Jedro

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavek 154. člen OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

V tovrstnih odškodninskih sporih je tako primarno potrebno v okviru podane trditvene podlage strank ugotoviti katera okoliščina oziroma nedopustno, t.j. protipredpisno ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče. Šele v primeru, da se ugotovi, da sta oba voznika ravnala protipredpisno in ravnanja obeh predstavljajo pravno relevantne vzroke za nastanek prometne nesreče, se v okviru ugotavljanja stopnje njune krivde kot ena izmed pomembnih okoliščin upošteva tudi možnost vsakega od obeh udeležencev prometne nesreče za preprečitev prometne nesreče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 10,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala, da ji tožena stranka plača 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 10. 5. 2018 dalje do plačila ter ji poravna pravdne stroške v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod točko II. izreka pa je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati 1.893,72 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo sklicujoč se na 2. člen ZCes-1 in 65. člen ZPrCP kot odgovor na vprašanje, kako mora ravnati voznik, če širina vozišča ne omogoča, da se neovirano srečata dve nasproti vozeči dvosledni vozili in sicer, da tudi v teh primerih vožnja po bankini ni dovoljena. Tožnica meni, da je to stališče sodišča prve stopnje neživljenjsko, v nasprotju s stališči sodne prakse in temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Tožnica se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 960/2015, kjer je med drugim navedeno, da namen norme (16. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest), po kateri kota bankine ne sme biti višja od kota roba vozišča, niti ne nižja več kot 3 cm, ni v tem, da bi na ta način omogočila pešcem varno hojo po cesti in varno sestopanje iz površine ceste na bankino, ampak v tem, da se omogoča varna vožnja vozil zlasti v primeru, ko je cesta ozka in se mora vozilo pri morebitnem srečanju z drugim vozilom umakniti delno tudi na bankino. Izpostavlja tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 392/2018, ki je potrdilo odločitev sodišče prve stopnje in zaključilo, da je toženec vozil v nasprotju z zahtevo iz prvega odstavka 55. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker ni zagotovil zadostne bočne razdalje, pri tem pa je navedlo, da ni bistveno, kolikšna je bila najvišja dovoljena hitrost na spornem odseku ceste, toženec bi pač moral način svoje vožnje prilagoditi prometnim razmeram in stanju cestišča tako, da bi se lahko varno srečal z nasproti vozečim vozilom. Sodišču prve stopnje tožnica v nadaljevanju očita tudi nejasnost njegove odločitve, še zlasti v 19. točki obrazložitve, v kateri navede, da na ozkih cestah, kjer se dve vozili ne moreta neovirano srečati, ni prepovedana vožnja preko namišljene sredinske črte, temveč je zapovedano, če voznik vozi preko namišljene sredinske črte in s tem ne po bankini oziroma drugih delih cestišča, ki niso namenjeni vožnji (pločnik itd.). Obrazložitev je po njenem mnenju v tem delu očitno nedokončana in nepopolna, v vsakem primeru pa nerazumljiva, zato je sodba, ker gre za po mnenju tožnice očitno enega izmed bistvenih delov obrazložitve, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica še izpostavlja, da sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe celo samo ugotovi, da je voznik A. A. kršil 37. člen ZPrCP, vendar pa da od voznika naj ne bi bilo mogoče pričakovati, da bo absolutno udejanjal to pravilo v praksi. Četudi se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi zavzema za bolj življenjsko interpretacijo cestnoprometnih predpisov, pa po mnenju tožnice ni mogoče mimo dejstva, da v kolikor se je A. A. odločil, da cestnoprometnih pravil ne bo dosledno spoštoval in je ob tem ravnanju prišlo do prometne nesreče, nikakor ni mogoče govoriti o tem, da za nastanek prometne nesreče sploh ni odgovoren in je zanjo v celoti odgovorna tožnica. Sploh ker po drugi strani sodišče prve stopnje v nadaljevanju sodbe tožnici zaradi prekoračitve izračunane primerne hitrosti za slabe 3 km/h očita izključno odgovornost za nastanek prometne nesreče. Tožnica se tudi sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče pričakovati od voznika, da ne bo vozil po izoblikovanih kolesnicah, kjer je manj snega in da bo namesto tega vozil na svojem desnem robu ceste, kjer bodo pnevmatike v stiku s snegom oziroma z več snega, kar bo povišalo možnost zdrsa in posledično ogrožalo varnost voznika in pešcev. Meni, da bi to morda lahko veljalo ob vožnji po pregledni ravnini, zagotovo pa ni mogoče govoriti o tem, da je najvarneje in s stališča voznika najprimernejše ravnanje, da v nepregledni ovinek zapelje na način, da se njegovo vozilo nahaja skoraj pol metra preko namišljene sredinske črte vozišča. Zato je po njeni oceni tudi povsem zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki nikakor ne izhaja iz določb 55. in 45. člena ZPrCP, da voznik ne sme peljati po zasneženi bankini, še manj pa, da ne sme peljati po zasneženem skrajnem desnem robu ceste, če sta izoblikovani kolesnici po sredi ceste. Od povprečnega voznika po mnenju tožnice ni mogoče pričakovati, da bo točno vedel, še posebej v snežnih razmerah, kakšna hitrost je tista, da bo lahko varno ustavil vozilo in omogočil drugemu vozilu, da zapelje mimo ter hkrati predvidel in upal, da bo s primerno hitrostjo v ovinek zapeljalo tudi nasproti vozeče vozilo. Gotovo je, da mora voznik peljati počasi, vendar ni mogoče hkrati trditi, da ob tem nima obveznosti, da možnost nastanka prometne nesreče zmanjša tudi s tem, da vozi čim bliže desnemu robu vozišča, po možnosti pa deloma tudi po bankini, ker na ta način lahko prepreči trčenje tudi ob morebitni prepozni reakciji na nasproti vozeče vozilo in zmotno ocenjeni primerni hitrosti za pravočasno zaustavitev ob nenadnem srečanju z drugim vozilom. Tožnica se v nadaljevanju pritožbe sklicuje še na izvedensko mnenje izvedenca B. B., ki je glede trditev, da voznik ne bi smel voziti po bankini, pojasnil, da bi prišlo do množičnih nesreč ravno v teh nepreglednih ovinkih, na zaslišanju dne 4. 