Jedro

V zvezi s tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno obrazložilo, da tožnik ni mogel umakniti dokaznega predloga za njihovo zaslišanje, ker naj bi se izvajanje tega dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo pisnih izjav. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika skladno z drugim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo, naj v roku 30 dni predloži pisne izjave navedenih prič. ZPP v drugem odstavku 236.a člena določa, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnik po poteku 30-dnevnega roka izjav prič ni pridobil, pri čemer niti ni navajal, da jih je sploh poizkušal pridobiti, pač pa je ta dokazni predlog umaknil. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič se tako še ni začel izvajati, zato ga je tožnik lahko umaknil. Vendar pa izvedba dokaza z zaslišanjem teh prič temelji tudi na dokaznem predlogu toženke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje te priče zaslišalo brez dokaznega predloga strank. V pritožbi očitane postopkovne kršitve in kršitve ustavnih pravic zato niso podane.

Odločitev o reorganizaciji predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru. Na zakonitost odpovedi pa ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Pri presoji poslovnega razloga tudi ni bistveno, ali so se zaradi tožniku odpovedane pogodbe o zaposlitvi toženki dejansko zmanjšali stroški, zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka tega ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga toženke tožniku z dne 10. 1. 2023 in za njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da delovno razmerje med pravdnima strankama še vedno traja. Zavrnilo je tudi zahtevka za reintegracijo in reparacijo ter podredni zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1. Odločilo je še, da krije tožnik sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, kot tudi kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez dokaznega predloga strank zaslišalo priče A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. in na njihovih izpovedbah utemeljilo sodbo, kar je nezakonito in neustavno. Tožnik je namreč dokazni predlog za zaslišanje teh prič umaknil, toženka pa je njihovo zaslišanje predlagala prepozno, že po prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi teh prič zmotno ugotovilo, da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik v času odpovedi, dejansko reorganizirano na način, da se je razdelilo med vodje K. skupin, to je med navedene priče. Sodišče prve stopnje je zmotno sledilo tudi izpovedbama prič H. H. in I. I., namesto izpovedbama tožnika in priče J. J. Meni, da je izpodbijana sodba glede navedenega zaključka neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Ni mu jasno, kako je lahko sodišče prve stopnje odpoved utemeljilo na reorganizaciji, če je bila ta že 1. 9., kar je še pred tožnikovo sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Toženka mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala že dva meseca po njeni sklenitvi, kar kaže na navidezen odpovedni razlog in na zlorabo instituta odpovedi. Do navedenih relevantnih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da toženka odpovednega razloga ni dokazala. Nadalje navaja, da je toženka z novimi navedbami spreminjala odpovedne razloge. Poudarja, da je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da oktobra 2022, ko je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi in aneks, še ni vedela, da bo prisiljena ukiniti oddelek uvoza, in da je bila zaradi slabih ekonomskih kazalnikov, ki jih je mesečno spremljala, prisiljena k dodatni ukinitvi oddelkov, ker se je trend slabšanja finančnih kazalnikov nadaljeval. Zato meni, da bi morala toženka predložiti finančne podatke po posameznih mesecih, kar pa ni storila. Finančni rezultati so namreč novembra in decembra vedno boljši, kar toženka ni zanikala. Sodišče prve stopnje pa je o finančni situaciji toženke zmotno presojalo na podlagi letnih podatkov, s čimer je preseglo okvir odpovednih razlogov. V zvezi z navedenim sodišču prve stopnje očita postopkovno kršitev, ker ni izvedlo dokaza s pridobitvijo mesečnih finančnih podatkov toženke in z izvedencem finančne stroke ter ker se ni opredelilo do tožnikovih ključnih navedb. Poudarja, da toženka ni dokazala slabše finančne situacije od oktobra 2022 dalje, zaradi katere je zatrjevala potrebo po reorganizaciji uvoza in posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Nadalje navaja, da je toženka zaposlovala nove delavce, kar še dodatno kaže na navidezen ekonomski razlog. Tožnik bi lahko opravljal delo novo zaposlenih delavk, do česar vse se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženka pa tudi ni dokazala, da bi se ji zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izboljšala finančna situacija. Sodišču prve stopnje še očita, da je zmotno zavrnilo ugovor prekluzije, ki ga je podal glede navedb in dokazov iz toženkine vloge z dne 3. 7. 2023 in glede navedb toženke na naroku 13. 11. 2023 v zvezi z "2 mio evrov minusa".

