se njegove grožnje in agresivnost stopnjujejo in da razloge za svoje ravnanje išče zgolj pri oškodovancih. V predmetni zadevi je osumljen dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ker naj bi dne 19.10. in 20.10.2007 fizično napadel in grozil z nožem trem oškodovancem, zaradi česar so bili ti prestrašeni in so se počutili ogrožene.

Navedene okoliščine, v katerih naj bi bili storjeni predmetni kaznivi dejanji, njuna teža, obdolženčeve osebne lastnosti in njegovo dosedanje življenje so tudi po oceni Vrhovnega sodišča zadostna podlaga za sklep, da je pripor obdolženca neogibno potreben za varnost oškodovancev in da s predlaganim milejšim ukrepom nevarnosti ponavljanja takšnih kaznivih dejanj ne bi bilo mogoče odvrniti, kljub temu, da obdolženec doslej, kot navaja vložnik, še ni bil sodno kaznovan, pač pa le zaradi kršitev zoper javni red in mir.

Na drugačno odločitev od sprejete v izpodbijanem sklepu ne morejo vplivati posplošene trditve zahteve, da naj bi šlo le za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti in ne za kaznivo dejanje nasilništva. Argumentov za takšno svoje stališče zagovornik ne navaja. Iz opisa kaznivih dejanj izhajajo zakonski znaki dveh kaznivih dejanj nasilništva zoper tri oškodovance, zato zagovornik tudi s smiselnim sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP) ne more uspeti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je po navedenem neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).