6. 2021 pa je še povedal, da je dejstvo, da je potrebno pri nepreglednih ovinkih prilagoditi hitrost, da zvozimo ovinek in pa se pomakniti skrajno desno toliko, kolikor nam to omogoča, da pustimo nasproti vozeče vozilo mimo, izpostavil pa je tudi, da so tudi na obravnavanem ovinku v času prometne nesreče vozila peljala po bankini, torej izven vozišča. Izpostavlja tudi, da sta bila ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 4. 6. 2021 oba izvedenca še soočena in je sodišče izvedenca B. B. še posebej vprašalo glede vožnje po bankini, na kar je izvedenec odgovoril, da je glede na konfiguracijo cestišča še vedno mnenja, da je potrebno zapeljati na bankino, sploh ker je bila hitrost zavarovanca tožene stranke tako nizka, da bi z lahkoto vozil po bankini, se pravi desno izven vozišča brez nevarnosti zase in za druge udeležence v prometu. Tožnica meni, da ji zaradi navedenega ni mogoče pripisati izključne krivde za nastalo prometno nesrečo. Če bi pri presoji tožničinega ravnanja sodišče upoštevalo kriterij, da od voznika vedno ni mogoče zahtevati, da bi vsa cestnoprometna pravila lahko tudi udejanjal v praksi, bi po njenem mnenju lahko zaključili, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica vozila približno 34 km/h, prilagojena hitrost pa je znašala približno 31,5 km/h, kar pomeni, da je vozila 2,5 km/h prehitro, glede na izračunano prilagojeno hitrost. Ob upoštevanju dejstva, da sta v konkretnem primeru prilagojeno hitrost morala izračunati izvedenca cestnoprometne stroke, pri čemer se je eden izmed izvedencev pri izračunu sprva še zmotil in nato svoj izračun na naroku popravil, po mnenju tožnice ni mogoče od povprečnega voznika motornega vozila zahtevati, sploh ob upoštevanju, da tudi avtomobilski števci hitrosti niso 100% natančni, da bi v dani situaciji hitrost znal prilagoditi do 3 km/h natančno, sploh glede na to, da se je tožnica vozila po zasneženi cesti, kjer je bistveni del svoje pozornosti morala posvečati cestišču, morebitnim oviram in nasproti vozečim vozilom, ter ne števcu za hitrost. S tem, ko je tožnica vozila približno 34 km/h, četudi bi prilagojena hitrost znašala 3 1,5 km/h, je po njeni oceni bila hitrost njene vožnje v okviru takšne prilagojene hitrosti, ki jo je sposoben oceniti povprečen voznik in ji zaradi malenkostne, 2,5 km/h povečane hitrosti, ob nadaljnjem upoštevanju dejstva, da pa je nasproti vozeči voznik s 40 cm svojega vozila bil na nasprotni strani vozišča, nedvomno ni mogoče očitati popolne odgovornosti za nastanek prometne nesreče, zato vztraja pri stališču, da je za nastanek prometne nesreče izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke, A. A. Ob tem še izpostavlja, da je tudi izvedenec B. B. večkrat potrdil, da tožnici tudi ob prilagojeni hitrosti 30 km/h trčenja ne bi uspelo preprečiti in bi do trčenja prišlo. Do trčenja ne bi prišlo le, če bi nasproti vozeče vozilo stalo na mestu, česar pa v prometni situaciji, kot je obravnavana, ni mogoče pričakovati. Če sodišče lahko od tožnice zahteva, da bi se morala in mogla zavedati, da ji lahko nasproti v nepreglednem ovinku, na cesti, katere ozkost ne omogoča neoviranega srečevanja, pripelje nasproti vozeče vozilo, bi to po njenem mnenju še toliko bolj veljalo za voznika A. A., ki je s svojim vozilom pripeljal praktično po sredi ceste. Sodišču prve stopnje očita, da ob presoji odgovornosti A. A., s tem pa tudi tožnice, sploh ne upošteva ugotovitev izvedenca B. B., da je tožnica obvladovala vozilo pri svojih cca. 35 km/h, kar je bilo glede na omejitev hitrosti, ki je znašala 90 km/h, 39% omejitve. Možnost zdrsa bi v kritičnem ovinku bila pri hitrostih, večjih od 46,7 km/h, zaradi česar tožnica meni, da ni vozila prehitro, še posebej pomembna pa je ugotovitev izvedenca B. B., da četudi bi tožnica vozila s prilagojeno hitrostjo, bi do oplaženja vozil vseeno prišlo, zaradi česar že zato tožničina vožnja ne more predstavljati izključnega vzroka za nastanek prometne nesreče, te trditve pa tudi izvedenec C. C. ni mogel negirati. Tožnica sodišču prve stopnje očita še, da ne upošteva izvedenčevega mnenja, da je imel zavarovanec tožene stranke, A. A., večjo možnost za umikanje v desno izven vozišča in da je bila v smeri njegove vožnje bankina urejena približno en meter, še zlasti pa, da je bilo celo iz policijskih fotografij razvidno, da so nekatera vozila peljala tudi po tej bankini. Tudi iz tega razloga je po mnenju tožnice dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je pri presoji odgovornosti posameznega udeleženca za nastanek prometne nesreče posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 30. 11. 2017 okoli 8.00 ure, ko je bila kot voznica osebnega vozila Audi A4 Avant, reg. št. CE ..., telesno poškodovana v prometni nesreči, ki se je zgodila na cesti Lepa Njiva-Mostnar. Trdila je, da je prometno nesrečo povzročil voznik osebnega vozila Golf, reg. št. CE ..., A. A., ki je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po zavarovalni polici št. 7909204, ker je s svojim vozilom zapeljal na nasprotno smerno vozišče, preko namišljene sredinske črte in pri tem s sprednjim delom svojega vozila trčil v prednji del avtomobila, ki ga je vozila tožnica. Pri trčenju je tožnica z vozilom zapeljala na svoj desni rob vozišča in na bližnjo nabrežino, zaradi česar se je vozilo prevrnilo na levi bok. Policisti Policijske postaje Mozirje so vozniku osebnega vozila Golf, reg. ..., zavarovancu tožene stranke, izdali plačilni nalog zaradi kršitve drugega odstavka 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) in sicer vožnje po nasprotnem voznem pasu.