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do bistvenih navedb tožnika. V pritožbi uveljavljane postopkovne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) ter kršitve ustavnih pravic tako niso podane.

6. V zvezi s tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno obrazložilo, da tožnik ni mogel umakniti dokaznega predloga za njihovo zaslišanje, ker naj bi se izvajanje tega dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo pisnih izjav. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika skladno z drugim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo, naj v roku 30 dni predloži pisne izjave navedenih prič. ZPP v drugem odstavku 236.a člena določa, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnik po poteku 30-dnevnega roka izjav prič ni pridobil, pri čemer niti ni navajal, da jih je sploh poizkušal pridobiti, pač pa je ta dokazni predlog umaknil. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič se tako še ni začel izvajati, zato ga je tožnik lahko umaknil1. Vendar pa izvedba dokaza z zaslišanjem teh prič temelji tudi na dokaznem predlogu toženke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje te priče zaslišalo brez dokaznega predloga strank. V pritožbi očitane postopkovne kršitve in kršitve ustavnih pravic zato niso podane.

7. Res je toženka zaslišanje navedenih prič predlagala šele na drugem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je sodišče prve stopnje zatem opravilo še en narok za glavno obravnavo, na katerem je bilo predvideno zaslišanje tudi drugih prič (J. J., I. I. in H. H.), zato izvedba tega dokaza ni zavlekla postopka. Skladno s tretjim odstavkom 286. člena ZPP lahko namreč stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Prekluzije namreč niso namenjene same sebi, pač pa pospešitvi postopka oziroma preprečevanju nepotrebnega zavlačevanja. Če kasnejša predložitev oziroma predlaganje dokazov ne zavleče postopka, ni razloga, da jih sodišče ne bi upoštevalo oziroma izvedlo (sodba VSRS VIII Ips 106/2018). Tudi sicer pa je toženka dejstvo, ki ga je želela dokazovati s temi pričami (o prevzemu tožnikovega dela po odpovedi - razporeditvi med vodje K. skupin), dokazala že z izpovedbama prič H. H. in I. I. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikov ugovor prekluzije glede navedb in dokazov toženke iz njene pripravljalne vloge z dne 3. 7. 2023. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila ta pripravljalna vloga vložena pravočasno, v s strani sodišča prve stopnje dodeljenem 15-dnevnem roku, ki se je iztekel 5. 7. 2023, saj je bila tega dne priporočeno oddana na pošto (drugi odstavek 112. člena ZPP). Iz štampiljke sodišča na tej vlogi je jasno razvidno, da je bila oddana priporočeno na pošto dne 5. 7. 2023, kar potrjuje tudi kuverta, pripeta k tej vlogi. Pritožbene navedbe o nasprotnem so zato neutemeljene. Res je sodišču prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpadla beseda priporočeno, vendar zgolj zato še ni podana v pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za očitno pisno pomoto, sploh upoštevaje v izpodbijani sodbi citirano določilo drugega odstavka 112. člena ZPP.

9. Nerelevantno pa je tožnikovo pritožbeno vztrajanje pri ugovoru prekluzije glede toženkinih navedb na naroku za glavno obravnavo dne 13. 11. 2023 o minusu v višini dveh milijonov eurov, saj se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na te navedbe ni oprlo.

10. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožniku dne 10. 1. 2023. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

11. Toženka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz organizacijskih razlogov, četudi se v odpovedi sklicuje tudi na ekonomski razlog. V odpovedi namreč toženka navaja, da je zaradi slabih finančnih kazalnikov sklenila izvesti reorganizacijo in optimizirati izvajanje delovnih nalog. Finančnemu stanju družbe je bilo potrebno prilagoditi število zaposlenih in s tem zmanjšati stroške. Zaradi optimizacije poslovanja in izboljšanja finančnega položaja so se odločili za reorganizacijo, tako da ohranijo le tista delovna mesta, ki so potrebna za delovanje družbe, in da združijo opravljanje posameznih delovnih nalog, ki so si vsebinsko podobne. Tako je bila sprejeta odločitev o ukinitvi samostojnega opravljanja delovnih nalog na področju uvoza (kar je delal tožnik) in prerazporeditvi teh nalog med preostale zaposlene.

