Jedro

Če je obsojenec poškodoval reklamno tablo, ki je bila postavljena na njegovem zemljišču, je reklamna tabla bila last oškodovanca in v razmerju do obsojenca tuja stvar, saj se po načelu povezanosti zemljišča in objekta štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Š.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 500 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 18.4.2006 obsojenega Š.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ ter mu izreklo po 50. in 51. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 120.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.4.2006 pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa odločilo, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 500 EUR.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (in ne pritožbeno sodišče) zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je podano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe glede načina poškodovanja reklamne table in glede višine povzročene škode. Izrek sodbe je tudi pomanjkljiv, ker iz njega ni razviden opis nastalih poškodb na tabli, prav tako sodba o tem nima razlogov. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni angažiralo izvedenca. Zahteva nakazuje, da predmet kaznivega dejanja v opisu ni dovolj konkretiziran. Sodišče ni navedlo prepričljivih razlogov za zavrnitev obsojenčevega zagovora. Sodba po oceni zahteve tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer glede tega, na katerem zemljišču je stala reklamna tabla in, ali je delila usodo zemljišča (superficies solo cedit) ter glede tega, ali gre pri obsojenčevem dejanju za dejanje majhnega pomena. V ostalem vložnica zahteve trdi, da sodišče tudi dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno in popolno. Po njenem mnenju pa je tudi podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je reklamna tabla tuja stvar. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb oziroma pritožbenih očitkov ni zavrnilo z razumnimi razlogi.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno. Meni, da kršitev Kazenskega zakona in določb Zakona o kazenskem postopku nista podani.

Predlog vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovornici. Slednja v izjavi odgovarja na stališče vrhovne državne tožilke glede vprašanja odnosa med stvarnim in kazenskim pravom s sklicevanjem na načelo superficies solo cedit in njegovo razlago, v ostalem pa ostaja pri navedbah v zahtevi. Obsojenec se o predlogu ni izjavil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V izreku pravnomočne sodbe je poleg časa in kraja naveden tudi predmet in način njegovega poškodovanja. V takšnem opisu so glede na dispozicijo prvega odstavka 224. člena ZKP zajeti vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Zato ni potrebno, da bi izrek vseboval opis nastalih poškodb, prav tako glede na ugotovitve sodišča, ki temeljijo na izvedenih dokazih, ni odločilno, da "poškodbe tudi iz razlogov sodbe niso razvidne". Dejstvo, da je sodišče ob očitku načina storitve kaznivega dejanja, navedenega v izreku sodbe, ugotovilo, da se je obsojenec s traktorjem zaletaval v reklamno tablo, jo izruval in jo pri tem poškodoval, ne ustvarja nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Gre namreč za ugotovitev sodišča v zvezi z okoliščino, ki je neobhodno povezana z obsojenčevim načinom storitve kaznivega dejanja. Takšno nasprotje tudi ni podano glede višine povzročene škode, ki je v obrazložitvi le razčlenjena. Sicer pa bi ob ugotovitvi, da je škoda dejansko nastala, bila njena višina odločilna le v primeru, če bi bila neznatna oziroma minimalna. Očitek, da sodišče ni ugotovilo, da bi bilo poleg reklamnega napisa poškodovano tudi kovinsko ogrodje oziroma okvir reklame, pomeni uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Sodba sodišča prve stopnje ima razloge, s katerimi je utemeljila zavrnitev dokaznih predlogov, tudi dokaznega predloga zagovornice za zaslišanje izvedenca kovinske stroke (in ne avtomobilske stroke, kot navaja zahteva v nasprotju z dokaznim predlogom). Sodišče je ocenilo, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razčiščeno. Takšno ugotovitev je treba povezati z ostalimi izvedenimi dokazi in z njihovo presojo, ki je v sodbi sodišča prve stopnje obrazložena in zaradi česar v obstoj okoliščine, ki naj bi se z izvedbo predlaganega dokaza preverila, ni mogoče resno dvomiti. Sodišče je zaključilo (sodba sodišča prve stopnje, prvi odstavek na peti strani), da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom ter navedlo tudi okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na takšno obliko krivde. Slednje hkrati pomeni, da je zavzelo odklonilno stališče do obsojenčevega zagovora, da dejanja ni storil z namenom poškodovanja in da je tablo izruval z namenom, da jo odstrani s svojega zemljišča, ker ga je pri uporabi le-tega motila. Sicer pa motiv za obstoj predmetnega kaznivega dejanja ni pomemben. Gre za dejanje, s katerim storilec med drugim poškoduje tujo stvar, za kar je potrebno naklepno ravnanje v obliki direktnega ali eventualnega naklepa.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je poškodovana tabla tuja stvar in last oškodovanca ter, da zato ne pride v poštev uporaba načela superficies solo cedit. Na podlagi opisa dejanja je zaključilo, da tabla ni bila spojena z zemljiščem in da ne more deliti njegove usode. Presodilo je tudi, da dejstvo, na čigavem zemljišču je stala, ni pomembno za kazenski postopek. S temi razlogi, s katerimi je soglašalo sodišče druge stopnje, je v sodbi zavzeto stališče tudi do teh vprašanj. Zato ji ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Kar zadeva načelo povezanosti zemljišča in objekta, je treba poudariti, da se glede na določbo 8. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani. Na takšen trajni namen glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče sklepati v primeru postavitve reklamne table na zemljišču, za katerega obsojenec trdi, da je njegovo. Po drugi strani pa ima povezanost zemljišča in objekta predvsem stvarnopravne učinke, ki se v primeru spornega razmerja ugotavljajo po predpisanem postopku. Sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da je reklamna tabla bila last oškodovanca in v razmerju do obsojenca tuja stvar in da dejstvo, ki zadeva lastništvo zemljišča za takšno presojo ni odločilno. Zato tudi ni kršilo kazenskega zakona o tem vprašanju, kot zatrjuje vložnica zahteve.

Zahteva nakazuje, da bi v povezavi z lastništvom zemljišča lahko prišla v poštev določba 427. člena ZKP. To določbo uporabi Vrhovno sodišče, če nastane precejšen dvom pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, in na katera se opira zakon, ki naj bi bil kršen po navedbah zahteve. Slednje pomeni, da se zahteva ne more sklicevati na obstoj precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ker bi na tak način nedovoljeno razširjala razloge, ki jih sme uveljavljati (prvi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa te določbe ni mogoče uporabiti v primerih, ko gre za odločilna dejstva, ki sploh niso ugotovljena s pravnomočno sodbo. V nepopolno ugotovitev dejanskega stanja namreč ni mogoče poseči na tak način, temveč je to mogoče storiti le z obnovo kazenskega postopka.

Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje med drugim presodi navedbe pritožbe. Po razlagi, sprejeti tako v procesni teoriji kot sodni praksi, mora pritožbeno sodišče presoditi konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Pritožbeno sodišče je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, presodilo navedbe pritožbe, ki zadevajo odločilna dejstva ter takšno presojo tudi utemeljilo z zadostnimi ter razumnimi razlogi. Obrazložilo je tudi, zakaj ocenjuje, da ni podlage za uporabo instituta dejanja majhnega pomena (14. člena KZ). Zato ni utemeljen očitek vložnice zahteve, da je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe le na splošno in s sklicevanjem na razloge prvostopenjske sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve, zato je zahtevo zagovornice obsojenega Š.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).