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnice je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. V skladu s 1. odstavkom tega zakonskega določila se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, v skladu z 2. odstavkom tega zakonskega določila odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Če ni kriv nobeden, pa v skladu s 3. odstavkom tega določila odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Pravilno je pri ugotavljanju (ne)pravilne vožnje obeh udeležencev prometne nesreče izhajalo tudi iz določil 4. člena (skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa), 37. člena (vožnja z vozilom po cesti), 45. člena (hitrost vožnje), 55. člena (srečanje) in 65. člena (ustavitev in parkiranje) Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP), pa tudi iz določila 2. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1), ki v 3. točki 1. odstavka opredeljuje pojem bankine.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1, še zlasti pa na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev iz področja raziskav prometnih nesreč B. B. in Ivana C. C.a ugotovilo in zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke vozil s hitrostjo, ki je bila ob trku skoraj štirikrat manjša od hitrosti tožnice (izvedenec B. B. jo je ocenil na 9 km/h, izvedenec C. C. pa na 5-10 km/h), da je vozil po približno sredi ceste, po kolesnicah, ki sta se izoblikovali na zasneženi cesti, da je gledano iz njegove smeri vožnje zavijal v levi nepregledni ovinek na ozki cesti, ki ne omogoča neoviranega srečevanja dveh avtomobilov (cesta je široka zgolj približno 3 metre), razen z vožnjo po bankini, da se je na desni strani ceste, gledano iz njegove smeri vožnje, v času prometne nesreče nahajala bankina širine približno 1,0 metra, da sta bili bankina in rob asfaltirane ceste (približno 0,72 metra od roba po ugotovitvah izvedenca B. B.ja) na desni strani, gledano iz smeri vožnje zavarovanca tožene stranke, zasneženi, na sredi ceste pa sta bili izoblikovani kolesnici v snegu, da je iz nasprotne smeri pripeljala tožnica s svojim avtomobilom, čigar hitrost je bila v času trka okoli 34 kilometrov na uro (izvedenec B. B.) oziroma 35 kilometrov na uro (izvedenec C. C.), da sta vozili udarili približno 2,0 metra levo od desnega roba, gledano iz smeri vožnje zavarovanca tožene stranke, in približno 1,0 metra levo od desnega roba vozišča, gledano iz smeri vožnje tožnice, da se je vozilo zavarovanca tožene stranke v času trka nahajalo delno na levi sredini vozišča, gledano iz njegove smeri, medtem ko se je prednji del vozila tožnice v času trka nahajal povsem na desni sredini vozišča in posledično bankini, gledano iz njene smeri vožnje. Sodišče prve stopnje je nadalje še zaključilo, da bankina ni namenjena za vožnjo, da na ozkih cestah, kjer je se dve vozili ne moreta neovirano srečati, ni prepovedana vožnja preko namišljene sredinske črte, temveč je zapovedano, da voznik vozi preko namišljene sredinske črte in s tem ne po bankini oziroma drugih delih cestišča, ki niso namenjeni vožnji (pločnik itd.), pa tudi, da mora v primeru ozkih cest, kjer je sneg na cesti, voznik voziti po izoblikovanih kolesnicah (pa četudi so na sredi ozkega vozišča), kjer je oprijem boljši in s tem večja varnost voznika samega in morebitnih peščev na bankini, nikakor pa ne moremo zahtevati od voznika, da vozi ob desnem robu ceste, kjer je sneg. Upoštevaje, da v nepreglednem ovinku na ozki cesti, ki ne dovoljuje srečanje, voznik ne sme peljati po zasneženi bankini, saj je to prepovedano iz zgoraj navedenih razlogov in tudi ne po zasneženem skrajnem desnem robu ceste, če sta izoblikovani kolesnici po sredi ceste, je sodišče prve stopnje še zaključilo, da morajo vozniki zmanjšati hitrost do te mere, da bi ob morebitnem srečanju z nasproti vozečim vozilom lahko udejanili 55. člen ZPrCP, in sicer varno umaknili vozilo ter omogočili, da eno izmed nasproti vozečih vozil varno zapelje mimo. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje presodilo, da dejstvo, da je zavarovanec toženke pripeljal po sredini ceste, v danih razmerah ne predstavlja protipravnega ravnanja, temveč je zavarovanec ravnal, kakor se od njega zahteva v konkretnih razmerah, posledično pa vožnja zavarovanca tožene stranke v konkretnem ovinku, ki sicer predstavlja pogoj za nesrečo, ni pravno relevantni vzrok za predmetno nesrečo. Izključno krivdo za nastalo prometno nesrečo je sodišče prve stopnje pripisalo tožnici, ki svoje hitrosti vozila ni prilagodila konfiguraciji vozišča, njena hitrost je bila višja od prilagojene hitrosti, tj. več kot 31,5 kilometrov na uro, glede na konfiguracijo ceste, pod pogojem, da sploh ni zavirala ob zaznavi nasproti vozečega vozila zavarovanca toženke, ki ga je zaznala par metrov pred ovinkom, kot je tožnica sama izpovedala, pa bi to pomenilo, da tudi hitrost okoli 30 kilometrov na uro ni ustrezna glede na tožničine vozniške sposobnosti upoštevaje, da sploh ni uspela zavirati ob zaznavi nasproti vozečega vozila. Ker tožnica svoje hitrosti ni prilagodila konfiguraciji ceste oziroma svojim vozniškim sposobnostim, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP in posledično 55. členom ZPrCP, saj ji je neprilagojena hitrost onemogočila, da bi se varno srečala z nasproti vozečim vozilom na ozkem nepreglednem ovinku tako, da bi se ustavila in umaknila oziroma dopustila zavarovancu tožene stranke, da se on s svojim vozilom njej umakne.