12. Toženka torej v odpovedi slabo finančno stanje navaja zgolj kot povod za njeno odločitev o reorganizaciji in optimizaciji poslovanja. Neposredni vzrok odpovedi je bila namreč reorganizacija delovnih nalog na področju uvoza. Zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da bi morala toženka odpovedni razlog dokazati s predložitvijo mesečnih finančnih podatkov2, oziroma je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Četudi bi izvedenec ugotovil, da so bili toženkini finančni rezultati v obdobju od tožnikove sklenitve pogodbe o zaposlitvi v mesecu oktobru 2022 pa do podaje odpovedi v mesecu januarju 2023 boljši (kar je želel tožnik dokazati z izvedencem), zgolj zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi še ne bi bila nezakonita.

13. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, predstavlja odločitev o reorganizaciji poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru. Na zakonitost odpovedi pa ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov (sodba VSRS VIII Ips 231/2013). Delodajalec mora dokazati le, da je bila reorganizacija dejansko izvedena in da zato ni več potrebe po opravljanju dela delavca pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb, in ali so se izkazali za utemeljene, pa je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje, pa čeprav te razloge delodajalec zapiše v obrazložitvi odpovedi (prim. sodbo VDSS Pdp 126/2023).

14. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je toženka z bilanco stanja na dan 31. 12. 2022 in z izkazom poslovnega izida za leto 2022 dokazala v odpovedi zatrjevano slabo finančno situacijo. Glede na jasno navedene postavke in (negativne) številke v teh listinah je neutemeljena pritožbena navedba, da bi bilo za ugotovitev, ali je bilo toženkino finančno stanje res slabo, potrebno posebno strokovno znanje oziroma izvedenec (243. člen ZPP). Ker se je toženka v izpodbijani odpovedi zgolj na splošno sklicevala na slabo finančno situacijo - kot povod za reorganizacijo, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem finančne situacije na letni ravni preseglo okvir odpovednih razlogov.

15. Pri presoji poslovnega razloga tudi ni bistveno, ali so se zaradi tožniku odpovedane pogodbe o zaposlitvi toženki dejansko zmanjšali stroški, zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka tega ni dokazala. Kot rečeno, predstavlja reorganizacija poslovno odločitev delodajalca, katere smotrnosti sodišče ne presoja (prim. sodbo VSRS VIII Ips 205/2014).

16. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka v sodnem postopku spreminjala odpovedne razloge. Res je v odgovoru na tožbo navedla, da je v okviru reorganizacije ukinila oddelek uvoza (in zaposlenima - tudi tožniku odpovedala pogodbi o zaposlitvi), medtem ko je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da ni imela sistemiziranega oddelka uvoza, da pa je ukinila samostojna delovna mesta na področju uvoza, kar izhaja tudi iz izpodbijane odpovedi, torej je zatrjevala enako kot v odpovedi. Omenjena razlika glede na odgovor na tožbo pa tudi sicer ni bistvena. Bistveno je, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je toženka njegove delovne naloge, ki jih je opravljal na področju uvoza, prerazporedila med ostale zaposlene.

