Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo 34. člena ZDSS-1, saj se zaradi zavrženja dokaznega predloga šteje, kot da ta sploh ni bil podan, dokazi, ki sta jih stranki ponudili, pa niso zadoščali za ugotovitev za odločitev pomembnih dejstev oziroma sodišče za njihovo ugotovitev ni imelo ustreznega znanja.

Pri presoji, ali gre pri plačilu stimulacije tudi za plačilo nadur, gre za (pravno) vprašanje, na katerega ne more odgovoriti izvedenec, temveč sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati nadure v skupnem znesku 4.782,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje za vsak posamezen mesečni znesek nadur (točka I izreka), in neizplačane potne stroške v skupnem znesku 1.121,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za vsak posamezen mesečni znesek neizplačanih potnih stroškov (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja v znesku 1.289,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevke po odvodu davkov in prispevkov (točka III izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka) in plačati 80,13 % sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (točka V izreka).

2. Zoper I., II., IV. in V. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče z angažiranjem izvedenca ekonomske stroke v nasprotju s 34. členom ZDSS-1 in načelom dispozitivnosti bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in načelo enakosti strank v postopku. Določba 34. člena ZDSS-1 sodišču dopušča izvedbo dokazov, ki jih stranke niso predlagale, le, če je izvedlo vse predlagane dokaze, pa ne more sprejeti odločitve. Ta člen tako v konkretni zadevi ni upošteven, saj je tožnik izvedbo dokaza z izvedencem predlagal, sodišče pa je dokazni predlog zavrglo, saj zanj ni pravočasno plačal predujma. Z izvedbo dokaza po uradni dolžnosti je tako dejansko saniralo procesno napako tožnika in mu omogočilo dodaten rok za plačilo predujma. S takim ravnanjem je bistveno vplivalo na odločitev, saj brez tega zahtevek ne bi bil izkazan in bi ga moralo zavrniti. Sodišče je bistveno kršilo postopek tudi s tem, ko je na naroku 5. 7. 2021 zaslišalo tožnika, čeprav se naroka 22. 6. 2020, kljub pravilnemu vabljenju in opozorilu, da bo sicer sodišče zaslišalo le tisto stranko, ki bo na narok pristopila, neopravičeno ni udeležil, vrnitev v prejšnje stanje pa je bila dopuščena le za njegovega pooblaščenca. Ker je tožnikovo zaslišanje imelo vpliv na končno odločitev sodišča, je bila toženka zaradi tega postavljena v neenak položaj. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, na katero stranki nista imeli pripomb in jo je v celoti sprejelo tudi sodišče. Po njej je pri izplačilu stimulacije šlo tudi za prikrito izplačilo nadur, in je zato prikrajšanje tožnika bistveno nižje. Sodišče tega zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ni upoštevalo in je bilo dejansko stanje ugotovljeno napačno. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno, naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP). Po določbi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek). V takem primeru določi, da znesek, ki je potreben za stroške izvedbe dokaza, založi ena ali obe stranki. Če ta ni založen v določenem roku, sodišče opusti izvedbo dokaza (drugi odstavek).

6. Pritožbeno stališče toženke, da tožnik brez izvedbe dokaza z izvedencem svojega zahtevka ne bi dokazal, ni pravilno. Toženka je namreč sama sodišču predložila tožnikove plačilne liste, izpise iz tožnikove kartice ter potne naloge, kar (poleg izpovedi zaslišanih) predstavlja ustrezna dokazila v zvezi z utemeljenostjo tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker pa je sodišče na njihovi osnovi moralo ugotoviti za odločitev pomembna dejstva in je, glede na njihovo vsebino, za to potrebovalo strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, je, po izvedbi vseh ostalih predlaganih dokazov, na osnovi 34. člena ZDSS-1, pravilno izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke (243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje s tem ni kršilo 34. člena ZDSS-1, saj se zaradi zavrženja dokaznega predloga šteje, kot da ta sploh ni bil podan, dokazi, ki sta jih stranki ponudili, pa niso zadoščali za ugotovitev za odločitev pomembnih dejstev oziroma sodišče za njihovo ugotovitev ni imelo ustreznega znanja. S svojim ravnanjem tudi ni saniralo tožnikove procesne napake oziroma ravnalo v nasprotju z načelom dispozitivnosti ter enakosti, kot navaja toženka v pritožbi, niti ni tožniku določilo novega roka za plačilo predujma. Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZDSS-1 namreč sodišče določi, da plačilo stroškov izvedbe dokaza, založi ena ali obe stranki.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka s tem, ko je, kljub prvotni neopravičeni odsotnosti, tožnika na naslednjem naroku zaslišalo, čeprav je bila vrnitev v prejšnje stanje dovoljena zgolj za njegovega pooblaščenca. Po določbi drugega odstavka 258. člena ZPP se namreč sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu, ni pa k takemu ravnanju zavezano. Zato sodišče s tem, ko je tožnika zaslišalo, toženke ni postavilo v neenakopraven položaj. Glede na vsebino vabila stranki na narok (list. št. 52-53) so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bil tožnik v vabilu na narok za dne 22. 6. 2020 opozorjen, da bo sodišče, če na narok neopravičeno ne bo pristopil, zaslišalo le tisto stranko, ki bo na narok pristopila. Na to sodišče tožnika ni opozorilo niti na naroku dne 25. 11. 2019 (list. št. 41-43) ali v vabilu na narok za glavno obravnavo stranki z dne 7. 1. 2020 (list. št. 46).

8. Upoštevati ni mogoče pritožbenih navedb, da je sodišče z neupoštevanjem dopolnitve izvedenskega mnenja nepravilno uporabilo materialno pravo ter napačno ugotovilo dejansko stanje. Pri presoji, ali gre pri plačilu stimulacije tudi za plačilo nadur, gre za (pravno) vprašanje, na katerega ne more odgovoriti izvedenec, temveč sodišče. To je nanj pravilno in izčrpno odgovorilo v točki 11 obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da zavzeta pravna stališča dejansko potrjujejo tudi predloženi dokazi (plačilne liste), da višina stimulacije ni bila povezana s številom nadur. Zato ni pomembno, da je sodišče dopolnitev izvedenskega mnenja štelo za strokovno prepričljivo in temeljito. Sodišče je o tožnikovem zahtevku glede plačila nadur odločilo pravilno, in njegovo prikrajšanje ni bilo nižje od prisojenih zneskov, kar uveljavlja toženka v pritožbi.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper izpodbijani del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.