9. Ni pritrditi tožnici, da je odločitev sodišča prve stopnje nejasna, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 19., ki predstavlja enega izmed bistvenih delov obrazložitve, nedokončana in nepopolna. Po natančnem branju tega dela izpodbijane sodbe, ki glasi: „Upoštevaje navedeno, na ozkih cestah, kjer je se dve vozili ne moreta neovirano srečati, ni prepovedana vožnja preko namišljene sredinske črte, temveč je zapovedano, če voznik vozi preko namišljene sredinske črte in s tem ne po bankini oziroma drugih delih cestišča, ki niso namenjeni vožnji (pločnik itd.).“ in razlogov sodbe v točkah 20. in 21. izpodbijane sodbe2, je namreč povsem jasno in nedvoumno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v tej točki zaključilo, da na ozkih cestah, kjer se dve vozili ne moreta neovirano srečati, ni prepovedana vožnja preko namišljene sredinske črte, temveč je zapovedano, da voznik vozi preko namišljene sredinske črte in s tem ne po bankini oziroma drugih delih cestišča, ki niso namenjeni vožnji (pločnik itd.), kar pa pomeni, da obrazložitev v tem delu ni niti nejasna niti nepopolna oziroma nedokončana, temveč je prišlo pri zapisu te povedi zgolj do očitne pisne pomote v zapisu veznika „če“ namesto veznika „da“. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana, saj je upoštevaje tudi preostale razloge izpodbijane sodbe vsebina zaključka sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasna in razumljiva.

10. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavek 154. člen OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

11. V tovrstnih odškodninskih sporih je tako primarno potrebno v okviru podane trditvene podlage strank ugotoviti katera okoliščina oziroma nedopustno, t.j. protipredpisno ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče. Šele v primeru, da se ugotovi, da sta oba voznika ravnala protipredpisno in ravnanja obeh predstavljajo pravno relevantne vzroke za nastanek prometne nesreče, se v okviru ugotavljanja stopnje njune krivde kot ena izmed pomembnih okoliščin upošteva tudi možnost vsakega od obeh udeležencev prometne nesreče za preprečitev prometne nesreče. 12. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). V domeno sodnega izvedenca tako sodijo le dejanska vprašanja, ne pa tudi pravna vprašanja, na katera je dolžno odgovoriti sodišče. Čeprav se v svojih mnenjih sodni izvedenci mnogokrat opredeljujejo tudi do povsem pravnih vprašanj, pa je tudi v takih primerih sodišče tisto, ki mora nanje odgovoriti s pravilno razlago in uporabo materialnega prava.

13. V tej pravdni zadevi sta bila angažirana dva sodna izvedenca za preiskave prometnih nesreč. Njuna naloga je bila v tem konkretnem primeru, da razjasnita vse dejanske okoliščine obravnavane prometne nesreče, njen potek, mesto trka, dejansko in prilagojeno hitrost udeleženih vozil, način vožnje obeh voznikov, pa tudi možnosti za preprečitev nastanka prometne nesreče s strani obeh udeležencev. Ni pa naloga sodnih izvedencev, da odgovarjata na pravna vprašanja, ali je bila vožnja udeležencev obravnavane prometne nesreče protipravna oziroma, ali je kateri in kateri od udeležencev prometne nesreče je kršil cestno prometne predpise, pa tudi, katere ugotovljene kršitve cestno prometnih predpisov so bile pravno relevanten vzrok za nastanek prometne nesreče. Na vsa ta vprašanja mora, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč odgovoriti sodišče. 14. Ker je, kot je bilo predhodno že obrazloženo, vprašanje možnosti obeh udeležencev prometne nesreče preprečiti njen nastanek, sekundarno vprašanje, ki je za odločitev v tovrstnih odškodninskih sporih pravno odločilno le v primeru, če se ugotovi obojestranska krivda v prometni nesreči udeleženih voznikov in se ugotavlja tudi stopnja njune krivde, v tem konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe, zaključilo, da je izključno krivdo za nastalo prometno nesrečo pripisati tožnici, kar pomeni, da za odločitev v tej zadevi to dejansko vprašanje ni odločilno, so neutemeljeni in pravno nepomembni očitki tožnice v pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo ugotovitev izvedenca B. B., da je imel zavarovanec tožene stranke, A. A., večjo možnost za umikanje v desno izven vozišča in da je bila v smeri njegove vožnje bankina urejena približno en meter, še zlasti pa, da je bilo celo iz policijskih fotografij razvidno, da so nekatera vozila peljala tudi po tej bankini.