17. Sicer pa je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog (prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 150/2016), kar je toženka storila z v pritožbi izpostavljenimi navedbami, da ji slaba finančna situacija ni omogočala povečanja obsega uvoženega blaga in da se je zato odločila ukiniti delovna mesta na področju uvoza. Kot rečeno, pa to niti ni bistveno, saj je toženka dokazala, da je dejansko izvedla v odpovedi zatrjevano reorganizacijo, katere posledica je bilo prenehanje potrebe po delu tožnika zaradi prerazporeditve del in nalog njegovega delovnega mesta med ostale zaposlene.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bilo delo, ki ga je opravljal tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko reorganizirano na način, da se je razdelilo med vodje K. skupin. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je skladna z zahtevami iz določila 8. člena ZPP. Da se je tožnikovo delo reorganiziralo tako, da se ne opravlja več v okviru samostojnega delovnega mesta, pač pa se je prerazporedilo na vodje K. skupin, potrjujejo izpovedbe vseh zaslišanih prič. To izhaja tudi iz izpovedi tožnikove priče J. J., četudi poizkuša pritožba prikazati drugače. Slednji namreč tega ni zanikal, pač pa je izpovedal, da (zgolj) meni, da se na vodje K. skupin ni prenesel ves obseg poslovanja, ker delo še ni bilo zaključeno, do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo in logično pojasnilo, da je šlo le za ugibanja priče, pri čemer zgolj dejstvo, da tisti, ki prevzame delo, ob morebitnem pomanjkanju informacij, zanje prosi tistega, ki je to delo predhodno opravljal, ne pomeni, da delo ni bilo preneseno. Da delo ne bi bilo preneseno na vodje K. skupin, nenazadnje ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Slednji o tem le dvomi, hkrati pa priznava toženkine slabe rezultate in pomanjkanje sredstev za naročila.

19. Tudi zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi priče F. F. (ki je izpovedal, da je prevzel delo tožnika). Ta izpoved je namreč skladna tudi z izpovedbami prič B. B., D. D., C. C., E. E., H. H. in I. I. (o tem, da so vodje K. skupin prevzeli tožnikovo delo). Res je, da priči A. A. in G. G. nista potrdili, da bi prevzeli tožnikovo delo, a to še ne pomeni, da do reorganizacije ni prišlo. Iz izpovedb omenjenih prič namreč izhaja, da K. skupina, ki jo vodita, bodisi nikoli ni delala s tujimi dobavitelji (priča G. G.) bodisi so uvozna opravila opravljali že prej sami (priča A. A.). V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da se je tožnik v času odpovedi še uvajal v delo, pa še ne pomeni, da ni moglo priti do reorganizacije in prenosa del tožnikovega delovnega mesta na ostale zaposlene, kot poizkuša prikazati pritožba.

20. V pritožbi večkrat izpostavljeno dejstvo, da je toženka že 1. 9. 2022 izvedla reorganizacijo in zatem, 11. 10. 2022 s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ki mu jo je odpovedala že 10. 1. 2023, samo po sebi še ne pomeni, da je odpovedni razlog le navidezen, kot zatrjuje tožnik. Toženka je namreč dokazala ponovno reorganizacijo (delovnih mest na področju uvoza), ki je bila izvedena v začetku leta 2023. Kot rečeno, gre za poslovno odločitev toženke, zato se pritožbeno sodišče ne more spuščati v smotrnost njene (ponovne) reorganizacije.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o novih zaposlitvah pri toženki. Toženka namreč ni zaposlila nobenega novega delavca namesto tožnika. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka zaradi odpovedi dveh delavk na drugem delovnem mestu (samostojni referent, za katero se zahteva nižja stopnja izobrazbe, kot je bila tožnikova) zaposlila dve novi delavki na tem - drugem delovnem mestu. Navedeno potrjujeta njuni pogodbi o zaposlitvi v spisu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ne gre za drugo delovno mesto, za katero se zahteva nižja izobrazba. Pri tem niso relevantne pritožbene navedbe, da bi lahko to delo opravljal tudi tožnik, saj mu toženka glede na veljavna zakonska določila ob odpovedi ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz že obrazloženega, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo novih zaposlitev in s tem v zvezi izvajalo dokazov. Toženka je namreč dokazila o novih zaposlitvah in podanih odpovedih predložila prav na podlagi sklepa sodišča prve stopnje, ki jo je k temu pozvalo na tožnikov predlog. Sodišče prve stopnje pa se je do teh dokazov in tožnikovih ugovorov o novih zaposlitvah v izpodbijani sodbi tudi ustrezno opredelilo.

22. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Gre za drugačno procesno situacijo kot v zadevi I Cp 1124/2019, na katero se smiselno sklicuje sodišče prve stopnje, saj je v navedeni zadevi priče k podaji pisnih izjav pozvalo neposredno sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 236.a člena ZPP. 2 K temu jo je sodišče prve stopnje po predhodnem dokaznem predlogu tožnika sicer pozvalo (na naroku za glavno obravnavo dne 19. 9. 2023), a toženka pozivu sodišča ni sledila.