15. Sodišče prve stopnje je v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila hitrost tožnice ob trku višja od prilagojene hitrosti, t.j. več kot 31,5 km/h glede na konfiguracijo terena, ob tem pa je nadalje še ugotovilo in zaključilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da pa pod pogojem, da sploh ni zavirala ob zaznavi nasproti vozečega vozila zavarovanca tožene stranke, ki ga je zaznala par metrov pred ovinkom, kot je to sama izpovedala, to pomeni, da tudi hitrost okoli 30 km/h ni ustrezna (prilagojena) glede na tožničine vozniške sposobnosti upoštevaje, da sploh ni uspela zavirati ob zaznavi nasproti vozečega vozila. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje pa tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ji ni mogoče naprtiti izključne krivde za nastanek prometne nesreče, ker je v času trka vozila s hitrostjo, ki je predstavljala le 39% sicer na tej cesti veljavne omejitve hitrosti (90 km/h), da je prilagojeno hitrost prekoračila le malenkostno, t.j. za 2,5 km/h, ter da od povprečnega voznika ni mogoče pričakovati, da bo točno vedel, še posebej v snežnih razmerah, kakšna hitrost je tista, da bo lahko varno ustavil vozilo in omogočil drugemu vozilu, da zapelje mimo ter hkrati predvidel in upal, da bo s primerno hitrostjo v ovinek zapeljalo tudi nasproti vozeče vozilo. Za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje je ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pravno povsem nepomembna tudi ugotovitev izvedenca B. B., ki jo izpostavlja tožnica v pritožbi, da bi, četudi bi tožnica vozila s prilagojeno hitrostjo (31,5 km/h), do oplaženja vozil vseeno prišlo in da zato posledično njena vožnja ne more predstavljati izključnega vzroka za nastanek obravnavane prometne nesreče, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi njenega nepravilnega odziva (t.j. nezaviranja) tudi konfiguraciji terena prilagojena hitrost, t.j. hitrost, pri kateri bi se lahko, če bi voznika osebnih avtomobilov s takšno hitrostjo pripeljala istočasno v zadevni nepregledni ovinek, v danih okoliščinah varno zaustavila pred trkom in posledično varno srečala, ne predstavlja ustrezne hitrosti, prilagojene njenim vozniškim sposobnostim. Ker to dejstvo (da bi do oplaženja vozil prišlo tudi v primeru, če bi tožnica vozila s prilagojeno hitrostjo) za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, sodišče prve stopnje s tem, ko ga ni ugotavljalo, dejanskega stanja ni ugotovilo nepopolno oziroma zmotno, zato so tozadevni očitki tožnice v pritožbi neutemeljeni.

16. Vprašanje dopustnosti vožnje po bankini pa je pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava, zato pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je vožnja po bankini prepovedana, še posebej pa vožnja po zasneženi bankini, saj je možnost zaustavljanja na snegu manjša in možnost zdrsa večja, tožnica ne more izpodbiti s sklicevanjem na mnenje sodnega izvedenca B. B., da je potrebno pri nepreglednih ovinkih prilagoditi hitrost, da zvozimo za ovinek in pa se pomakniti skrajno desno toliko, kolikor nam to omogoča, da pustimo nasproti vozeče vozilo mimo, da so tudi na obravnavanem ovinku v času prometne nesreče vozila peljala po bankini, torej izven vozišča, pa tudi, da je glede na konfiguracijo cestišča bilo potrebno zapeljati na bankino, sploh ker je bila hitrost zavarovanca tožene stranke tako nizka, da bi z lahkoto vozil po bankini, se pravi desno izven vozišča brez nevarnosti zase in za druge udeležence v prometu.

17. Sodišče prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke, voznik A. A., kršil določilo 37. člena ZPrCP. Takšna pritožbena navedba tožnice je protispisna. Sodišče prve stopnje je v tej točki obrazložitve najprej le pojasnilo, da ZPrPC v 3. odstavku 37. člena predpisuje, da morajo na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov, vozniki voziti po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roda, da poteka promet varno in neovirano in da, če velja to pravilo na vozišču, ki je dovolj široko, da se lahko neovirano srečata dve nasproti vozeči dvosledni vozili oziroma ki ima dve nasproti usmerjeni smerni vozišči, to velja tudi za ožja vozišča. Ob tem pa je le še na splošno dodalo, da ne moremo pričakovati od voznika, da bo absolutno udejanjal to pravilo v praksi. V nadaljevanju te točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa se je ukvarjalo z vprašanjem pravilnosti vožnje voznika, če je cesta zasnežena in sta izoblikovani kolesnici in pri tem zaključilo, da ne moremo pričakovati od voznika, da ne bo vozil po izoblikovanih kolesnicah, kjer snega bodisi ni oziroma ga je manj, in da bo namesto tega vozil na svojem desnem robu ceste, kjer bodo pnevmatike v stiku s snegom oziroma z več snega, kar bo povišalo možnost zdrsa in posledično ogrožalo varnosti voznika samega ali morebitnih peščev na bankini. Obrazložilo je še, da tudi sam člen terja, da vozniki vozijo na taki oddaljenost od roba, ki omogoča varen promet, zato je sprejelo zaključek, da v primeru ozkih cest, kjer je sneg na cesti, mora voznik voziti po izoblikovanih kolesnicah (pa četudi so na sredi ozkega vozišča), kjer je oprijem boljši in s tem večja varnost voznika samega in morebitnih peščev na bankini, nikakor pa ne moremo zahtevati od voznika, da vozi ob desnem robu ceste, kjer je sneg.

18. Z vsemi ostalimi pritožbenimi očitki pa tožnica dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa tudi ni podan.

19. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z vsemi materialno pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in razlogi za te zaključke, na katere se v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

20. Ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 3. točke 1. odstavka 2. člena ZCes-1, 15. točke 65. člena ZPrCP ter 1. odstavka 4. člena ZPrCP, je tako pravilna materialno pravna razlaga sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da bankina ni namenjena za vožnjo z vozilom, da je vožnja po bankini prepovedana, še posebej pa vožnja po zasneženi bankini, saj je možnost zaustavljanja na snegu manjša in možnost zdrsa višja. Stališče tožnice, ki ga sicer utemeljuje tudi z mnenjem izvedenca B. B., da bi moral zavarovanec tožene stranke v okoliščinah tega obravnavanega primera, voziti po bankini, ker je bila le-ta v smeri njegove vožnje urejena približno en meter in ker je iz policijskih fotografij razvidno, da so nekatera vozila peljala tudi po tej bankini, pa je nasprotno pravno zmotno. Neutemeljeno se tožnica sklicuje tudi na sodno prakso. V izpostavljeni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 960/2015 ni bilo obravnavano vprašanje vožnje po bankini, temveč vprašanje umika na bankino, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča pri morebitnem srečanju z drugim vozilom sicer dovoljen, nikakor pa ni dovoljena siceršnja vožnja po bankini zaradi ozkosti vozišča, za katero se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožnica. Zadeva Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 392/2018 pa se je ukvarjala z vprašanjem zagotavljanja zadostne bočne razdalje pri srečanju z nasproti vozečim vozilom, ni pa se opredeljevala do vprašanja dopustnosti vožnje po bankini, zato za presojo pravilnosti stališča sodišča prve stopnje v tej zadevi glede vprašanja dopustnosti vožnje po bankini ni relevantna.

21. Ker je vožnja po bankini prepovedana, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da na ozkih cestah, kjer se dve vozili ne moreta neovirano srečati, ni prepovedana vožnja preko namišljene sredinske črte, temveč je zapovedano, da voznik vozi preko namišljene sredinske črte in s tem ne po bankini oziroma drugih delih cestišča, ki niso namenjeni vožnji (pločnik itd.).

22. Ob pravilni uporabi 3. odstavka 37. člena ZPrCP, ki določa, da morajo na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov, vozniki voziti po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, da mora v primeru ozkih cest, kjer je sneg na cesti, voznik voziti po izoblikovanih kolesnicah (pa četudi so na sredi ozkega vozišča), kjer je oprijem boljši in s tem večja varnost voznika samega in morebitnih peščev na bankini, nikakor pa ne moremo zahtevati od voznika, da vozi ob desnem robu ceste, kjer je sneg.

23. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki temelji na pravilni uporabi 1. odstavka 45. člena ZPrCP, ki zapoveduje, da se hitrost vožnje prilagodi konfiguraciji vozišča in vozniškim sposobnostim voznika in 3. odstavka 55. člena ZPrCP, ki določa, da mora na ozki cesti, kjer je oteženo srečanje, voznik, ki to lažje stori, vozilo ustaviti in po potrebi zapeljati vzvratno ter omogočiti varno srečanje. Sodišče prve stopnje je namreč ob pravilni uporabi teh določil povsem pravilno zaključilo, da morajo vozniki upoštevaje, da v nepreglednem ovinku na ozki cesti, ki ne dovoljuje srečanje, voznik ne sme peljati po zasneženi bankini, saj je to prepovedano iz zgoraj navedenih razlogov in tudi ne po zasneženem skrajnem desnem robu ceste, če sta izoblikovani kolesnici po sredi ceste, zmanjšati hitrost do te mere, da bi ob morebitnem srečanju z nasproti vozečim vozilom lahko varno umaknili vozilo ter omogočili, da eno izmed nasproti vozečih vozil varno zapelje mimo, saj samo takšna razlaga predhodno citiranih zakonskih določil omogoča varnost vseh udeležencev v prometu v okoliščinah konkretnega primera, ker preprečuje, da bi vozniki ogrožali sebe ali druge udeležence z vožnjo po zasneženi bankini (vožnja po bankini je sicer prepovedana ne glede na sneg) ali zasneženem desnem robu ceste, kjer je možnost zdrsa višja in zmožnost zaustavljanja nižja, kot pa pri vožnji po v snegu izoblikovanih kolesnicah po sredi ozke ceste. Na drugi strani pa omogoča varno srečevanje nasproti vozečih vozil. 24. Sodišče prve stopnje je ob takšni pravilni razlagi prava pravilno zaključilo, da samo dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke pripeljal po sredini ceste, v danih razmerah ne predstavlja protipravnega ravnanja, temveč je upoštevaje ZPrCP in ZCes-1 zavarovanec tožene stranke ravnal, kakor se od njega zahteva v konkretnih razmerah. Posledično vožnja zavarovanca tožene stranke v konkretnem ovinku, ki sicer predstavlja pogoj za nesrečo, v nasprotju s trditvami tožnice, pri katerih neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi, ni pravno relevantni vzrok za obravnavano prometno nesrečo. Da bi zavarovanec tožene stranke kršil še kakšna druga cestno prometna pravila, pa tožnica v tej zadevi niti ni zatrjevala.

25. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točkah 24. in 25. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, da je bila hitrost tožnice v času trka okoli 34 oziroma 35 km/h, prilagojena in primerna hitrost v zadevnem nepreglednem ovinku pa je ne več kot 31,5 km/h, kar pomeni, da bi se lahko, če bi voznika osebnih avtomobilov s takšno hitrostjo pripeljala istočasno v zadevni nepregledni ovinek, v danih okoliščinah varno zaustavila pred trkom in posledično varno srečala, pod pogojem, da pa tožnica sploh ni zavirala ob zaznavi nasproti vozečega vozila zavarovanca toženke, ki ga je zaznala par metrov pred ovinkom, kot je sama izpovedala, pa tudi hitrost okoli 30 kilometrov na uro ni ustrezna glede na tožničine vozniške sposobnosti upoštevaje, da sploh ni uspela zavirati ob zaznavi nasproti vozečega vozila, je ob pravilni uporabi prava, t.j. določila 1. odstavka 45. člena in 55. člena ZPrCP pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica svoje hitrosti ni prilagodila konfiguraciji ceste oziroma svojim vozniškim sposobnostim, saj ji je neprilagojena hitrost onemogočila, da bi se varno srečala z nasproti vozečim vozilom na ozkem nepreglednem ovinku tako, da bi se ustavila in umaknila oziroma dopustila zavarovancu tožene stranke, da se on s svojim vozilom njej umakne. Pravilno je zato zaključilo, da je ravnanje tožnice v nasprotju s dolžnim ravnanjem in protipravno ter kot tako pravno relevantni vzrok za povzročitev prometne nesreče. Tožnica bi se morala in mogla zavedati, da ji lahko nasproti v nepreglednem ovinku, na cesti, katere ozkost ne omogoča neoviranega srečevanja nasproti vozečih vozil, pripelje nasproti vozeče vozilo, ne more pa pričakovati, da bo nasproti vozeče vozilo na svojem zasneženem desnem robu ceste, ali pričakovati, da bo voznik nasproti vozečega vozila vozil celo na zasneženi bankini ob jarku in s tem izpostavljal sebe večjim možnostim za zdrs in težjim pogojem za zaviranje ter tako ogrožal sebe in morebitne pešce na bankini. Tožnica bi morala in mogla pričakovati, da lahko njena neprilagojena hitrost povzroči škodo.

26. Sodišče prve stopnje je glede na to, da ni ugotovilo zatrjevane protipravne (protipredpisne) vožnje zavarovanca tožene stranke, ki bi bila pravno relevanten vzrok za nastanek prometne nesreče, na drugi strani pa je ugotovilo takšno protipravno (protipredpisno) vožnjo tožnice, pravilno zaključilo, da je za obravnavano prometno nesrečo izključno kriva tožnica in da je zato pri presoji odškodninske odgovornosti kot materialno pravo uporabiti določilo 1. odstavka 154. člena OZ, ki določa uporabo pravil o krivdni odgovornosti v primeru prometne nesreče dveh premikajočih se motornih vozil, če je izključno kriv za prometno nesrečo le en voznik. V skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ, ki ureja krivdno odškodninsko odgovornost, pa mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, povrniti škodo, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Ker je bilo v tej zadevi pravilno ugotovljeno, da je bila vožnja zavarovanca tožene stranke v skladu s ZPrCP in ZCes-1, gre šteti njegovo ravnanje za skladno s pravom ter kot takšno ne gre šteti njegove vožnje za pravno relevantni vzrok prometne nesreče, kar pomeni, da je toženi stranki uspelo dokazati, da je do nastanka tožničine škode prišlo brez krivde njenega zavarovanca. Ker zavarovanec tožene stranke ne odgovarja za škodo, tudi tožena stranka kot zavarovalnica v skladu s 1. odstavkom 965. člena OZ zanjo ne odgovarja, zato je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

27. Tožnica odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožnica s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

28. Pritožba tožnice se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

29. Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora toženi stranki povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 10,00 EUR za materialne stroške. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnica toženi stranki dolžna povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 V katerih sodišče prve stopnje izrecno zapiše, da v primeru ozkih cest, kjer je sneg na cesti, mora voznik voziti po izoblikovanih kolesnicah (pa četudi so na sredi ozkega vozišča), kjer je oprijem boljši in s tem večja varnost voznika samega in morebitnih peščev na bankini, nikakor pa ne moremo zahtevati od voznika, da vozi ob desnem robu ceste, kjer je sneg in še da v nepreglednem ovinku na ozki cesti, ki ne dovoljuje srečanje, voznik ne sme peljati po zasneženi bankini in tudi ne po zasneženem skrajnem desnem robu ceste, če sta izoblikovani kolesnici po sredi ceste.